34. LIFFe: Srečno naključje (Coup de Chance)
Režija in scenarij: Woody Allen Fotografija: Vittorio Storaro Igralska zasedba: Lou de Laâge, Niels Schneider, Melvil Poupaud, Anna Laik Datum izida: 4. 9. 2023 (Italija) Ocena: 6
Quentin Tarantino se je odločil, da svojo filmsko kariero zaključi po svojem desetem filmu, ker noče biti eden tistih režiserjev, ki jim forma popusti in katerih sicer navdušujoč opus se zaključi z zelo medlim filmom. Sam je nekoč kot primer omenil Billyja Wilderja in njegov Buddy Buddy (1981), osebno bi dodal vsaj še Family Plot (1976) Alfreda Hitchcocka, iz novejšega časa pa tudi Srečen konec (Happy End, 2017) Michaela Hanekeja. Ampak o Tarantinovi politiki čivkajo tako rekoč že vrabci na veji. Zakaj jo omenjam v kontekstu te recenzije?
Zato, ker je Woody Allen pred kratkim Alecu Baldwinu, igralcu s katerim je sodeloval pri treh celovečernih projektih, zatrdil, da bo Srečno naključje, njegov 50. film, tudi njegovo zadnje delo. Sklepamo lahko seveda, da preprosto ni znal odnehati prej in da je pri svojih rosnih 87-ih letih očitno izmučen (čeprav filmska zgodovina pozna tudi starejše režiserje). Drži tudi, da tako obsežen opus seveda ni imel zgolj vrhuncev, temveč tudi pravcate polomije, a ima kljub temu velika večina Allenovih filmov vsaj en domiseln dovtip, dialog, pripovedni zasuk ali vizualno idejo, s katero prekosi konkurenco. Srečno naključje pa je žal labodji spev, ki si ga takšna kariera ni zaslužila.
Allen zagotovo ni enostavna osebnost. Njegova bivša pastorka Soon-Yi Previn je postala njegova sedanja žena, druga pastorka Dylan Farrow ga obtožuje spolnega nadlegovanja, Frank Sinatra pa je nekoč želel nanj naščuvati svoje mafijske prijatelje. In to je samo povzetek najbolj udarnih novic o tej bojda nevrotični osebnosti. Kljub vsemu je bil Allen režiser in scenarist, pri katerem si je hollywoodska elita podajala kljuko, recimo Cate Blanchett, Kenneth Branagh, Javier Bardem, Josh Brolin, Kathy Bates, že omenjeni Baldwin in tudi nekdanja prva dama Carla Bruni. Če se omejim zgolj na črko B.
Prelom se je zgodil nekje okoli leta 2019, v zenitu gibanj MeToo in Time’s Up. Allen je nenadoma postal strup za producente in zvezdnike. Režiser, ki je dolga leta – poleg, recimo, Martina Scorseseja ali Spikea Leeja – veljal za sinonim newyorškega režiserja, je sicer že od leta 2005 redno snemal v tujini (Velika Britanija, Francija, Španija, Italija). A Srečno naključje je film, ki je vsaj v dvojnem smislu izven Allenove cone udobja: posnet z večinoma drugorazrednimi igralci in, premierno, v tujem jeziku.
Allen nas v pripoved svojega zadnjega filma spusti sredi dogajanja. Pisatelj Alain (Niels Schneider) sredi Pariza sreča galeristko Fanny (Lou de Laâge), svojo bivšo sošolko in veliko simpatijo. Fanny mu kljub očitni kemiji med njima ne prikriva, da se je med tem poročila s poslovnežem Jeanom (Melvil Poupaud). Alaina tole ne odvrne, nasprotno, prične jo agresivno osvajati. Kar sledi, je kliše: Fanny poskuša ubežati monotonosti meščanskega življenja in se zateče v razburljivo afero z bohemom. Hkrati pa se vedno bolj kažejo obrisi dejstva, da njen mož svoje eksistence ni zgradil izključno na pošten način, zaradi česar ljubezenski trikotnik kmalu za njegove udeležence postane nevaren.
Srečno naključje je tisti tip všečnega filma, ki ga predlagam za deževno nedeljsko popoldne. Torej film, ki ga ni nujno potrebno videti v kinu. Igra večine igralcev, razen morda antagonističnega Melvila Poupauda (sicer znanega po vlogah v nekaterih filmih Françoisa Ozona), je brez čustvenih odtenkov. Scenarij, in v tem oziru predvsem končni razplet, je predvidljiv. Vizualno film ponudi zgolj kakšno simpatično paralelno montažo in posamične dobro komponirane in osvetljene kadre. Zasluge za slednje gredo največjemu imenu med Allenovimi sodelavci pri tem filmu, direktorju fotografije Vittoriu Storaru. Kljub vsemu pa je njun šesti skupni projekt svetlobna leta oddaljen od Storarovih mojstrovin, s katerimi je sredi osemdesetih let osvojil tri oskarje.
Srečno naključje je karikatura tako žanrskih tropov kot Allenove kariere – oziroma vsaj tistih del, v katerem ne nastopajo ekscentrični liki. Mnogi so film primerjali z njegovim Zadnjim udarcem (Match Point, 2005), seveda zaradi ljubezenskega trikotnika, meščanskega okolja in kriminalne zgodbe. A Zadnji udarec je bil vsaj inteligentno napisan, s širšo karakterizacijo, solidnimi referencami na druga dela in pomenljivim razpletom. Ta film pa je, kar se tiče splošnega vzdušja, veliko bolj podoben njegovemu filmu Prevaranti (Small Time Crooks, 2000).
Kaj pozitivnega torej ostane v spominu? Glasba. Allen, sicer tudi sam klarinetist v New Orleans Jazz Bandu, s katerim je nazadnje septembra letos gostoval tudi v Evropi, je Srečno naključje kljub drugemu dogajalnemu prostoru in času dobesedno prežel z jazz skladbami. Vanj je tudi vključil ponavljajočo se temo, enega najbolj razigranih jazz standardov nasploh, Cantaloupe Island Herbieja Hancocka. Vsaj to.
Vsak učitelj kreativnega pisanja vam bo svetoval, da je pomembno tekst zaključiti z dobrim koncem. Kot rečeno, morda isto velja za kariere. Kako se bomo torej spominjali Woodyja Allena?
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Ivana Rosa
