35. LIFFe: 2. sklop kratkic (Tuji jezik, Črni pes, Proti neznani deželi, Alfa.)

Katarina Majcen
Črtomir Kovač
Tajda Liplin Šerbetar
Iva Katušin

Tuji jezik (Langue étrangère, rež. Claire Burger; Francija, Nemčija, Belgija, 2024)
Piše: Katarina Majcen
Ocena: +

Imeti svoje mesto v svetu in hkrati imeti svet v sebi – tak, ki ima dovolj korenin, da se lahko razvija. Najti oba, da bo prihodnost varna. Je to mogoče v krajih, po katerih se razrašča škodljivo politično ozračje? Kako kot najstnik to doseči? Z uporom? Komu se pravzaprav upreti?

Tuji jezik vse to sprašuje, a na vprašanja ne odgovarja. Film v dveh delih prek dominantnih modrih odtenkov, ki vzbujajo občutek melanholije, in vizualne estetike, ki spominja na delo bratov Dardenne, govori o srečanju dveh srednješolskih dopisnic, sedemnajstletne Fanny (Lilith Grasmug) iz Strasbourga in njene vrstnice Lene (Josefa Heinsius) iz Leipziga. Fanny se za en mesec odpravi na kulturno izmenjavo k Leni. Slednja obisku sprva sicer nasprotuje zaradi psihičnih težav, s katerimi se sooča njena mama samohranilka, vendar ji Fanny kmalu priraste k srcu. Lika sta predstavljena z veliko mero občutljivosti tako prek prepričljive igre kot tudi z vidika scenarija, njune akcije in besede delujejo organsko. Lika se med seboj razlikujeta, saj vsaka v sebi nosi kontradikcije in problematike svoje lastne države, vendar se prav zaradi tega med njima vzpostavljajo vzporednice in podobnosti: Lena je mlada aktivistka s težo nacistične preteklosti države, iz katere prihaja, Fanny pa je kot hči Francozinje in očeta arabskih korenin iz družbe vrstnikov izločena in s tem pooseblja konflikt tamkajšnje družbe.

Fanny se navduši nad Lenino strastjo do upora, med dekletoma pa preskoči tudi romantična iskra, ki kasneje preraste v ljubezen in obljubo upora proti globalnemu sistemu. V drugi polovici filma se izmenjava zamenja – Lena se odpravi v Strasbourg, kjer pobližje spozna Fannyjine strahove in njene družinske razmere. Na tem mestu se zdi, da filmu umanjka razvoj vloge staršev in odnosov znotraj obeh družin, saj njihov neposreden vpliv na najstnici zaneti njun prvi upor, ki nasprotuje starševski lastni nemoči. To je v Tujem jeziku le nakazano, vendar bi globlji uvid v družinske odnose lahko prestavljal dodaten nivo v dialogu intimnega in družbenega ter njunega medsebojnega vpliva, s katerim se poigrava režiserka Claire Burger. Film je pomemben za odraščajočo gledalko, saj prikaže občutke mlade generacije in nam na neinvaziven ter nežen način približa sodobno politično dogajanje, občutek, da v našem svetu nekaj morda ni v redu, pa artikulira in utemelji. Mogoče pa je Tuji jezik prav to – vprašanje, kako danes v takšnem svetu odrasti.

Črni pes (Gouzhen, rež. Guan Hu; Kitajska 2024)
Piše: Črtomir Kovač
Ocena: +

Črni pes je, poleg zgodbe o prijateljstvu med človekom in živaljo, meditacija o prehajanjih, tako metaforičnih kot konkretnih. Lang (Eddie Peng) je bil ravno izpuščen iz zapora in prehaja v svobodno življenje. Mestece, v katerem živi, je v procesu modernizacije, ljudje ga zapuščajo, po ulicah se klatijo krdela psov, stare stavbe pa se rušijo pred izgradnjo novih tovarn, ki naj bi kraj obudile. Lang se skozi program vključevanja bivših kaznjencev pridruži skupini za lovljenje potepuških psov, kjer se naveže na napadalnega črnega psa. Po vrnitvi iz zapora deluje kot globoko osamljen človek, ki ga požira občutek krivde za uboj, zaradi katerega je pristal v zaporu.V prvih dvajsetih minutah filma sploh ne spregovori in do konca ostane izjemno redkobeseden, njegov molk pa v kombinaciji s počasno montažo in pridušenimi barvami filmu da skoraj meditativni učinek.

