35. LIFFe: 3. sklop kratkic (Novo leto, ki ni prišlo, Seme svetega figovca, Sive čebele)

Iva Katušin
Tinkara Uršič Fratina
Tajda Liplin Šerbetar

Novo leto, ki ni prišlo (Anul Nou care n-a fost, rež. Bogdan Mureșanu; Romunija, Srbija, 2024)
Piše: Iva Katušin
Ocena: +

V humorni drami Novo leto, ki ni prišlo spremljamo preplet šestih življenj običajnih Romunov na predvečer padca Ceaușescujevega režima. Čeprav do nekaterih tik pred božičem leta 1989 pricurljajo govorice o vstaji v Temišvaru, jim v Bukarešti strah pred kruto diktaturo še vedno preprečuje, da bi glasno nastopili proti njej. V ospredju dogajanja je kaotično snemanje domoljubne novoletne oddaje, ki jo morajo posneti z novo igralko, saj je prejšnja ravno prebegnila na zahod. Spoznamo tudi ostarelo vdovo, ki jo je država deložirala iz njenega doma, ter njenega sina, sodelavca tajne policije Securitate, ki preiskuje »sumljive aktivnosti« tamkajšnjih študentov. Dva od njih spremljamo na begu v Jugoslavijo – njun načrt je preprosto preplavati Donavo. Tu pa je še oče na robu živčnega zloma, ker je njegov šestletni sin odposlal pismo Dedku Mrazu, v katerem pravi, da je očkova edina novoletna želja, da bi umrl »striček Nicu«.

Celovečerni prvenec Bogdana Mureșanuja se strukturno zgleduje po Kratkih zgodbah Roberta Altmana (Short Cuts, 1993) in Magnoliji Paula Thomasa Andersona (Magnolia, 1999), čeprav prepleta in globine posameznih zgodb ne izpelje tako suvereno. Njegova pripoved se na začetku nekoliko lovi in lahko deluje celo trivialno, vendar se paralele med šestimi zgodbami kmalu izrišejo. Povezujejo jih strah, jeza, resigniranost in potlačeno upanje, ki se jih režiser v slogu svojega rojaka, dramatika Ionesca, loteva s črnim humorjem. Novo leto, ki ni prišlo je tragikomedija, ki poskuša gledalca v prvi vrsti zabavati, zato je bil film med favoriti letošnjega festivala Liffe za nagrado občinstva zmaj.

Film je posnet v klavstrofobičnem formatu 4 : 3, s katerim režiser ne ponazori le represivne in paranoidne diktature Nicolaea Ceaușescuja, ampak spomni tudi na podobo televizije tistega časa, ki v filmu odigra skoraj najpomembnejšo vlogo. Nervozno ozračje demonstrira kamera iz roke, skladna z obdobjem pa je tudi izbira mračnih in vodenih rjavo-zelenih odtenkov. Format slike se razširi čez celoten zaslon šele, ko izbruhne vstaja, kar ob spremljavi Ravelovega Bolera deluje še dodatno katarzično in osvobajajoče. Mureșanu namreč gledalcu ponudi posebno prednost zgodovinske perspektive, saj se kljub nenehni grožnji komunistične diktature že od samega začetka filma zavedamo, da protagoniste kmalu čaka odrešitev. Največja odlika filma je tako prav zadnjih dvajset minut, ko se med prelomnim trenutkom romunske zgodovine zgodi simfonična združitev šestih zgodb, končni crescendo pa še poudari sporočilo o nevarnostih totalitarnih režimov in nujnosti ohranjanja demokracije.

Novo leto, ki ni prišlo. Vir: Liffe arhiv

Seme svetega figovca (Daneh Anjeer Moghadas, rež. Mohammad Rasoulof; Iran, Nemčija, Francija, 2024)
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Ocena: +

V Teheranu se na ulicah začenjajo nemiri. Mahsa Amini je po tem, ko so jo aretirali zaradi »neprimernih oblačil«, umrla v sumljivih okoliščinah, uradne preiskave v zvezi z njeno smrtjo pa oblasti ne želijo odpreti. Iman (Misagh Zare) ravno v tem času napreduje na mesto preiskovalnega sodnika. A njegovo delo je vse prej kot to, kar si je zamišljal – izkaže se, da oblast zgolj potrebuje nekoga, ki bo smrtne obsodbe podpisal, ne da bi pred tem stekla preiskava.

