Bates Motel: »Oh, mama, kaj sem storil?«
V zapuščeni obcestni motel se sredi deževne noči zateče privlačna premočena mladenka. Najeti želi sobo in pri tem zanemari občutek srhljivosti, ki ga oddaja receptor. To je razumljivo, saj je za njo dolg dan in naravnost hlepi po dolgem in krepčilnem spancu. Ko se namesti v najeti sobi, se sleče, stopi pod tuš in se prepusti prvim kapljam tople vode. Za njo tiho, a grozeče zraste temna senca. Prikazen iz najhujših nočnih mor. Preden jo nič hudega sluteča obiskovalka opazi, je že prepozno. Takrat namreč prikazen v rokah že drži oster kuhinjski nož. Rezek krik pretrga tišino noči in zaledeni kri v žilah. Po sivini se razlije slutnja goste temnordeče krvi. In to je šele začetek …
Sloviti režiser grozljivk Alfred Hitchcock je davnega leta 1960 natančno vedel, kaj želi doseči, ko je kreiral zgoraj opisani filmski prizor, ki danes velja za enega najbolj ikoničnih. In to mu je tudi uspelo – ustvaril je zgodovino. Psiho je skupaj z enako kultnimi Ptiči (1963) Hitchcocka okronal za večnega kralja grozljivk in danes velja tako za enega (njegovih) najboljših filmov kot tudi za enega najbolj analiziranih. Film je imel za razliko od drugih Hitchcockovih projektov na voljo zelo omejen proračun, zato ga je bil režiser prisiljen posneti zgolj s televizijsko ekipo in v črno-beli barvi. Nastal je na podlagi istoimenskega romana Roberta Blocha iz leta 1959. Sprva je bila filmska adaptacija deležna mešanih kritik, a ker je postala finančna kinematografska uspešnica, so se mnenja kritikov spremenila, kar je rezultiralo v štirih nominacijah za oskarja, med drugim za najboljšo stransko vlogo (Janet Leigh) in najboljšega režiserja. Posneta so bila še tri nadaljevanja, rimejk in televizijski spin-off, a noben poskus ni bil niti približno tako uspešen – kritično ali finančno, kot je bil Hitchcockov izvirnik.
Prequel: past ali priložnost?
Razumljivo je torej, da je bila naznanitev snemanja serije, ki temelji na omenjenem celovečercu, tvegana. Leta 2013 je studio A&E Networks začel predvajati prvo sezono, ki se je že od začetka promovirala kot prequel izvirne zgodbe o težavnem Normanu Batesu in njegovem (milo rečeno) čudaškem odnosu z materjo. Predzgodbe osnovnih zgodb so za ustvarjalce velik zalogaj – potrebno je spoštovati prvotno zgodbo, a jo hkrati dovolj osvežiti, da bo še vseeno dovolj zanimiva za oboževalce izvirnikov; ti so namreč njihova večinska publika. Zanima jih, kaj jim lahko ustvarjalci ponudijo novega in ali bo to dovolj privlačno, da jih bo prikovalo pred zaslone za dlje časa in to kljub dejstvu, da rezultat prvotne zgodbe seveda že poznajo. Očitki pogosto letijo na račun izvirnosti – je namreč res potrebno pogrevati stare, že znane zgodbe, ko pa je še toliko novih, ki si zaslužijo biti povedane?
