18. 11. 2023 / Film/TV / Recenzija

34. LIFFe: 2. sklop kratkic (Interesno območje, Pesmi Zemlje, Pankrt)

Interesno območje (The Zone of Interest, rež. Jonathan Glazer; VB, ZDA, Poljska, 2023)
Piše: Ana K. Cerovšek
Ocena: +

V tej zgodovinski drami Jonathan Glazer oriše profil grozot druge svetovne vojne preko udobno situiranega oficirja v koncentracijskem taborišču Auschwitz ter njegove družine. Film na prvi pogled deluje čustveno oddaljeno, skoraj dokumentaristično, a morda je ravno to element, ki stopnjo groze v gledalcu le še potencira.

V uvodnih minutah filma je platno popolnoma črno, sliko pa nadomestijo srhljivi zvočni učinki. Ti se stopnjujejo, dokler se pred nami iznenada ne pojavi idiličen prizor družine, ki se na sončen poletni dan razposajeno zabava ob jezeru na nemškem podeželju. Na domačem posestvu se sinova igrata, hči sanjari, mama Hedwig (Sandra Huller) pa z dojenčkom pohajkuje po cvetličnih gredicah. Le Rudolf (Christian Friedel), glava družine, deluje nekoliko manj sproščeno – opravlja namreč visoko funkcijo taboriščnega komandanta, a ga vsakodnevno brisanje krvi s škornjev ob vrnitvi z dela ne gane kaj preveč. Njegova delavnost in zagnanost sta mu prislužili zavidanja vredno hišo z ogromnim vrtom, bazenom ter rastlinjakom. Družinsko idilo občasno nekoliko zmotijo le oddaljeni streli in dim, ki se gosto kadi iz bližnjega dimnika – posest komandantove družine namreč meji na zid taborišča Auschwitz. Čeprav direktnega vpogleda v taboriščno dogajanje ne dobimo, si ga lahko nazorno predstavljamo preko stalno prisotnih zvokov. Pred gledalcem se tako počasi razgrne teror popolne apatije Rudolfove družine in njihovih somišljenikov do grozot tretjega rajha. Pasivnost se razteza tako med oficirji in ostalimi veljaki kot tudi njihovimi ženami. Vrhunska Sandra Huller z izjemno prepričljivostjo utelesi grozljivo dvoličnost komandantove žene; pridna gospodinja in ljubeča mati, ki pa, za razliko od služinčadi, nočne strele izza zidu sladko prespi – masovna eksterminacija judov ji namreč ne predstavlja nikakršnega stresa. Ravno tovrsten nonšalanten odnos človeka do zlobe je rdeča nit zgodbe.

Film like predstavi na hiperrealisitčen način in se namenoma ogne psihološkemu profiliranju. Režiserjeva uporaba sterilnih, oddaljenih sekvenc in srh vzbujajoče glasbe, za katero je zaslužen Mica Levi, ustvari film, ki se s tematiko druge svetovne vojne spoprime na povsem svojstven način. Je študija življenja nemške nacistične elite med največjo grozoto dvajsetega stoletja in prikaz slehernikove sposobnosti normaliziranja čistega zla.

Vir: Liffe

Pesmi Zemlje (Fedrelandet, rež. Margreth Olin; Norveška, 2023)
Piše: Ronja Gorenc Didanovič
Ocena: o

V dokumentarnem filmu Pesmi Zemlje se z režiserko Margreth Olin in njenim 84-letnim očetom Jørgenom sprehodimo po zahodu norveške pokrajine ter premlevamo vprašanja o pomenu narave, življenja in ljubezni. Film je razdeljen na prolog, epilog in štiri jedrne segmente, ki prikazujejo norveško pokrajino v vsakem od letnih časov. To svojevrstno diaprojekcijo narave spremlja glas avtoričinega očeta, ki vsak del filma opremi z anekdotami iz svojega življenja, s čimer izriše celostno sliko te ledeniške dežele, njene zgodovine ter prebivalstva.

