Army of the Dead
Režija: Zack Snyder Igralska zasedba: Dave Bautista, Ella Purnell, Omari Hardwick, Tig Notaro Datum izida: 21. maj 2021 (Netflix) Ocena: 3/10
Kje sploh začeti pri Zacku Snyderju? Ameriški režiser ima za sabo izjemno pestro desetletje, v katerem je bil eden od glavnih gradnikov bombastične in ambiciozne, a relativno neuspešne vzpostavitve filmskega univerzuma stripovskega velikana DC. Pred tem je z močno stiliziranima 300 (2006) in Varuhi (Watchmen, 2009) dokazal tehnično podkovanost in žilico za spektakel, čeprav so kritiki že takrat opozarjali, da kot ustvarjalec (pre)velik del pozornosti namenja slogu in ne vsebini. Tudi njegov prvi celovečerec, predelava Zore živih mrtvecev (Dawn of the Dead, 1978) Georgea A. Romera, se za razliko od izvirnika ni izkazal kot družbenokritična satira potrošniške družbe, vendar je na presenečenje številnih privržencev žanra še danes prepoznan kot prepričljiva posodobitev zombijevske klasike za 21. stoletje. Zombi film je po uspehu serije Živi mrtveci (The Walking Dead) in ob nepričakovanem uspehu filma Svetovna vojna Z (World War Z, 2013) doživljal blažji preporod, zato je bila Snyderjeva vrnitev h koreninam ob Netflixovi finančni podpori precej obetavna.
In rezultat? Film o skupini plačancev in ostalih odpadnikov, ki se poda v opustošen Las Vegas, da bi iz njega pred jedrskim uničenjem za japonskega bogataša ukradla 200 milijonov dolarjev, nikakor ne premore dovolj izvirnosti in napetosti, da bi kakorkoli upravičil skoraj poltretjo uro trajanja. Nenavdihnjen prvi prizor vodi v za Snyderja značilno uvodno montažo v počasnem posnetku, ki nam predstavi glavne like s Scottom Wardom (Dave Bautista) na čelu. Celotna zasedba odigra svoje vloge večinoma podpovprečno, pri čemer je daleč najmanj prepričljiva Ella Purnell v vlogi Wardove hčere Kate. Stranska vloga karakternega veterana Garreta Dillahunta ter kemija med mišičastim nekdanjim vojakom Vanderohejem (Omarijem Hardwickom) ter nerodnim strokovnjakom za trezorje Dieterjem (Matthias Schweighöfer) so redke svetle točke filma, ki ga ne more rešiti niti komičarka Tig Notaro (v film so jo digitalno vstavili namesto Chrisa D’Elie, kar najbrž pojasni nekakšno odtujenost od ostalih likov), saj so njeni sporadični humorni vložki izrečeni preveč na silo.
Filma ne rešijo niti zombificirani tiger niti hitrejši, močnejši in pametnejši zombiji, imenovani alfe. Pri slednjih je moteča podrobnost, da so ti mrtveci z izjemo obrazov popolnoma nenačeti (eden od likov namreč predhodno opozori na vpliv vročega in sušnega puščavskega podnebja na zombije) – ustvarjalci so zamočili celo pri maski, in to v grozljivki! Bolj od zombijev je načet sam scenarij, saj je poln nedoslednosti, ki proti samemu epilogu postajajo vedno bolj frustrirajoče, predvsem zaradi plitvih karakterizacij in nelogičnih odločitev likov. Niti prizori nasilja ne dosežejo pravega učinka, saj so absolutno pretirani in posledično prej vzbujajo gnus kot pa grozo. Akcijska komponenta je pričakovano bolj dodelana, a film se kljub temu zdi prazen. Las Vegas kot neslavno prizorišče ekscesa bi lahko učinkoval kot kritika nepotešljive lakote kapitalizma, a kot rečeno, Snyderju v film tudi tokrat ni uspelo dovolj jasno vključiti legitimne družbene kritike. Je nepretencioznost pri filmih takšne vrste res hvalevredna? Največjim ljubiteljem žanra bo tovrsten odklop nedvomno ustrezal, a film s svojo estetiko videoigre in klišejskim scenarijem pogori na celi črti.
Lektorirala: Nataša Martina Pintarič
