Avatar: Pot vode (Avatar: The Way of Water)
Režija: James Cameron Scenarij: Jameson Cameron, Rick Raffa, Amanda Silver Fotografija: Russell Carpenter Igralska zasedba: Sam Worthington, Zoe Saldaña, Sigourney Weaver, Stephen Lang, Britain Dalton, Jack Champion, Cliff Curtis, Kate Winslet, Jemaine Clement Datum izida: 14. december 2022 (Slovenija) Ocena: 10
Avatar (2009) že več kot desetletje prejema očitke z nizkimi udarci, češ da je pozabljeni številka ena v prihodkih na blagajnah, ohranjevalnik zaslona z bazičnim scenarijem, ki je uspel le po zaslugi vpadljive novosti 3D tehnologije. Njegovi kritiki film radi povzemajo kot »Pocahontas v vesolju s preočitnim komentarjem na varstvo okolja proti korporativnemu kolonializmu«. Toda interpretacija Avatarja kot zgolj zmes klišejske zgodbe in vizualnega spektakla je bil vedno poenostavljen in dolgočasen pogled na film. Pod površinsko idejo ameriškega protagonista, ki domorodce odreši zlobnih Zemljanov, namreč leži pripoved versko-duhovne prepričanosti v možnost utopije. Skoraj neverjetno spokojen audiovizualni svet, ustvarjen z obsedeno vizijo Jamesa Camerona, junaka Jaka Sullyja prevzame do te mere, da odvrže svojo človeško identiteto in stori prehod v novo telo, s katerim lahko popolnoma sprejme lepoto pred svojimi očmi.
Ključ do dojemanja nekaterih visoko stiliziranih filmov je zavračanje dihotomije “stila proti substanci” in prepoznavanje, da lahko za stil velja, da je substanca. Avatar je idealna ponazoritev take označitve: dih jemajoče naravno okolje planeta Pandora ni kraj dogajanja, temveč bistvo filma. Oboževalci bodo tako nedvomno navdušeni, da to velja tudi za nadaljevanje v sagi, Avatar: Pot vode.
Jake Sully (Sam Worthington) in Neytiri (Zoe Saldaña) v novem filmu prevzameta vlogi staršev, ki se ukvarjata z dilemo med zaščito družine in borbo za obstoj proti še vedno zelo pohlepnim Zemljanom. Nasproti jima ponovno stoji okrutni zlikovec Quaritch, ki ga skozi stisnjene zobe in mačistično držo ponovno izvrstno upodobi Stephen Lang. Pod vedno nevarnejšimi pritiski se je družina primorana preseliti na daljno otočje, kjer jih čakajo preizkušnje v medsebojnih odnosih in prilagajanju na novo okolje. Zanimivi in prisrčni liki najstniških otrok so uspešno uvedeni v zgodbo, kjer do izraza prideta predvsem nepreizkušeni Lo’ak in duhovno razsvetljena Kiri. Najstnico s presenetljivo prepričljivostjo upodobi Sigourney Weaver, kar se izkaže za ne tako absurdno odločitev, saj Weaver liku prinese veliko mero modrosti.
Cameronov scenarij se večinoma opira na melodramatično strukturo, znotraj katere razvije število čustveno nabitih konfliktov v skupini likov in jih pripelje do izjemno ganljivih trenutkov. Cameron se poslužuje preverjenih kretenj – tako zvesti kot občasni gledalci bodo hitro opazili sklicevanje na njegova najbolj sentimentalna (in prav tako z morjem obdana) filma Titanik (Titanic, 1997) in Brezno (The Abyss, 1989). Avatar: Pot vode seveda ni film, ki bi gledalce presenetil z nepričakovano usmeritvijo zgodbe. Je ogromen, vznemirljiv, ganljiv »crowdpleaser« – in v vsakem trenutku tudi osupljiv.
Čeprav je velik del 182 minut dolžine porabljen ravno za prikaz in občudovanje vodnega sveta Pandore, si je težko predstavljati bolje tempiran film, ki bi tako lahkotno preklapljal med čustvenimi zapleti in prizori spektakla ter v končni sekvenci dosegel absolutno vojno orgijo ladjevja, vojaških robotov, letečih bojevnikov in gromozanskih kitov. Akcijski prizori so upodobljeni s popolno jasnostjo in so izjemno računalniško in praktično oblikovani tako na ravni naravnih bitij kot tehnologije – kritika slabih namenov vojaško-industrijskega kompleksa pa je kot ponavadi dopolnjena s priznanjem, da njihova oprema vseeno izgleda spektakularno.
Klasična značilnost Cameronove akcije so podrobnosti, razpete v celoto: ozrimo se na element sončnega mrka, ki se občasno pojavi na otočju, kamor se preseli družina Sully. Nebesni pojav je v drugem dejanju filma jasno prikazan in razložen, pa ne zato, ker bi kakorkoli vplival na potek zgodbe ali pripomogel k razumevanju vremenskega stanja na Pandori. Prizor je tu izključno z razlogom, da služi kot podlaga za ponovni pojav sončnega mrka v ključnem delu klimaktičnega spopada, ko ta prekrije dogajanje in s tem upraviči peklensko upodobitev bojišča v večernooranžno obarvanih kadrih. Podobno velja za vsako pedantno podrobnost v okviru gradnje sveta: prisotne so zato, da okrepijo izgled filma in sestavijo nepozabne slikovne podobe. James Cameron na tej točki svoje kariere ni zmožen režirati filmov, ki so kaj drugega kot velikanski, bodisi v smislu proračuna, tehnoloških napredkov ali dolžine. Kljub temu pa ni pozabil na to, da mora biti izdelek tudi filmsko velikanski. Kot ustvarjalec najbolj komercialno uspešnih blockbusterjev vseh časov in egomanijaški sanjač Cameron preprosto ne more ustvarjati, ne da bi iskal presežke. In ponovno mu jih je uspelo najti.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček
