9. Kurja polt: Sklop kratkic (Prihaja zmaj!, Saloum, Zabaviščni park, Čarovnica, Nori bog)
Prihaja zmaj! (Ejdeha Vared Mishavad!, rež. Mani Haghighi; Iran, 2016)
Piše: Alen Golež
Ocena: o
Prihaja zmaj! Glasen, kot s panoja vpijoči naslov nas že pred ogledom navda z izumetničeno šundovskim navdušenjem nad zmajem, ki ga potem ves film nestrpno pričakujemo. In ne, zmaj ni zgolj metafora ali klikvaba za kaj banalnega, pač pa pravcat orjaški, leteči zmaj – no, verjetno. Kajti nikoli se nam ne pokaže. Mi slišimo zgolj rjovenje, ki prihaja iz njegovega domovanja pod zemljo sredi puščave, uzre pa ga le protagonist, inšpektor Babak, ko ga zmaj preleti, nam pa pogled zakrije uvodna špica. Navkljub morebitnim obetom fantastičnosti in komičnosti, ki ju konotira naslov, je iranski film Prihaja zmaj! pravzaprav precej resna in večidel realistično zastavljena zgodovinska detektivka/drama, postavljena v 60. leta 20. stoletja, v osredju katere je Babakovo iskanje tega mitičnega bitja, prepleteno z elementi političnega trilerja in predstavljeno v okviru fiktivnega dokumentarca o dogodku, ki ga je vladna tajna služba skušala prikriti … tako se vsaj zdi.
Film je namreč izjemno zagoneten, tako rekoč labirinten v svoji večplastni pripovedni strukturi, sestavljeni iz pričevanj, intervjujev in prividov. To je nedvomno tudi njegov (izjemno ambiciozen) namen, ki ga podkrepi z edinstveno nadrealistično vizualno podobo. Toda pri neiranskem občinstvu ta zapletenost predvsem zaradi nepoznavanja iranskega kulturnozgodovinskega konteksta pogosto zdrsne v konfuznost, ko ne vemo več, kje nas je film namenoma zmedel in kje ne, zaradi česar trpijo predvsem čustveni vrhunci, ki pri zmedenem gledalcu pač ne padejo na plodna tla. Film tako pod površjem resda skriva za cel semester referenc in pomenov, a na zgolj površinski ravni morda ponudi premalo smiselnega, da bi nas pritegnil k raziskovanju njegovih skrivnosti.
Saloum (Saloum, rež. Jean Luc Herbulot; Senegal, 2021)
Piše: Alen Golež
Ocena: +
Bangui Hijene, trojica obvladanih vseafriških plačancev s stilom, se po spodletelem pobegu z ene od svojih misij zatečejo v odročno letovišče v Senegalu, v skrivnostno regijo Saloum. Toda Bangui Hijene – skulirani vodja Chaka, mačistični Rafa in šamanski Minuit, ki žrtve ubije s skrivnostnim prahom, pihnjenim skozi stisnjeno pest – kmalu spoznajo, da vse ne bo šlo kot po maslu. Policija in narkokarteli jih vztrajno iščejo, a ne le to: v letovišču se znajdejo za isto mizo z gluhonemo punco, ki jim v znakovnem jeziku pove, da pozna vse njihove skrivnosti, policijskim načelnikom, ki ves sumničav pogleduje naokoli, in vodjem letovišča Omarjem, ki se bo še pred svojo smrtjo izkazal za pošastno figuro v središču zapleta, ki film iz tarantinovskega trilerja popelje v nadnaravne vode. Travma, zloraba, maščevanje in postkolonialna brezizhodnost izkoriščanja so teme, iz katerih črpa moč ta izvrstno režirani, brezkompromisno tempirani triler, ki je preprosto tako kul, da bi gotovo požel uspeh tudi v redni projekciji.
Kongovski režiser Jean Luc Herbulot je sicer navdušil že s svojim prvim celovečercem Dealer (2014), letos pa nestrpno pričakujemo njegov naslednji triler Zero (2022), ki bo prav tako postavljen v Senegal, tokrat z Američanoma (z bombama na prsih) v glavnih vlogah.
Zabaviščni park (The Amusement Park, rež. George A. Romero; ZDA, 1973)
Piše: Alen Golež
Ocena: +
Zabaviščni park je edinstvena mešanica lastnosti: hkrati je zabaven, grozljiv, eksperimentalen in poučen. No – v prvi vrsti poučen. Kako ne bi bil, ko pa ga je George Romero posnel po naročilu dobrodelne organizacije Lutheran Services kot svarilo o trpljenju starejših generacij, ki jih družba sistematično in trdovratno zanemarja ter ponižuje zaradi njihove percipirane neuporabnosti. In ker je bil to ravno George Romero, oče moderne grozljivke, ki je pet let predtem že pretresel žanr z Nočjo živih mrtvecev (1968), se seveda ni mogel ustaviti pri zgolj generični nedeljski pridigi, kakršno so si pri luteranski organizaciji verjetno zamislili. Namesto tega si je našel zabaviščni park, ga napolnil z množico prostovoljcev in v njem ekraniziral grozo starostnikov z boleče nazornimi podobami (luteranci pa so film vrgli v trezor in je tako skoraj 50 let veljal za izgubljenega).
Zabaviščni park služi kot alegorija sodobne družbe, v njem pa kakor Danteju po poti skozi pekel sledimo starcu v beli obleki, ki ga v vsaki od na videz popolnoma normalnih parkovskih atrakcij doleti nov šok, napad ali ponižanje. A če je Dante začel pred peklom in končal v nebesih, gre naš starec v nasprotno smer: v park vstopi živahen in optimističen, a ga ta vseskozi ignorira, zavrača ali z njim manipulira, na koncu pa ga izpljune pretepenega, umazanega, osamljenega, preslišanega in oropanega, bogatejšega zgolj za spoznanje, da »zunaj ni ničesar«, kot sam zaječi. Ničesar zanj, za druge pa cel zabaviščni park veselja in norosti.
Čarovnica (Häxen, rež. Benjamin Christensen; Švedska, Danska, 1922)
Piše: Ana Jarc
Ocena: +
V letu gospodovem 1922 je bil Christensenov nenavadni dokumentarec o čarovništvu zelo slabo sprejet, kar pomeni, da je film najbrž zelo dober in da se bo prej ali slej znašel na kakem res finem festivalu – recimo na Kurji polti. Ekipa festivala žanrskega filma je za nemi film priskrbela tudi izjemno zvočno spremljavo; z mešanico elektronske glasbe in jazza sta izkušnjo nadgradila Elvis Homan (bobni) in Boštjan Simon (saksofon).
Svojčas najdražji skandinavski film je sestavljen iz pedagoških vložkov (pregled srednjeveških vraževerij), satanističnih obredov (hudiča je odigral Christensen sam), prizorov preganjanja čarovništva (pri čemer Cerkev ni prikazana v najboljši luči) in režiserjevega komentarja, ki deluje neverjetno luciden in napreden – predvsem če upoštevamo, da je film star natanko sto let. Dokumentarec je namreč presenetljivo feminističen v vzporejanju čarovništva srednjega veka in čarovništva novega – histerije, pod katero je pometano vse tisto, kar je na ženski razumljeno kot demonsko. A ta demonskost ni nič drugega kot drugost; manjvredno drugo, ki določa meje sprejemljivega in obvladljivega. Te meje v filmu postavlja Cerkev, katere znanilci so duhovniki z eksistencialno krizo, ki jo poskušajo potlačiti s prisilo smisla v obliki nasilja nad drugim. Tisto osvobajajoče pa predstavljajo »čarovnice«, ki pripravljajo ljubezenske napoje, letijo na metlah in imajo res nore žurke, na katerih hudiču poljubljajo zadnjico – z očitno ironijo se tako režiser posmehuje tistim, ki mislijo, da se je pred neznanim mogoče zavarovati s pobegom v veliko škodljivejšo skrajnost.
Nori bog (Mad God, rež. Phil Tippett; ZDA, 2021)
Piše: Ana Jarc
Ocena: +
Phil Tippett, navdušenec nad vsem čudnim, grotesknim in sluzastim, je verjetno najbolj poznan po posebnih učinkih, s katerimi je postregel v Vojni zvezd, Jurskem parku, Indiani Jonesu idr. Sodeloval je pri nekaj najdražjih in najuspešnejših produkcijah ter za svojo umetnost prejel številne nagrade, med drugimi tudi dva oskarja. Toda za film, kakršen je Nori bog, se Hollywood ne bi nikoli navdušil, ali kot je režiser sam priznal v predfilmu (ki ga je posnela Maya Tippett) – njegove edinstvene animacije bodo všeč kvečjemu 15 % občinstva.
V Norem bogu se Tippett sprašuje, kako bi izgledal svet, če bi ljubosumni in maščevalni bog iz Stare zaveze ostal boleče zvest tem načelom. Odgovor je: precej obupno. Po tej preoblikovani Zemlji hodijo ljudje, ustvarjeni iz iztrebkov, vrednost življenja je smešno nizka, na vsakem koraku nas čakajo grozljivi, morbidni in kruti prizori, ki jim ni in ni videti konca. Tako rekoč nepotrebno se je spraševati po zgodbi, kajti namen pripovedi je v njeni izpeljavi – ročno izdelani filmski liki svoje bedno življenje posredujejo s pomočjo tehnike stop motion, po kateri je Tippett najbolj poznan in zaradi katere se je sploh lotil poklica. V filmu je skratka mogoče uživati na dva načina: kot občudovalec stop motion animacije ali/in kot ljubitelj umetne krvi.
Lektorirala: Ivana Rosa
