33. LIFFe: Dvojna prevara (Heojil kyolshim)
Režija: Park Chan-wook
Igralska zasedba: Park Hae-il, Tang Wei, Lee Jung-hyun, Go Kyung-pyo
Datum izida: 29. 6. 2022 (Južna Koreja)
Ocena: 8
Južnokorejski cineast Park Chan-wook se šest let po tem, ko je navdušil z zgodovinskim erotičnim trilerjem Služkinja (2016), vrača na velika platna z vznemirljivo mešanico noirovske kriminalke, romance in melodrame. Toda čeprav je že po prvih nekaj vizualno vrtoglavih prizorih jasno, zakaj si je z Dvojno prevaro v Cannesu prislužil nagrado za najboljšega režiserja, Parku spodleti na najbolj osnovni ravni likov in njihovih odnosov, ki jih spričo očitne očaranosti nad svojimi akrobacijami v filmskem jeziku zanemari, zaradi česar zanj tako značilna poetična tragika v končni etapi gledalca pusti hladnega.
V zgodbo nas še pred prvim kadrom uvedejo streli pištole, ki bo ves preostanek filma ostala pospravljena. Detektiv Jang Hae-joon (Park Hae-il) je namreč (skoraj) popolno nasprotje klasičnih detektivskih arhetipov: je skrben, vesten, prikupen in nenasilen – namesto pištole, iz katere na strelišču izpusti uvodne strele, s sabo nosi vlažilno kremo za roke, kapljice za oči in verižno rokavico, s katero pozneje iztrga nož iz roke osumljenca. Ima pa vendarle klasično detektivsko hibo: zaradi kopice nerešenih primerov iz preteklosti ga muči nespečnost. Ko se na njegovi mizi znajde primer gorskega plezalca, najdenega ob vznožju slikovite gore, s partnerjem najprej posumita njegovo ženo, kitajsko priseljenko Seo-rae (Tang Wei), njen potencialni motiv za umor pa najdeta v modricah, ki ji prekrivajo telo. Toda do takrat srečno poročeni Hae-joon se že prvič, ko jo zagleda v zasliševalnici, vanjo do ušes zaljubi.
Od tod dalje zgodbo poganja Hae-joonova na dva dela razcepljena motivacija: njegovi obsedenosti z resnico se pridruži še obsedenost s Seo-rae. Hae-joon spozna, da lahko zgolj v njeni prisotnosti končno trdno zaspi, vendar se zaradi svoje afinitete do nje sprašuje, ali postaja zaslepljen – in ali je morda to ravno njen namen. Na ta način Park vzpostavi klasično noirovsko premiso – dinamika zaljubljenega moškega in na videz nedolžne, nekoliko skrivnostne ženske –, od katere pa se takoj distancira z mojstrsko uporabo humorja in polnega potenciala forme, s katero opozori na plastičnost medija in nase preusmeri vso našo pozornost.
S tega vidika bi lahko rekli, da Dvojna prevara nima zgolj dveh protagonistov, Hae-joona in Seo-rae, temveč še tretjega: svojega režiserja. Park namreč filma ne naredi vizualno osupljivega zgolj v tradicionalnem smislu uporabe fotografije in mizanscene, temveč svojo vizijo suvereno razširi še na druge elemente, kot so montažni prehodi in premiki kamere, s katerimi povsem prebije četrto steno. Njegova igrivost in veščina sta (vsaj v prvi polovici filma) bolj v ospredju naših misli kot zgodba, ki jo uprizarjata. Sama dinamičnost montaže in živahnost kadrov, ki se vrtijo in dramatično približujejo, neprestani preskoki v pretekle dogodke in nadrealistične sekvence ter neumoren tempo poskrbijo, da se vseskozi navdušujemo nad samo obrtjo, medtem ko komajda lahko sledimo dogajanju.
S tem Park doseže močan učinek potujitve, zaradi katerega se začnemo zabavati, saj čutimo, da smo v dialogu z režiserjem, hkrati pa zato tudi ničesar ne jemljemo resno. Težava nastopi, ko se tempo in igrivost v drugi polovici umirita, Park pa pozabi premostiti distanco, ki jo je s tem razkazovanjem forme ustvaril med nami in dogajanjem. Namesto da bi preostanek poltretjo uro dolgega filma izkoristil za poglobitev in približanje likov, pred nas vrže še eno detektivsko uganko, nov umor. Ta sicer intrigira, toda njegova razrešitev na koncu znova – podobno kot pri prvem umoru – ni presenetljiv preobrat, kakršnega bi od mojstra preobratov pričakovali (in na nek način je verjetno tudi to mišljeno kot žanrska subverzija). Liki tako ne izkažejo pestrega ali nepredvidljivega psihološkega razvoja, zaradi česar ostanejo na začetni ravni potujenih figur, s katerimi se ne moremo poistovetiti, kot takšni pa se sesedejo pod težo končne melodramatičnosti.
Morda pa težavnost našega poistovetenja tiči še nekje drugje. Eden Parkovih večjih navdihov za Dvojno prevaro je več kot očitno Hitchcockova klasika Vrtoglavica (Vertigo, 1958), ki jo režiser že sicer navaja kot povod za njegov vstop v svet filmske režije. Tudi Vrtoglavica se vrti okoli detektiva, ki se “zaljubi” oziroma postane obseden z žensko, ki bi ji moral slediti in jo preiskovati. Glede na to, da film pri mnogih kritikih in režiserjih velja za najboljši film vseh časov, enoglasno kritiško navdušenje nad Dvojno prevaro niti ne preseneča. Vendar pa je jasno, da Vrtoglavica med mlajšimi generacijami filmskih navdušencev ne dosega popularnosti drugih (denimo Kubrickovih) klasik. Zdi se, da je na njej morda vendarle nekaj “časnega” v nasprotju s trditvami, da je “brezčasna” – morda je njena konceptualizacija ljubezni in hrepenenja, utelešenih v podobi moškega, osuplo strmečega v žensko, začaranega z njenim izgledom, tisto, kar danes več ne resonira na nobeni, niti na kritični ravni.
Park Chan-wook se od neumnega strmenja svojega protagonista sicer distancira s tem, da ga uokvirja na humoren način, vendar ga v nadaljevanju nikoli ne preseže: zaljubljenca Hae-joon in Seo-rae ostajata na ravni pogledov, sramežljivih flirtov in kriptičnih izpovedi ljubezni ujeta v tisto opevano petrarkovsko-prešernovsko okamnelost prvega pogleda, ki naj bi označeval nastop usode. Dvojna prevara tako na koncu izpade kot visokoleteča romantična tragedija, v kateri liki postopoma vse bolj postajajo gola orodja poetičnosti, podrejeni simbolizmu in označevalcem tragičnosti zavoljo tragičnosti. Vseeno pa se težko znebimo občutka, da se nekje globoko pod površjem te vizualne mojstrovine mora skrivati skrbno sestavljeno in umetelno spisano sporočilo, ki celoti podari smisel. A morda ta občutek sam po sebi vendarle ne zadošča.
Uredila: Ana Jarc
Lektorirala: Saška Maček
