Alain Bergala: Vzgoja za film: razprava o poučevanju filma v šolah in drugih okoljih
Vzgoja za film je nekakšen avtobiografski priročnik, pri katerem ena zvrst niti najmanj ne ovira druge. Začne se z avtorjevo prvoosebno pripovedjo, in sicer z njegovimi nostalgičnimi spomini na čase, ko je na gibljive slike prvič začel gledati kot na obliko umetnosti. Film je bil zanj rešilna bilka; z njegovo pomočjo je »pobegnil« iz omejujočega, podeželskega domačega okolja, kasneje začel pisati za slovito filmsko revijo Cahiers du Cinema (ki ji je naposled tudi urednikoval), začel snemati lastne filme in nazadnje na tem področju poučevati. V nadaljevanju spoznamo njegove nazore o poučevanju filma, ki skupaj s spremno besedo Andreja Špraha tvorijo ostanek knjige. Ob vseh opisanih učnih metodah in mestoma nekoliko napredni terminologiji je delo Vzgoja za film: razprava o poučevanju filma v šolah in drugih okoljih slovitega francoskega filmskega teoretika Alaina Bergalaja predvsem poučno branje.
Umetnost, ki jo Bergala definira kot »tisto, kar je nepredvidljivo, tisto, kar zbega,« bi morala v filmski obliki biti po njegovem mnenju v šoli dostopna, celo ponujena. To stališče utemeljuje s prepričanjem, da so dandanes mladi oblegani s filmi, ki niso izzivalni, temveč so takoj dojemljivi in dostopni (sem uvršča predvsem večino hollywoodskih filmov), njihovo šolsko spoznavanje drugačnih filmov pa bi jih prav gotovo obogatilo. Eden izmed njegovih bistvenih sklepov je: »Resnična kultura se ne more graditi drugače kot v srečanju z bistveno drugačnimi umetniškimi deli.« To tezo Bergala podkrepi z za marsikoga nekonvencionalnimi prepričanji, denimo da bi morali majhne otroke zelo zgodaj izpostaviti »pravim« filmom, celo takim z resnejšo tematiko (omenja filme Jeana-Luca Godarda). Njegov cilj ni vzpostavitev programa ali učnega načrta za poučevanje filmske vzgoje, zato tega niti ne poskuša – namesto tega s teoretskim izrazoslovjem, predvsem pa s številnimi praktičnimi primeri oriše bistvene smernice, ki bi se jih po njegovem mnenju (in nenazadnje dolgoletnih izkušnjah) v večji ali manjši meri morali držati filmski pedagogi.
Večini avtorjevih prepričanj je težko oporekati; pravzaprav je edini očitek Bergalajevemu delu njegovo pomanjkanje razumevanja za »komercialni« film – stališče, ki ga izraža, je po mojem mnenju pretirano in meji na predsodek. To seveda ne vpliva na vsesplošno kvaliteto knjige, kot tudi ne spremeni dejstva, da je avtorjev entuziazem do filma jasno razviden in nalezljiv. Podan je v slogu, ki nikakor ni lahkoten, a ohrani berljivost. Tako je Vzgoja za film predvsem uporaben priročnik za poučevanje filma v šoli, ki pa ni nič manj namenjen slehernemu ljubitelju filmov.
Bergalajeva razprava, bržda ena najpomembnejših publikacij o filmski vzgoji, je v Franciji izšla že leta 2002, kar s seboj prinaša neizogibno tehnološko zastarelost. Dejstvo, da je kljub temu tudi danes še kako aktualna, zgolj priča o njeni pomembnosti. Slovenski prevod, zlasti v luči dejstva, da bo z naslednjim letom v naših gimnazijah mogoč vpis na filmsko smer, ne bi mogel priti ob bolj primernem času.