Žanr grozljivke je s prequeli še posebej radodaren. Zadnje čase jih je toliko, sploh pri filmih, da so izvirniki že skorajda redkost. Spomnimo se na Teksaški pokol z motorko: Začetek režiserja Jonathana Liebesmana iz leta 2006, v katerem smo izvedeli, kaj je spodbudilo Thomasa Hewitta, da se je kasneje spremenil v krvoločnega Leatherfacea. Sicer dokaj solidno nadaljevanje je uspešno sledilo duhu rimejka iz leta 2003, a so ga gledalci spregledali, kritiki pa neusmiljeno raztrgali. Leto kasneje se je Rob Zombie lotil raziskovanja preteklosti Michaela Myersa, psihopatskega lika, ki ga je leta 1978 ustvaril sloviti John Carpenter in z njim oživil enega verjetno najstrašnejših filmskih morilcev vseh časov. Tudi ta film, ki je mimogrede veliko eksplicitnejši od izvirnika (a zato ne nujno bolj srhljiv), je pogorel pri kritikih. Še bolj neizprosni pa so bili do poskusa oživitve Cravenovega Freddyja Kruegerja v Nočni mori na ulici Brestov leta 2010 pod taktirko režiserja Samuela Bayerja, ki je bil sicer bolj rimejk, a je režiser zgodbo začinil še z nekakšno dodatno Kruegerjevo predzgodbo, ki je v prvotni seriji filmov ni bilo zaslediti. Stičišče vseh treh filmov je torej očitno: kritiki (in tudi večina gledalcev) filmov niso sprejeli odprtih rok. Ustvarjalci pa pri formi kar vztrajajo, kar je pravzaprav povsem razumljivo. Vsakega izmed nas namreč vsaj teoretično zanima, kaj je tisto, kar običajnega človeka spremeni v hladnokrvnega (v omenjenih primerih serijskega) morilca. Kaj se mora v posamezniku sprožiti, da je sposoben brezčutno in brez kančka slabe vesti odvzeti življenje sočloveku? Vprašanje torej ostaja in ponuja številne zanimive možne odgovore, a pomemben je pristop, ki ga ustvarjalci pri prikazu izberejo.
Od Psiha k Bates Motelu
Bates Motel se torej dogaja pred filmom Psiho, dogodki od konca četrte sezone naprej pa služijo tudi kot nadaljevanje. Kronološko gledano se serija od izvirnika ključno razlikuje v tem, da je postavljena v sedanji, moderen čas, čeprav celotno vzdušje posnetega gledalca premakne v popolnoma drug čas, v tistega, v katerem se odvija tudi izvirnik. V tem je viden eden izmed mnogih poklonov filmu, ki jih lahko najdemo v seriji; tako scenografija kot tudi kostumografija se ves čas spogledujeta s preteklim časom, z nekakšnim retronostalgičnim stilom in to v taki meri, da je včasih skorajda moteče, ko kateri izmed likov poseže po tehnološki napravici, kot je denimo mobilni telefon.
V središče sta postavljena Norma Bates (Vera Farmiga) in njen plašni sin Norman Bates (Freddie Highmore). Po tem, ko po letih trpinčenja končno pustita moža in očeta za seboj, se preselita, kupita zanikrno, napol porušeno hišo v bližini ceste in jo spremenita v svoj dom. Domislita se, da bi lahko skupaj vodila manjši motel in zdi se, da se je njuno življenje po burnih letih končno ustalilo. A Norman doživlja vse pogostejše izpade, med katerimi se sploh ne zaveda, kaj počne in kaj se z njim dogaja. Ker se izpadov kasneje ne spomni, mu Norma zadevo prikriva, saj je na sina preveč navezana in se boji, da ga svet ne bi sprejel takšnega, kot je. Seveda pa to pripelje do novih zapletov in tudi do množice trupel …
Ustvarjalci Anthony Cipriano, Carlton Cuse in Kerry Ehrin so zbrali izjemno močno igralsko zasedbo. Izbira Vere Farmiga je premišljena – igrala je v vrsti hollywoodskih uspešnic (Mandžurski kandidat (2004), Dvojna igra (2006), Deček v črtasti pižami, (2008) idr.) in je tudi zelo dobra znanka grozljivke (Sirota (2009) in Priklicano zlo (2013)). V filmu V zraku (2009) je igrala ob boku Georgea Clooneyja in si prislužila nominacijo za oskarja za najboljšo stransko vlogo. Če rečemo, da je v vlogi Norme Bates zgolj izvrstna, je to mnogo premalo. Farmiga namreč ukrade vsak prizor, v