34. LIFFe: 1. sklop kratkic (Zapri oči, 20.000 vrst čebel, Himera, Reality)

Miha Veingerl
Jara Gostinčar
Tinkara Uršič Fratina
Alen Golež

Zapri oči (Cerrar los ojos, rež. Victor Erice; Španija, Argentina, 2023)
Ocena: +
Piše: Miha Veingerl

Zelo površinsko bi lahko rekli, da Victor Erice deluje kot španski Terrence Malick. Oba v mladosti posnameta odlične filme, nato pa kot režiserja ponikneta za več desetletij – pri čemer se je Erice na sceno prav zares vrnil šele letos, in to s traktatom o kinu in prijateljstvu, nostalgiji, žalovanju in spravi. S filmom v filmu – in o filmu. Zapri oči se prične kot detektivska zgodba in se – ko že mislimo, da razplet, podobno kot pri kakem Michelangelu Antonioniju, ni več pomemben – razvije v dramo o spominu in moči umetnosti.

Miguel (Manolo Solo) je filmski režiser, ki mu projekt izpred dveh desetletij še vedno pušča grenak priokus. Takrat je namreč sredi snemanja brez sledu izginil glavni igralec in njegov dober prijatelj Julio (Jose Coronado). Primer ponovno obudi televizijska oddaja, ki tvori nekakšen oklepaj prvega dela Ericejevega filma; med snemanjem in predvajanjem oddaje se Miguel ponovno loti raziskovanja izginotja, pregledovanja filmskega materiala in prevpraševanja dogodkov s takratnimi skupnimi prijatelji. Skozi njegovo detektivsko delo sicer dodobra spoznamo osebnosti in usode tako Miguela in Julia kot drugih osrednjih likov, a primer iz slepe ulice spravi šele klic neznane gledalke oddaje. Ta Miguela prestavi na drugi konec dežele, kjer se odvije preostanek Ericejevega filma, osredotočen na Julievo osebno tragedijo. S tovrstno strukturo filma, ki zavisi od klica gledalke, Ericeju uspe dobra ilustracija stare krilatice, da šele gledalci popolnijo pomen umetniškega (ali medijskega) dela.

Ne pričakujte, da boste po ogledu poznali vse odgovore, a iz kina boste kljub temu odšli s cinefilsko melanholijo, ki vam bo toplo oblila srce.

20.000 vrst čebel (20.000 especies de abejas, rež. Estibaliz Urresola Solaguren; Španija, 2023)
Ocena: +
Piše: Jara Gostinčar

V stari zahodnoevropski tradiciji je navada, da se čebele obvesti o pomembnih dogodkih, kakršni so smrt, rojstvo, poroka ali odhodi in prihodi, ki se vrstijo v čebelarkini ali čebelarjevi hiši. Če obred ni izveden in čebelam ni dano, da bi recimo žalovale, človeku preti, da bodo bitja zapustila panj ali da bo našel mrtev zarod.

Aitorja (Sofía Otero), osemletnika, ki mu je neznosno težko biti v deškem telesu in se rad pretvarja, da je punčka, stara teta in čebelarka (Ane Gabarain) nagovarja, naj se preimenuje in naj novo ime razglasi. Naj si ne želi biti »nič«, ker bo ta brezimnost čebelam, ki so zgled raznolikosti, morda nerazumljiva in pusta. Nazadnje se okliče za Lucijo, o tem pove čebelam in jih pomiri, ker je tudi sama našla svojo vrsto.

Film 20.000 vrst čebel je ena lepših upodobitev preživljanja otroštva v poletju: transformativna moč, ki jo nosi babičina hiša na baskovskem podeželju, spletanje skrivnih zavezništev med sorojenci skozi nočno šepetanje v spalnici, nastajanje (sprva sramežljivih) sosedskih prijateljstev in krutost pravil, ki vladajo v otroškem svetu. Prikaže morda pozabljeno dejstvo, da smo od odraslih enkrat morali izvedeti pomen velikih besed, kot je na primer »vera«. Novo pridobljene besede smo jemali resno, imele so silovito težo, ki se je kasneje obrabila. Obljubljale so toliko več od tistega, kar je nato od njih ostalo.

Lucija, zelo dovzetna za zunanjost, pozorno posluša o zakonitostih čebeljega sveta in modrosti svoje stare tete. Skozi njene oči je svet poln skrivnostne simbolike, ki nagovarja njene tegobe in občutja, za katera mnogi odrasli nimajo razumevanja. Oni so se namreč privadili, da sami opredeljujejo okolico, a ob tem spregledajo, da jo s tem osiromašijo.

Razumevanje transspolnih oseb je za družbo, ki je pozabila, kako okolici prepustiti, da spregovori zase, lahko velik izziv. Le še čebele in otroci hlepijo po tem, da bi bili nagovorjeni.

Himera (La Chimera, rež. Alice Rohrwacher; Italija, Švica, Francija, 2023)
Ocena: +
Piše: Tinkara Uršič Fratina

Toskana, osemdeseta. Arthurja (Josh O’Connor) iz sanj prebudi sprevodnik, ki pregleduje vozovnice. A zdi se, da Arthurjeve misli tudi v budnem stanju zapolnjuje sanjarjenje, spominjanje, hrepenenje. Išče svojo Himero, a zaman – nit, ki ga navidezno vodi do nje, se mu vsakič znova izmuzne iz rok.