Od vseh elementov med ogledom filma najbolj do izraza pride njegova estetskost. Za tehnično izvedbo stoji vrhunska ekipa strokovnjakov, ki so zaslužni za presunljive posnetke iz zraka, intimne portrete divjih živali in osupljivo sekvenco podvodnih posnetkov. Vizualni aspekt je primerno dopolnjen z orkestralno glasbeno partituro skladateljice Rebekke Karijord, ki poskrbi za posebej veličastno kinematografsko izkušnjo. Žal pa se s tem moje navdušenje nad filmom konča. Iz vsebine je sicer na trenutke mogoče razbrati, da se avtorica v delu trudi sopostavljati človekovo majhnost z veličino narave ter hkrati opozarjati na minljivost življenja (bodisi človeškega ali tistega v naravi), a pri tem ni popolnoma uspešna. Kar lahko razumem kot predviden pomen filma, je predstavljeno skozi očetove meditativne monologe, a ji pri tem zmanjka trenutek, ki bi njegova osebna čustva efektivno predstavil kot nekaj z globjim pomenom od zgolj osebne anekdote. Po drugi strani pa so monologi premalo osebni, naš stik z očetom pa je prekratek, da bi bil film prepričljiv zgolj kot intimen portret.

Tako je avtorica s Pesmimi Zemlje ujeta v limbu med dokumentarnim filmom o minljivosti narave in portretom o miljivosti življenja, obeh aspektov pa ji ne uspe združiti na način, ki bi bil dovolj dosleden, da bi gledalca popolnoma prepričal. Čeprav s tem potencial filma v veliki meri ostaja neizkoriščen, pa je gotovo, da nas delo opominja na neomajno lepoto narave in s tem življenja ter na nujnost, da to prepoznamo.

Vir: Liffe

Pankrt (Bastarden, rež. Nikolaj Arcel; Danska, Švedska, Norveška, 2023)
Piše: Alen Golež
Ocena: +

Mads Mikkelsen je Ludvig von Kahlen, obubožan veteran s ponosno dvignjeno brado, ki si leta 1755 zada na videz nemogočo nalogo: ustanoviti prvo kolonijo v človeku in pridelkom neprijazni danski divjini, porasli z resjem. Skozi oči sodobnega človeka je Ludvig kakor start-up podjetje v eni osebi. Ima do potankosti izdelan načrt, nekaj zagonskega kapitala in železno voljo nekoga, ki nima česa izgubiti. Kot pankrt nekega plemiča, ki kot tak ne more uradno biti plemiške krvi, in kot nekdanji stotnik, katerega zasluge so bile nemudoma pozabljene, se na konju odpravi na sever, kjer začne v dežju in zmrzali vrtati v tla, da bi našel vsaj trohico rodovitne prsti.

Poleg tega, da se osredotoča na Ludvigovo individualnost in željo po izkazovanju svoje enkratnosti, je Pankrt zgodovinski ep v malem: kar je sprva rokoborba človeka z naravo, kolonizacija divjine in ukrotitev kaosa, se kmalu prelije v spopad z institucijo, rigidnostjo aristokracije in statusom quo. Ludvig je prototip podjetnika in moderni meritokratski ideal samorastnika, na poti pa mu stoji obupani lokalni plemič Frederik De Schinkel (Simon Bennebjerg), ki bi v primeru Ludvigovega uspeha v regiji izgubil ves svoj vpliv in prirojene privilegije. Režiser Nikolaj Arcel Ludvigov podvig napolni s pompozno atmosfero velikopoteznih posnetkov prostranih polj, surovih neviht in mraza ter okitenih dvorcev in olasuljene aristokracije, ki jih preplete s prizori novonastale topline in intime na Ludvigovem domu – kontrast, ki v Ludvigu ustvari dilemo, kaj vse je za svoj uspeh sploh pripravljen žrtvovati.

Kljub mnogim zanimivim nastavkom pa se scenarij proti koncu filma izkaže za preveč predvidljivega, da nas ne bi zmotila njegova izpeljava v sponah pretirano realističnega formalnega pristopa. Arcelova režija ima sicer mnoge prebliske presežnosti, kjer dogajanje kar kliče po bolj nekonvencionalni, snyderjevski, tarantinovski ali lanthimovski usmeritvi, s katero bi režiser lahko bolj pomenljivo dopolnil like in izostril motive, a se vsakič hitro vrne v slogovno zatočišče zadržanega standarda klasične in uglajene zgodovinske drame. S tem, ko kamero in igralce brzda k sorazmerni stoičnosti, pa iz rok pusti spolzeti afektivni potencial številnih tematik zgodbe, kot so feminizem, tlačanstvo, toksična moškost in rasizem do Romov. Toda ne glede na to lahko Pankrta že zaradi njegove obrtniške izdelanosti – z izjemo razvlečenega konca – označimo za vznemirljivo in vizualno razkošno uprizoritev simboličnega trenutka danske zgodovine.

Vir: Liffe

Uredila: Alen Golež in Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Saška Maček