Film je posnet v širokem formatu (2.47 : 1), s katerim direktor fotografije Weizhe Gao spretno prikaže odročnost mesteca na robu puščave Gobi. Posnetke razpadajočih stavb, praznih ulic in prostranosti puščavskega okoliša spremlja minimalna glasbena podlaga. Lang je pred zaporno kaznijo igral v bendu, zato mu glasba veliko pomeni. Ko se tekom filma počasi odpre in se mu vrača njegova človečnost, ga vedno bolj pogosto spremlja rokovska glasbena podlaga benda Pink Floyd, katerega logo ima prilepljen na svojem motorju. Njegovo prvotno izogibanje bližnjim, še posebej očeta, ki dela v lokalnem živalskem vrtu, se počasi preneha, še posebej po tem, ko se Lang naveže na črnega potepuškega psa. Pes na nek način deluje kot njegovo zrcalo. Oba sta izključena iz družbe in osovražena, zato se odzoveta z agresijo. Pri psu se to zgodi, ko ga lovijo, pri Langu pa, ko se postavi v bran svojemu ostarelemu sosedu. Zbližata se v karanteni, v kateri Lang preverja, če je od psa dobil steklino, ko ga je ta ugriznil. Njuno prijateljstvo potrdi prizor, kjer Lang prvič poprime za kitaro in psu zaigra pesem, ki jo ta umirjeno posluša.

Motivi prehoda se pojavljajo znova in znova. Skozi mestece se pripelje cirkus, ki Langa spominja na njegovo staro življenje, ko je delal kot akrobat na motorju. Zbliža se z žensko, ki tam dela (Liya Tong), vendar cirkus sčasoma zapusti samotno mestece. Njegova sestra ga večkrat pokliče, vendar nima časa priti na obisk, saj živi v Šanghaju in mora delati, da lahko preživlja svojo družino. Njegov oče počasi umira, Langovemu novemu psu pa se pridruži breja psička. Spet se zbliža s starim prijateljem in začne delati v živalskem vrtu. Njegovo življenje se spreminja, bližnji prihajajo in odhajajo, okoli njega pa se mesto pripravlja na podoben prehod. Film se zaključi s sekvencama sončnega mrka, ki si ga skupaj ogleda celotna lokalna skupnost, in začetka olimpijskih iger, ki se odvijajo daleč stran v Pekingu in so vidne le skozi televizijske zaslone. Lang si zadovoljno razdeli cigareto s svojim prijateljem in se zapelje s svojim starim motorjem, z mladimi psički v nahrbtniku.

Proti neznani deželi (To a Land Unknown, rež. Mahdi Fleifel; Grčija, Palestina, Velika Britanija, Nizozemska, Danska, 2024)
Piše: Tajda Liplin Šerbetar
Ocena: +

Urbana džungla, propadajoča komuna, klici sorodnikov, ropanje mimoidočih, spolne usluge, trde droge, prevare in goljufije, tihotapstvo, kup ljudi, ki jim ne moreš zaupati …

To so Atene, kakršne jih iz dneva v dan izkušata palestinska begunca, Čatila (Mahmoud Bakri) in Reda (Aram Sabbah). Sem sta prebegnila iz begunskega taborišča v Libanonu, namenjena pa sta v Nemčijo, kjer bi lahko uresničila svoje sanje – odpreti svojo kavarno. Vendar pa stvar še zdaleč ni tako preprosta – najprej morata zbrati dovolj denarja za ponarejena potna lista. Čatila, ki je bolj iznajdljiv, tako išče vedno nove načine, kako bi se dokopala do denarja, medtem ko se Reda bori z odvisnostjo od drog, kar njune načrte močno otežuje.

Proti neznani deželi je film o begunski izkušnji, katerega največja odlika je način, kako karakterizira oba protagonista. Upodobi ju namreč s posebno občutljivostjo, a ju obenem ne prikazuje kot žrtvi, temveč kot posameznika, ki skušata življenje vzeti v svoje roke ter preživeti v svetu, ki jima ne nudi sočutja. Pri tem ne zapade v moraliziranje ali olepševanje niti ne skuša na konvencionalen način sprožiti čustvenega odziva pri gledalcu. Prav nasprotno, deluje naturalistično, saj pokaže, kako so ljudje v težkem položaju prisiljeni delati slabe stvari in kako hitro se lahko to stopnjuje in privede do nasilja. Ali kot v nekem trenutku razmišlja Reda: če ljudi obravnavaš kot pse, začnejo gristi drug drugega. Tako tudi onadva prideta do točke, ko se v tveganem načrtu odločita izkoristiti ljudi v podobnem položaju, kot sta sama. To močno obremeni Redo, ki je bolj občutljiv in se spopada z vedno globljimi občutki krivde, medtem ko se Čatila kljub moralnim zadržkom trudi ostati neomajen, saj je za sabo pustil ženo in sina, ki jima želi zagotoviti boljše življenje.