katerem zaigra in se s svojim likom preprosto združi v eno. Briljantna je tako v komičnih kot tudi dramatičnih prizorih. Prepričljivo predstavi enega najkompleksnejših likov serije, saj smo priča portretu ženske, ki se ves čas ziblje med hrepenečo fantazijo po običajnem življenju in dejanskim popolnim razsulom na drugi. A pred vsem je Norma zgolj obupana mati samohranilka, ki se trudi nerazumljenemu in duševno bolnemu sinu omogočiti kar najobičajnejše življenje in ga ubraniti pred krutimi pastmi zunanjega sveta. Zaveda se, da s tem pogosto pretirava in da Normana zgolj »zavija v vato«, a vsakič, ko pri tem popusti, ji svet pokaže zobe, kar jo nauči, da je njen način vzgoje verjetno edini možen, vsaj glede na okoliščine. Pričakovano je, da Normi včasih popustijo zavore in v prikazu histeričnih izpadov je Farmiga vrhunska; kljub grozljivosti situacije skozi scene pronica subtilna komičnost. In četudi igralka v zadnji sezoni igra le duha samega sebe, s svojo karizmatičnostjo zaznamuje vsak svoj prizor in s svojo igralsko kreacijo zasenči vse okoli sebe. Pri tem pa se je lahko naslonila zgolj na svojo interpretacijo vloge Normanove matere, saj je bil Norman v Psihu veliko bolj v ospredju. To povzroči majhen paradoks v dejstvu, da tudi tisti gledalci, ki so si že ogledali Psiha, še zmeraj upajo, da bo razplet Normine zgodbe morda srečnejši ali pa vsaj, da se bo zgodil čim kasneje, čeprav je jasno, da gre za ključne dogodke, ki se morajo obdržati v vsaki parafrazi Normanove zgodbe. Igralka je bila za svojo vlogo leta 2013 tudi nominirana za nagrado emmy za glavno žensko vlogo v dramski seriji.
A če smo od Farmige že pred začetkom pričakovali najmanj solidno vlogo, toliko bolj preseneti mladi Freddie Highmore. Tudi on je že pridobil status dobrega igralca. Gledalci ga poznajo predvsem iz družinskih filmov kot so npr. Čarli in tovarna čokolade (2005), Artur in Minimojčki (2006) in Skrivnost hiše Pajkovski (2008). Zaigral je tudi v nekaj žanrsko drugačnih filmih, od katerih sta najbolj znana V iskanju dežele Nije (2004), kjer je zaigral ob boku Johnnyja Deppa in Kate Winslet, ter Domača naloga (2011), kjer igra tudi Emma Roberts. Vloga Normana Batesa je njegovo karierno pot s svojo nepričakovanostjo prevetrila. Ne samo, da je Highmore vlogi kos, ampak v njej briljira. Skozi sezone lahko opazujemo zelo živ in organski razvoj psihopata; če je Norman v prvih epizodah zgolj deček, ki se slabo znajde v družbi, a je zato toliko bolj čuteč in prijazen, pa je v zadnjih naravnost srhljiv in hladen, skorajda nezmožen običajne komunikacije z zunanjim svetom. Vse to se dogaja postopoma, brez prehitevanja in predvsem zelo prepričljivo. Highmorejeva interpretacija omogoči humanizacijo pošasti in vzbudi veliko večjo mero sočutja do antagonista, kot ga dovoljuje interpretacija Anthonyja Perkinsa v izvirniku. Novi Norman je veliko bolj dodelan, ima svoje strahove, bojazni, želje in hrepenenja ter predvsem čustva. Seveda je Perkinsova interpretacija kultna in ostaja presežek, ob vsem tem pa je imel igralec za prikaz vseh značilnosti lika na voljo le slabi dve uri, medtem, ko format serije dovoljuje likom veliko kompleksnejši razvoj, vsaj glede na dolžino. Highmore se trudi pokloniti Perkinsovi upodobitvi; omembe vreden je zagotovo prizor, ki je skorajda identičen tistemu iz izvirnika. V njem se Norman Bates sooči z radovedno šerifinjo (v izvirniku je ta moškega spola) in pri tem z značilnim premikom glave zunanjemu opazovalcu (torej gledalcu) nakaže svojo deviantnost. Highmore je v teh skorajda filigransko natančnih detajlih odličen in v iskanju le-teh bodo uživali predvsem goreči oboževalci izvirnika. Nepozornim gledalcem bodo številni od njih ušli, a to ne vpliva pomembno na stopnjo užitka pri ogledu.
