Anomalisa (rež. Duke Johnson in Charlie Kaufman, 2015)
Michael je znan motivacijski pisatelj, ki delavcem v telemarketingu pomaga, da čim prej vzpostavijo oseben stik s stranko, po drugi strani pa je klinično depresiven in mizantrop. Michael je tudi razočaran romantik, ki rešitev svojih problemov išče v ženskah in celo fetišizira glas Anomalise, ker se mu za kratek hip zdi živ in različen. Anomalisa oziroma Lisa pa je osamljena Michaelova oboževalka, ki se je res, čeprav na kratko, dotaknila Michaela, saj sta se prepoznala kot anomaliji v neskončni lutkariji sodobnega življenja. Scena, v kateri se Anomalisa in Michael ljubita, je že del filmske zgodovine. Intimen dotik dveh lutk je vznemirljiv, saj je bistven za vso človeško komunikacijo.
Charlie Kaufman, človek, ki je filozofijo filma redefiniral s scenarijem za Biti John Malkovich (Being John Malkovich, 1999), se tokrat pojavlja kot režiser–scenarist–lutkar in raziskovalec patologije osamljenosti skupaj z Dukom Johnsonom, ki že ima izkušnje z animacijo. Po ogledu ni dvoma o tem, da lahko samo David Thewlis posodi svoj glas protagonistu Michaelu Stoneu, da njegova kratkotrajna ljubezen ne sme biti nihče drug kot Jennifer Jason Leigh, in da je dolgočasni glas Toma Noonana začetek in konec Michaelove depresije in hkrati simbol neujemanja vseh filmskih psevdo-emocij.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=WQkHA3fHk_0[/embedyt]
Film na IMDb in Rotten Tamotoes.