Mohammad Rasoulof prek internih sporov in trenj v krogu družine ustvari simbolni odsev iranske družbe, ki ji režim narekuje svoja mizogina, teokratska pravila. Sestri Rezvan (Mahsa Rostami) in Sana (Setareh Maleki) očeta spoštujeta, vendar se z nastopom nove službe pokažejo razpoke v njihovem odnosu, saj v njuni sobi že tli iskra upora, ki jo netijo posnetki z ulic, objavljeni na spletu, ki jih na skrivaj gledata. Najmeh (Soheila Golestani), njuna mati, je Imanu vdana žena, ki raje ne sprašuje preveč in si zatiska oči pred tem, kakšno delo njen mož zares opravlja. Ko iz predala nočne omarice izgine Imanova pištola, izgine tudi zadnji drobec zaupanja med člani družine. Imanova paranoja doseže vrhunec, ki vodi v pobeg iz Teherana. A na tej točki se pravi triler in nasilje šele začneta – Iman v obupu in stresu prične izvajati psihološke igre, Najmeh počasi začenja dojemati razsežnost njegove paranoje in kaj vse je pripravljen storiti za zvestobo režimu, sestri pa se zavezniško in gverilsko upreta.

Zgodba sicer scenaristično prepogosto igra na prvo žogo in pred motivacije likov postavlja abstraktne ideje, zaradi česar na trenutke že meji na melodramo, a jo rešuje odlična igralska zasedba. Kljub težavam na nivoju scenarija in izvedbe nam daje Seme svetega figovca pomemben vpogled v mehanizme iranskega režima, ki zatira, ustrahuje, pretepa, zapira, muči in ubija vse, kar mu nasprotuje. Pokazatelj tega je kar režiser sam, saj je po dolgih letih zatiranja in zapornih kazni (končno) uspel pobegniti iz Irana. Poti nazaj zanj ni, a vendar s svojim filmom, polnim simbolov, daje trohico upanja, da s pogumnim uporom proti statusu quo lahko pride do sprememb.

Sive čebele (Siri bdžoli, rež. Dmitro Moisejev; Ukrajina, 2024)
Piše: Tajda Liplin Šerbetar
Ocena: +

Sive čebele je popoln film o vojni. To pa zato, ker mu vojne sploh ni treba pokazati. Dovolj je preprosta zgodba o človeku, ki je ostal, ko so vsi odšli. Ki si zgolj želi početi to, kar ima rad – gojiti čebele in pridelovati med. V svojem domačem kraju na ukrajinski strani sive cone med Rusijo in Ukrajino Sergej na stara leta živi s skrajno skromnimi sredstvi, brez elektrike (kar za film pomeni tudi: brez glasbe) in v samoti. No, skoraj v samoti. Tu je še Paška, njegov ruski sosed, ki poskrbi za to, da življenje ni preveč turobno. Ne glede na to, koliko nestrinjanj je med možakarjema, imata za družbo le drug drugega.

To je film tišine, izpraznjenih prostorov in mrtve zimske pokrajine, kar ves čas ustvarja vzdušje opustelosti, zapuščenosti, pozabljenosti, nečesa, kar je nekoč bilo, in življenja, ki se končuje. Marsikaj ostaja zamolčano ali zgolj nakazano, in ta subtilnost doseže izredno svojstven učinek. Vsi kadri, ki prikazujejo podrte hiše in gole ravnine, se zažrejo v misli gledalca in ga popolnoma potopijo v Sergejev svet. Tišino vsake toliko preseka srhljivo grmenje bomb, ki opominja na to, da nevarnost ni tako daleč, kot se zdi.

Vseprisotni vojni na drugi strani neposredno kljubuje človeškost, ki se izrisuje v odnosu med Sergejem (Viktor Zdanov) in Paško (Vladimir Jamnenko). Njuna dinamika je zaradi popolnoma različnih značajev vseskozi vir humorja, ki v pusto pokrajino vnaša življenje. Sergej je vase zaprt, ciničen in samotarski, Paška pa radoživ, hudomušen in družaben. Prizori interakcij med njima spretno razbijejo Sergejev sicer enolični vsakdanjik in pripovedi preprečujejo, da bi zapadla v obup in apatijo.

Dualiteto na formalni ravni podpira igra svetlobe in senc, predvsem v Sergejevem domu, osvetljenem z oljenkami in svečami, kar daje obenem pridih topline in mrakobnosti. Vizualna estetika, h kateri poleg poigravanja s svetlobo sodijo tudi premišljena kompozicija in dolgi kadri, tenkočutno prispeva k občutju same pripovedi, ob pristnosti likov ter večplastnosti dialogov pa nastane prava filmska mojstrovina, ki s prepletanjem vseh teh elementov ustvari kompleksno sliko dvojnosti bivanja na vmesnem območju.

Siva cona ni samo med Rusijo in Ukrajino, je tudi med njimi in nami. Med njimi, ki živijo to resničnost, in nami, ki nam je ta resničnost oddaljena in nezamisljiva. Lika naseljujeta svet med vojno in mirom in morda imajo Sive čebele prav zato tako močan učinek – ker nam je to, kar je prikazano, hkrati daleč in zelo blizu.