34. LIFFe: Priscilla
Režija in scenarij: Sofia Coppola Fotografija: Philippe Le Sourd Igralska zasedba: Cailee Spaeny, Jacob Elordi, Ari Cohen, Lynne Griffin Datum izida: 4. 9. 2023 (Italija) Ocena: 7
Sedim v kinodvorani. Med ogledom filma na platnu dva mladeniča na moji levi bruhneta v tisti tip smeha, ki se rodi zgolj ob najbolj absurdnih trenutkih. Hkrati isti prizori vplivajo na dve gospodični na moji desni, ki se zmeraj bolj ugrezata v svoja sedeža, držeč se za čelo in zmajujoč z glavo. Tovrstni prizori lepo povzamejo dogajanje novega filma Sofie Coppole.
Priscillo seveda lahko razumemo kot komplementarni film lanskoletnemu Elvisu (2022) Baza Luhrmanna. Kdor pogleda oba filma, bo izpostavljen pravcati demistifikaciji kralja rock’n’rolla. Presley se izkaže kot odvisnik, žrtev svojega managerja, brez hrbtenice, dobičkar na račun afroameriške kulture, toksičen moški, ženskar, nesposoben brzdati svojo agresivnost. Istočasno lahko kot posameznik trpinči ljudi okoli sebe, a hkrati tudi sam prenaša trpinčenje. V Priscilli je, na primer, lepa anekdota o branju. Elvis (Jacob Elordi) v nekem trenutku postane knjižni molj, a kakor v izogib temu, da bi preveč razmišljal in da bi to vplivalo na njegovo glasbeno in filmsko kariero, mu njegov manager odsvetuje literaturo. Kar Elvisa napelje celo tako daleč, da svoje knjige prepusti plamenom.
A njegova osrednja žrtev v Coppolinem filmu je protagonistka Priscilla Beaulieu, za upodobitev katere je Cailee Spaeny na filmskem festivalu v Benetkah prejela pokal volpi za najboljšo igralko. Elvis spozna Priscillo med služenjem vojaškega roka v Nemčiji (1958–1960). Predzgodba njunega prvega srečanja deluje v letu 2023 skoraj kot aluzija na določene nedavno javno obelodanjene prakse v medijski in sorodnih sferah (npr. Jeffrey Epstein, Harvey Weinstein, Till Lindemann). Priscillo, takrat 14-letnico, namreč brez jasnega povoda k deset let starejšemu Elvisu povabijo v Nemčiji živeči Američani, ki tudi vsaj spremljajo, če ne celo forsirajo nadaljevanje njunega odnosa.
Če izvzamemo morebitna pedofilska nagnjenja (ki so v filmu zgolj nakazana) ali mačistično željo po nadvladi nad tako imenovanim šibkejšim spolom, ostane velika uganka, zakaj Elvis na vrhuncu kariere – ko bi lahko pregovorno dobil vsako žensko – izbere ravno Priscillo. Njegova čustva namreč niso evidentna, prav tako mu to razmerje ne koristi v nobenem javnem oziru. Niti njegova okolica ne razume njegovih nagibov, a jih seveda tolerira. Jasno je le to, da kmalu po njunih prvih srečanjih Elvis postane gonilna sila vsega dogajanja, Priscilla pa življenja izven njunega odnosa pravzaprav skorajda nima več. Njeno otroštvo in družinsko poreklo sta v filmu tako nepomembna kot njeni preostali odnosi z okolico, ki se kmalu omejijo na obiskovalce in osebje Elvisovega Gracelanda.
Priscilla je bila nekje označena kot film o hrepenenju in s tem se kar strinjam. A bi temu dodal, da je tudi film o odraščanju. Protagonistka se iz popolnoma podrejene vloge zaljubljene najstnice, ki prebira novice o svojem objektu poželenja, z vsakim naslednjim razočaranjem prelevi v vse bolj samozavestno žensko. Ker ji Elvis določa pravzaprav vse, vključno z izobrazbo in zunanjo podobo, ki mu zanjo ustreza, se njena sla po emancipaciji zgolj veča. Medtem ko on želi doma trofejo in gospodinjo, ona hlepi po vsaj minimalni karieri. Ona prebira o njegovih aferah na turnejah in snemanjih, on pa zavrača njeno poželenje in za spolne odnose postavlja kriterije. Priscilla s tem velikim otrokom sicer lep čas vztraja, ga brani in neguje, morebiti zaradi nekakšnega materinskega instinkta. A po več napadih njegovega besa in ponovitvah njegove nezvestobe začne odpirati vrata svoje zlate kletke in leta 1973 Elvisa vendarle zapusti, skupaj z njuno takrat petletno hčerko Liso Marie. Elvis štiri leta kasneje umre.
Coppolin film temelji na biografiji, ki je pod naslovom Elvis and Me izšla že leta 1986. Priscilla Presley, soavtorica omenjene knjige (skupaj s Sandro Harmon), je tudi ena od izvršnih producentk Priscille in se, vsaj javno, strinja z upodobitvami takratnega dogajanja tako v Coppolinem kot v Luhrmannovem filmu.
Pri tem je Priscilla kot antiteza Elvisa. Luhrmann pač ne more posneti filma, ki ne bi bil kričeč, bleščeč in senzacionalističen. V nasprotju s tem je Coppolin film v mehko barvno paleto ujeta subtilna drama ženske. Podobno kot v njenem predhodnem celovečercu Preslepljene (The Beguiled, 2017) je tudi tukaj srž ženska osvoboditev. Ja, feministična osmislitev. Ki pa ji lahko slednjič le zaploskamo, kajti ob tovrstnem ravnanju moških nam res ne preostane drugega kot absurdni smeh in zmajevanje z glavo.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček
