33. LIFFe: 4. sklop kratkic (Ia, Zločini prihodnosti, Racija v Hanoju, Izgubljeni kralj)

Miha Veingerl
Alen Golež
Nastja Virk

Ia (Eo, Jerzy Skolimowski; Poljska, Italija, 2022)
Piše: Miha Veingerl
Ocena: o

Če vam filmska zgodovina ni povsem tuja, boste ob omembi osla kot protagonista filmske pripovedi najbrž takoj pomislili na Roberta Bressona in njegov Na srečo, Balthazar (Au Hasard Balthazar, 1966). Zagotovo na to karto igra tudi poljski veteran Skolimowski, ko s svojim filmom predloži novo parabolo o človeštvu. Tudi njegov osel je prispodoba ponižnosti, poštenosti in čistosti, na katero se projicirajo mnoga negativna čustva iz neposredne okolice, predvsem škodoželjnost in pohlep. Žival na svojem popotovanju stoično prenaša udarce, venomer išče nove zaveznike med ljudmi, prav tako tudi nekoč izgubljeno ljubezen. A razumevanja med vrstami v tem filmu ni, najsi bo to izraženo z ekspresivno mimiko osla ali z agresivnostjo ljudi.

Skolimowski je ustvaril predvsem z vizualnega in avditivnega vidika presunljiv film, ki deluje, kot če bi Terencea Malicka obsedel David Attenborough. Dramatično glasbo Pawela Mykietyna in predvsem epsko fotografijo Michala Dymeka žal zmotijo nekatere režijske odločitve. Včasih gre za nepotrebna mašila, kot je nepomembna postranska epizoda z Isabelle Huppert v glavni vlogi. Spet drugič si režiser pretirano poenostavi delo s vpeljavo ponavljajočega simbolično kričečega vizualnega elementa kot napovedovalca nesreče.

Ia je film ceste s protagonistom, ki ne more vplivati na potek poti. Konflikti so neizbežni, konec žal tudi. Toda obveznemu stavku v odjavni špici, da nobena žival ni bila ranjena med snemanjem filma, režiser doda še stavek, da je Ia predvsem »rezultat ljubezni do živali in narave«.

Zločini prihodnosti (Crimes of the future, rež. David Cronenberg; Kanada, Grčija, VB, 2022)
Piše: Alen Golež
Ocena: +

Kanadski ljubitelj človeškega telesa David Cronenberg je pred 40 leti v svoji kultni klasiki Videodrom (Videodrome, 1983) enemu od likov položil na jezik stavek o tem, da je naslovni nevrološki virus »del evolucije človeka kot tehnološke živali«. Vsakdo, ki si ji predvajal kaseto z videodromom, se je okužil z virusom, zaradi katerega mu je v možganih začel rasti tumor, ki je v njem sprožal halucinacije, z njimi pa ustvarjal novo realnost.

V Zločinih prihodnosti – znanstvenofantastični retrodistopiji z odtenki Iztrebljevalca (Blade Runner, 1982), Osmega potnika (Alien, 1979) in Otrok človeštva (Children of Men, 2006) – se 79-letni režiser ponovno loteva ideje človeka kot biološko prilagodljivega spremembam v zunanjem svetu. Postapokaliptična prihodnost, ki nam jo naslika, je apatična, hladna resničnost, v kateri je človek na neki točki iz nikoli pojasnjenih vzrokov izgubil sposobnost čutiti fizično (in morda tudi psihično?) bolečino, prav tako pa je postal odporen na okužbe. To mu je odprlo možnost operacije brez anestezije in razkuževanja, možnost rezanja svojega telesa iz morbidne radovednosti in užitka (»operacija je novi seks«), pa naj bo to na ulici ali v kontekstu nastopov novodobnih umetnikov, kakršen je Saul Tenser (Viggo Mortensen), čigar performansi so javne operacije, na katerih mu njegova asistentka Caprice (Léa Seydoux) s kirurško napravo odpre trebuh in iz njega izreže najnovejši organ, ki v njem zrasel kot produkt t. i. »sindroma pospešene evolucije«.

