Ant-Man
»Manj je lahko več,« se tu in tam posveti Hollywoodu. Ant-Man, dvanajsti del Marvelovega kinematičnega vesolja, je še kako dobrodošlo nasprotje enajstega; če nad njim ne bi bdel tako ogromen studio, ki se mu je podobno tveganje lani obrestovalo (Varuhi galaksije), bi ga lahko imeli za nekakšen eksperiment. V filmu Maščevalci: Ultronova doba (2015) smo bili priča veliko bolj eksplozivnim pripetljajem z znanimi liki. Ant-Man pa predstavi povsem novega protagonista in je povrhu komična drama, pomešana z roparskim filmom, ki se v superjunaški spektakel zares prelevi šele proti koncu. V marsičem spominja na Iron Mana: obakrat junaka, ki mu visokotehnološka obleka omogoča raznovrstne vragolije (v tem primeru pomanjšanje v kombinaciji s povečano močjo in nadzor mravelj), ogroža tekmec, ki jo želi uporabiti v zle namene.
Izjemen angleški režiser, ki se je s projektom aktivno ukvarjal že od leta 2006 in bi s tovrstno zagnanostjo ter s svojim bliskovitim, neponovljivim slogom temu poletnemu blockbusterju gotovo dal svoj pečat, je nenadoma odšel. Filmu, ki ga je nazadnje režiral Američan Peyton Reed, se zato pozna naglica, v kateri je nastal, in je dokaj povprečen. Za to, da bi mu priznali izjemnost, bi potreboval kvalitetnejšega zlobneža, humor, ki bi se obnesel pogosto, ne le občasno, in malenkost manj klišejev. Pa vendar mu nekakšno dostojanstvo daje razpoloženi Michael Douglas kot genialen in ljubeč, a svojeglav in vzkipljiv znanstvenik Henry »Hank« Pym, ganljivost in dramo njegova tragična preteklost in skrhan odnos s hčerko Hope, čarobnost pa sekvence, v katerih se njegov varovanec, spreobrnjen kaznjenec Scott Lang pomanjša na velikost mravlje: pri tem je povsem vseeno, ali zgolj spoznava svoje moči ali obračunava z nepridipravi.
Skratka, film bi jo lahko odnesel veliko slabše (lahko bi bil domala negledljiv), a tudi veliko bolje (lahko bi ga režiral Edgar Wright).
