33. LIFFe: Ona ve (She Said)
Režija: Marie Schrader Igralska zasedba: Carey Mulligan, Zoe Kazan, Patricia Clarkson, Peter Friedman Datum izida: 13. 10. 2022 (Filmski festival v New Yorku) Ocena: 9
Ona ve, drama o delu dveh novinark New York Timesa, ki sta prvi javno razkrili sistematično spolno nasilje bivšega holywoodskega producenta in zdaj obtoženega posiljevalca Harveyja Weinsteina, bi lahko bila veliko slabši film. Zelo preprosto bi lahko na primer zapadla senzacionalizmu, idealiziranju novinarskega poklica in predvsem New York Timesa kot nekakšnega svetilnika resnice in pravičnosti, lahko bi v središče postavila samega Weinsteina ali pa bi se med ženskami, ki so ga obtožile, osredotočila zgolj na najbolj slavne. Lahko bi poskušala uprizoriti samo nadlegovanje in s tem tvegala očitek voajerizma.
A za delo režiserke Marie Schrader in scenaristke Rebecce Lenkiewicz ne velja nič od tega. Film, ki je nastal na podlagi istoimenske knjige iz leta 2018, je sicer napet, dramatičen in na trenutke čustveno nabit, a do dogodkov in tém, ki jih prikazuje, pristopa senzibilno, z veliko mero sočutja, previdnosti in občutka za detajle. Natančno sledi raziskavi Jodi Kantor (Zoe Kazan) in Megan Twohey (Carey Mulligan), ki je 5. oktobra 2017 rezultirala v objavi eksplozivnega članka z naslovom »Harvey Weinstein Paid Off Sexual Harassment Accusers for Decades«. Ob tem mu uspe posredovati zgodbe žensk, ki jim je Weinstein, ker so ga zavrnile, uničil možnost kariere v filmski industriji, ter izpostavi kulturo strahu, sprijaznjenosti in pravne prakse, ki je to več kot 40 let omogočala.
Novinarska drama je svoj poseben žanr in Ona ve se po kvaliteti zagotovo približa klasikom, kot sta recimo Vsi predsednikovi možje (1976) in V žarišču (2015). K temu pripomoreta predvsem odlični Mulligan in Kazan, ki vsakdanjosti novinarskega dela – brskanju po spletu, branju dokumentov, trkanju na vrata in neskončnim telefonskim pogovorom – uspeta vdahniti energijo, pomaga pa tudi odlična glasbena podlaga Nicholasa Britella. Prepričljiv je tudi scenarij, ki ostaja osredotočen predvsem na osrednje dogajanje – dramo iskanja prič in dokumentov, ki bi potrjevali obtožbe proti Weinsteinu. Na trenutke se sicer od te oddalji in postreže tudi z vpogledom v osebno življenje obeh novinark. Twohey v času pisanja ravno prvič postane mati in se sooča s poporodno depresijo, Kantor pa poskuša loviti ravnotežje med delom in skrbjo za družino z dvema majhnima hčerama. Ti bolj osebni prizori sicer ne prinesejo veliko k razvoju dogajanja, uspejo pa občinstvu oba lika približati.
Čeprav jasno in koherentno predstavi precej kompleksen proces povezovanja niti Weinsteinovih zlorab, film vseeno vsebuje nekaj scenarističnih stranpoti. Takšna se mi je recimo zdela omemba, da članek o Weinsteinu piše tudi Ronan Farrow z New Yorkerja, ki se nato nekajkrat pojavi kot opomnik, da morata Twohey in Kantor pohiteti. Vključitev tega detajla je na nek način sicer razumljiva, saj z vzpostavljanjem tekmovanja in časovne stiske ustvarja dramaturško napetost, a hkrati deluje rahlo nenavadno. Če je cilj ustaviti dolgoletnega spolnega nasilneža in izpostaviti toksično kulturo, ki vlada v filmski industriji, bi moralo biti dejstvo, da o Weinstenu piše še kdo (in to celo za New Yorker!), sprejeto kot izrazito dobrodošlo, ne pa kot grožnja. Seveda ne gre zmanjševati pomena dejstva, da sta Twohey in Kantor dejansko prvi pisali o Weinsteinovih zlorabah – Farrow je svoj članek objavil pet dni kasneje –, a morda njun uspeh ne leži toliko v tem prvenstvu, ampak v samem dejstvu, da sta to tako dobro in prepričljivo opravili.
Toda to je v resnici zgolj majhen detajl, ki ne vpliva preveč na učinek celote. Ona ve je tako prepričljiv film o eni najpomembnejših novinarskih zgodb zadnjih let, za ljubitelje žanra pa zagotovo tudi nujen ogled.
Uredila: Alen Golež in Ana Jarc
Lektorirala: Saška Maček