Alice Rohrwacher se v Himeri osredotoči na skupino tombarolijev, tatov arheoloških najdb, ki pod okriljem noči kopljejo po toskanski zemlji, kjer se grobovi skrivajo le kak dober meter v tleh, in odkrivajo etruščanska bogastva, le-ta pa nato prodajajo na črnem trgu. Arthur je njihov »zlati deček«, saj ima žilico za odkrivanje grobov z velikimi zakladi, vendar zanj razlog za kopanje po zemlji ni le želja po zaslužku, temveč tudi iskanje stika z Benjamino (Yile Yara Vianello), njegovo ljubeznijo, ki je ni več ob njem. S kopanjem grobov in odkrivanjem arheoloških zakladov se vsaj za trenutek približa svetu mrtvih, kjer se počuti bližje Benjamini. Po svetu živih stopa osamljeno, zasanjano, v vedno bolj umazani bež laneni obleki, nasmeh pa mu na obraz nariše le pogovor s Floro, Benjaminino mamo (Isabella Rossellini), ki pa ji Arthur prikriva usodo njene hčere. Tam spozna Italio (odlična Carol Duarte), ki njegovo pozornost uspe zadržati nad zemljo – a ko Arthur na obali, tik poleg velikega pristanišča, začuti v zemlji pod sabo najdbo, ki ga dobesedno vrže na kolena, Italia spozna, da Arhurja v zemljo vleče premočna sila. Prizor, preden se tombaroli navdušeno lotijo izkopavanja, prikaže svetišče, preden se ga dotakne roka človeka, ki tja ne spada. Čudoviti kipi, freske in darovi Etruščanov počivajo v popolni tišini, nedotaknjeni, vendar v trenutku, ko v prostor vdre zrak, freske izgubijo barvo in kipi svoj čar. Italiino mnenje, da stvari mrtvih spadajo k mrtvim, kar mu zgrožena pove, ko prepozna Arthurjevo namero, je s tem prizorom tudi vizualno podprto in nagovarja problematiko muzejskega ali privatnega lastninjenja zgodovinskih artefaktov – vsako izkopavanje je na nek način tudi kraja sveta preteklosti.

Himera je vizualno sanjava, inovativna, presenetljiva in pripovedno raznolika. Poslužuje se različnih elementov filmske govorice; dolgi, počasni posnetki se denimo izmenjujejo s hitrimi prizori s 180-stopinjskimi obrati. Je študija hrepenenja po nečem, kar nam je nedosegljivo – vsak ima svojo Himero, ki spreminja oblike in se vedno znova skrije za vogalom.

Reality (rež. Tina Satter; ZDA, 2023)
Ocena: +
Piše: Alen Golež

Neka ameriška javna uslužbenka, prevajalka iz farsija in paštunskega jezika, leta 2017 izžvižga zaupne izsledke raziskave Agencije za nacionalno varnost o ruskem vmešavanju v ameriške predsedniške volitve leta 2016. FBI jo nedolgo po tem izsledi in kaznuje s petletno zaporno kaznijo. A razkritja, ki po njeni zaslugi pricurljajo v javnost, ne pustijo večjega odtisa v takrat že dodobra pretresenih trumpovskih ZDA.

Reality Winner (Sydney Sweeney) torej ni nikakršen Edward Snowden, na njenem primeru ni nič eksplozivnega – pa vendar to ne pomeni, da bi režiserka Tina Satter s svojim prvencem na silo skušala napihniti neko nepomembno zadevo. Adut, zaradi katerega je film več kot le moralizirajoča true crime drama, je to, da njegov scenarij ni zgolj adaptacija dogodkov, temveč je do potankosti prekopiran zapisnik dialogov med dvournim zaslišanjem Reality Winner na njenem domu. In že kmalu po začetku dogajanja, ko dva agenta potrkata na okno njenega avta, je jasno, zakaj je ta zapisnik vreden interpretacije na velikem platnu.

Reality se tako izkaže za več kot le film o žvižgačici. Je pretanjen prikaz pasivno agresivnega nasilja dveh statusno in fizično grozečih moških nad prestrašeno žensko, medtem ko se kopica drugih moških gnete po njenem domu in preiskuje vsak njegov kotiček. Ker so agentje na toksično maskulin način slepi za Realityjin strah (ali pa v njem celo uživajo; to ostane odprto za interpretacijo), so njihove besedne izmenjave z Reality, poskusi small talka, medtem ko čakajo na to ali on stvar, in neprijetne tišine, ki izvirajo iz tega, prežete s humornim absurdom, celo do te mere, da bi delovale za lase privlečene, če nas film ne bi opomnil, da so neposredno prekopirane iz resničnosti. Zaradi te nenavadnosti scenarija, ki skoraj v celoti sestoji iz pogovora treh oseb, kakovost filma zavisi predvsem od igralske sposobnosti Sydney Sweeney, ki pa kot Reality mojstrsko prehaja med popolno zmedenostjo, hlinjenjem nedolžnosti, solznim ogorčenjem, tlečim obupom in pritajeno paniko. Nedvomno eden od igralskih vrhuncev leta.