Pripoved je zelo živa, pogosto celo živahna, proti koncu pa preide v mračnejše vode. Gledalca učinkovito povleče v dogajanje skozi prepričljivo igro glavnih igralcev, vedno gibajočo se kamero in glasbo, ki meša bližnjevzhodne tone s sodobnimi, s čimer ponazarja vmesno stanje, v katerem sta obtičala protagonista. Proti neznani deželi v svojem jedru raziskuje, kako opresivni sistemi vplivajo na odnos posameznika do drugih, dokler se ne znajde pred vprašanjem, kdo pravzaprav je. To vprašanje se v filmu nazadnje tudi utelesi, nezmožnost protagonistov, da bi ravnala po lastni vesti, pa ima zanju konkretne posledice.

Alfa. (Alpha., rež. Jan-Willem van Ewijk; Nizozemska, Švica, Slovenija, 2024)
Piše: Iva Katušin
Ocena: +

Rein (Reinout Scholten van Aschat) se je po materini smrti preselil v majhno alpsko vasico, kjer dela kot učitelj deskanja na snegu. Toda njegovo idilo na zasneženih strminah že v uvodnem prizoru prekine telefonski klic očeta Gijsa (Gijs Scholten van Aschat), ki napove svoj obisk. Ekstrovertirani Gijs se predstavi kot pravi mačo – samozavestno se druži in pije z Reinovimi prijatelji, flirta z njegovo simpatijo Lauro, nato pa se jim kljub temu, da ga je strah višine, pridruži še na vratolomni smučarski turi. Reina očetov »nastop« vidno spravlja v stisko – očitno so v ozadju tako ljubosumje kot nerazrešeni konflikti iz preteklosti – zato začne tudi sam tekmovati z njim in se dokazovati pred ostalimi. Kateri od njiju je pravi alfa? Med vzponom na goro z vsakim metrom nadmorske višine napetost med njima raste in raste. Nazadnje se Rein odloči, da se bosta ločila od skupine in nadaljevala pot sama, toda v svoji tekmovalnosti oba precenita svoje moči. Kot najbolj neusmiljena se izkaže narava, zato se njun boj za prevlado naenkrat sprevrže v boj za preživetje.

V Alfi., ki v prvi polovici spominja na Östlundovo Višjo silo (Force Majeure, 2014), režiser in scenarist van Ewijk za posredovanje svojega sporočila uporabi vsa filmska sredstva, ki jih ima na voljo – tako na formalni kot vsebinski ravni. Dialog, denimo, izbira ekonomično, saj veliko vlogo odigrajo tudi trenutki tišine med glavnima junakoma. Njuni niansirani igri pa je dodana še meta raven pristnosti, saj sta glavna igralca tudi v resničnem življenju oče in sin. Prav tako pomembno vlogo igra razmerje 4:3, v katerem je film posnet – škatlasta slika ilustrira omejenosti protagonistov na pretekle zamere in lasten ego, ki pa nato, ironično, izpade še posebej majhen in nepomemben v primerjavi z veličastno pokrajino okoli njiju. Bližnji plani protagonistov so sopostavljeni s posnetki mogočnih, a zastrašujočih gora, ki jih vseskozi spremlja donenje atmosferske glasbe, podobne tisti iz uvodnega prizora Kubrickovega Izžarevanja (The Shining, 1980).

Prepričljiv preplet drame preživetja in študije toksične moškosti Alfa., ki osupne na vizualni ravni in zadovolji tudi s psihološko poglobljenostjo, nakazuje zlasti na zastarelost koncepta alfa samca. Z zgodbo o očetu in sinu režiser tako opozori na generacijski prepad in škodljivost naučenih vzorcev spolnih vlog in vedenjskih vzorcev. Minimalistično pripoved o nezdravi tekmovalnosti, ki prestopi vse meje, brutalno zakoliči z odprtim koncem, ko težnjo po dominaciji neizpodbitno povozi narava, ki prevlada nad vsem.