In ko že mislimo, da je Highmore v vlogi Normana pokazal, do kakšnih meja je sposoben iti, znova preseneti v peti, zadnji sezoni, ko serija časovno končno sovpade z zgodbenim lokom izvirnika. V njej zamegljene in zabrisane prizore Normanovih izpadov ustvarjalci zamenjajo z veliko jasnejšimi ter neposrednejšimi in gledalec opazuje, kako igralec postopno prevzema osebnost svoje matere, kar fizično izraža z njenimi ličili, nakitom in oblačili, v katera se oblači. In Highmore je enako dober v imitaciji Normanove matere – ali celo še boljši, saj prevzame celo njene kretnje, mimiko obraza in način govora. V tej sezoni se ustvarjalci dotaknejo tudi Normanove seksualnosti in čeprav se zdi, da gre za tematiko, ki je dandanes v televizijskih serijah že dodobra obdelana, ponudijo novo kost za glodanje, saj ji celoten kontekst dogodkov dodaja nove razsežnosti. Ta še dodatno odpira družbeno aktualne pogovore in odstranjuje tabuje, ki so žal še zmeraj trdovratno prisotni. Da je Freddie Highmore za svojo vlogo dobil le dve nominaciji Akademije za znanstvenofantastične in fantazijske filme ter grozljivke (Saturn Awards) je skorajda zločin in tudi če si bo za zadnjo sezono priboril nagrado emmy, bo to mnogo prepozno. In ne le, da sta oba glavna igralca izjemna vsak zase, odlična (ali pa celo boljša) sta tudi v duetu. V njunih skupnih prizorih je kemijo mogoče rezati z nožem, kar se kaže v veliki dozi ljubezni, posesivnosti, obsesivnosti in histeričnosti, ki je del tega čustvenega razmerja.
Norman in Norma Bates nista edina pomembna lika v seriji. Teh je še kar nekaj, večina pa je z njima v takšni ali drugačni družinski povezavi. Že od vsega začetka ima pomembno vlogo Normin sin in Normanov starejši polbrat Dylan Massett (Max Thieriot, ki se izvrstno odreže tudi v režiji ene izmed epizod), ki v družino vnaša glas razuma. Zanimivo je, da so gledalčeve miselne opazke o dogajanju in predvsem odnosu med glavnima junakoma pogosto utelešene ravno v Dylanovih odzivih, v katerih se pogosto postavi po robu Normi in ji daje ves čas jasno vedeti, da je strokovna pomoč edina možna rešitev za Normana. Dylanov lik je v tesni povezavi z Norminim bratom Calebom Calhounom (Kenny Johnson), ki se v serijo vrača občasno, a je zelo pomembna izhodiščna točka za razvijanje Normine preteklosti. Omeniti je potrebno še šerifa Alexa Romera (Nestor Carbonell) in Emmo Decody (Olivia Cooke), ki sta v zgodbo sprva umeščena predvsem za možne romantične peripetije z ostalimi glavnimi junaki. Kasneje se lika dodatno razvijeta, dobita večjo težo in pomembno vplivata na glavne razplete, s čimer prerasteta omejen kalup, v katerega bi ju lahko sprva po krivem stlačili. Igralci, ki upodabljajo stranske vloge, so v svojih vlogah dovolj suvereni, da prepričajo, čeprav seveda ne zasenčijo glavnega dueta, kar pa niti ni njihov namen. Tudi same stranske zgodbe so dovolj enostavne (a kljub temu dovolj zanimive) in jih ni preveč, da bi po nepotrebnem preglasile glavno, kar deluje v korist končnega izdelka, saj je odnos Norme in Normana kljub vsemu najzanimivejši del dogajanja.
Zasluge za kvaliteten izdelek gredo tudi ustvarjalcem. Režija in scenarij raziskujeta globine na prvi pogled bolestne in sprevržene navezanosti matere in sina, ki kaže znake Ojdipovega kompleksa, in pokažeta, da stvar ni tako črno-bela, ampak je med tema skrajnostma možno najti še veliko odtenkov sive. Norman je namreč Normin čustveni partner in edini moški, ki je v življenju (še) ni prizadel. Ustvarjalci to prikažejo dovolj subtilno, a hkrati ves čas hodijo po tanki meji med zgolj pretirano materinsko-sinovsko naklonjenostjo drug drugemu na eni in skorajda incestnim odnosom na drugi strani. Izvirnik je vsekakor bolj »negativno nastrojen« do glavnega antijunaka, kar sporoča že s samim naslovom; psiho je vseeno huda žaljivka, sploh za osebo, ki je očitno duševno bolna, ne glede na to, ali je ta oseba morilec oz. ali je agresivna ali pač ne. Serija se temu izogne in se na splošno v celoti odmakne od komentiranja odnosa med Normo in Normanom.
Spogledovanje z izvirnikom
Kot že omenjeno, se serija poleg logičnih navezav (liki, osnovna zgodba, itd.) pogosto spogleduje z izvirnikom z namenom, da se tej kultni filmski stvaritvi pokloni. Pokloni so raztreseni po vseh sezonah, a se zgostijo predvsem v zadnji, kar je glede na kronološko zgodbeno ujemanje povsem pričakovano. Večina je manjših (npr. Marion Crane je zaposlena v pisarni, poimenovani R. A. Bloch), največji poklon pa se realizira v prizoru v tuš kabini, mimo katerega pri tem filmu oziroma seriji ne moremo.
Za vlogo famozne Marion Crane so ustvarjalci tokrat izbrali pevko Rihanno, ki s svojimi filmskimi vlogami običajno prej razočara kot navduši. Z izbiro igralke so ustvarjalci Bates Motela poživili rasno enoličnost igralske ekipe, kar je pohvalno, a to je skorajda vse, kar Rihanna k vlogi doprinese. Težko se je ogniti občutku, da so jo izbrali zgolj zaradi pompa (in posledične promocije), ki jo njeno zvezdniško ime prinese, in pomisleku, da bi katera druga, bolj izkušena igralka v vlogi sodobne Marion pustila večji pečat. A lik Marion Crane je za Bates Motel manj pomemben, kot je bil za izvirnega Psiha, tako da Rihannina šepajoča interpretacija ne zmoti preveč. Znameniti prizor se v seriji odvije popolnoma drugače, kot bi pričakovali, a ohrani učinkovitost, šokantnost in klavstrofobičnost izvirnika. Ko Norman opravi svoj del in vzklikne: »Oh, mama, kaj sem storil?« je gledalcu jasno, da poti nazaj več ni in da se je Normanov osebni pekel šele dobro začel.
Omeniti je potrebno tudi razkošno dodelano prizorišče dogajanja. Nova znamenita hiša Batesove dvojice je zelo podobna tisti iz izvirnika in s svojim videzom zapuščenega, zakletega dvorca (ponovno) daje slutiti, da se med njenimi zidovi ne bo odvijalo nič prijetnega.
Bates Motel je, kot je razvidno, več kot izviren izdelek sam po sebi in se želi od Psiha v nekaterih vidikih tudi distancirati. V nebo vpijoča razlika se kaže že v dovršeni uvodni špici, v kateri se pred nami razkrije tabla, ki oznanja prizorišče Batesovega motela in je v novejši različici zlovešče neonsko modra, za podlago pa je uporabljena preprosta, a srhljiva melodija. Enaka barva je uporabljena tudi v napisih igralske zasedbe in ustvarjalcev, ki se odvijejo po uvodni špici, kar ne bi moglo biti v večjem kontrastu s Hitchcockovo izvirno barvno paleto (oziroma pomanjkanjem le-te), čeprav oba efekta pri gledalcu pustita podoben občutek nelagodnosti, ki se iz epizode v epizodo le še stopnjuje.
Včasih se očitno splača tvegati in Bates Motel je dober dokaz tega. Serija prinaša dovolj zanimivo zgodbo in izvrstne igralske kreacije, ki bodo pritegnile nove gledalce in jih morda prepričale k ogledu kultnega Psiha, a še pomembnejše je, da bo več kot le zadovoljila pričakovanja oboževalcev izvirnika. Po triinpetdesetih letih in petih bolj ali manj klavrnih poskusih je Psiho dobil še svojo serijsko različico, na katero je lahko več kot ponosen.
Napovednik za serijo:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=7lCWKKNGiKs[/embedyt]