Toda naj vas visokokonceptualna premisa ne zavede v pričakovanje hollywoodskega spektakla. Zločini prihodnosti so zadržan prikaz distopije, omejen v obsegu (ves film se odvije v nekem obmorskem grškem mestecu) ter poln namigovanj in nedorečenih pripovednih niti. Poleg tega vse skupaj uokvirja Cronenbergova značilno hladna upodobitev likov in dogajanja, ki dela film vseskozi nekoliko nedostopen – čuden in tuj. Toda lahko bi rekli, da prav na ta način občutimo to, kar čutijo prebivalci te prihodnosti: apatijo, a hkrati tudi iz nje izvirajočo željo po tem, da nekaj začutimo, da se povežemo.

Racija v Hanoju (Beomjoidosi 2, rež. Lee Sang-yong; Južna Koreja, 2022)
Piše: Alen Golež
Ocena: o

Ko se korejski kriminalec, ki je sodeloval pri ugrabitvi korejskega poslovneža v Vietnamu, pojavi na tamkajšnjem konzulatu zato, da bi se predal, ker »ima slabo vest«, se zastrašujoče mišičasti detektiv Ma Seok-do (Don Lee) in policijski načelnik Jeon Il-man (Choi Gwi-hwa) v Seulu vkrcata na letalo, da bi sumljivi zadevi prišla do dna. Izkaže se, da se ugrabitelj predaja zato, da bi ubežal pred Kang Hae-Sangom (Sukku Son), človekom, ki je ugrabitev vodil in želi sodelavce pobiti, da bi si prisvojil njihov del dobička.

Zgodba Racije v Hanoju se v nadaljevanju le marginalno bolj zaplete in film niti ne skriva tega, da je povsem običajen policijski triler z neizvirno, bazično premiso, nerazvitimi liki in pomanjkanjem tematske globine. Vse, kar Racija v Hanoju ponuja, lahko razberemo že z oglasnih posterjev, na katerih impozantna pojava detektiva Seok-doja zavzema večino prostora, preostanek pa je prepuščen obstranskim policistom ali kriminalcu, ki bo pravkar premlaten. Igralec Don Lee je namreč že nasploh precej velik človek, za to vlogo pa se je očitno še dodatno »napumpal« – kar je bilo najbrž nujno, saj je njegov lik detektiva prikazan kot domala nepremagljiv pretepaški stroj, ki nasprotnike potolče z rušilnimi udarci.

Film se pravzaprav v celoti zanaša na igralčevo prezenco in karizmo, zato je presenetljivo, da mu ne da prav veliko za početi. Seok-do uspe zasijati le v treh večjih pretepih in še to bolj ali manj le v vlogi rešitelja, zaradi česar se zdi, da scenaristi (oziroma koreografi pretepov) po določeni točki preprosto niso vedeli, kaj storiti z njegovim likom. Obrtniški manko in nezmožnost popeljati žanrski izdelek onkraj zahtevanega minimuma tako postaneta boleče očitni šibkosti ustvarjalcev v drugi polovici filma, ko se naključni liki policistov lovijo z naključnimi liki zločincev, naš masivni detektiv pa – sedi v avtu in daje napotke.

Izgubljeni kralj (The Lost King, Stephen Frears; Velika Britanija, 2022)
Piše: Nastja Virk
Ocena: o

Izgubljeni kralj je najnovejša drama režiserja Stephena Frearsa, posneta po resnični zgodbi amaterske zgodovinarke Philippe Langley, ki je odigrala ključno vlogo pri odkritju posmrtnih ostankov kralja Richarda III.

Philippa (Sally Hawkins) dela za oglaševalsko agencijo v Edinburghu. Spopada se s številnimi izzivi: pravkar je prestala ločitev in skupaj z bivšim možem skušata ohranjati aktivno družinsko življenje s sinovoma, v službi pa se kljub neizmernim naporom srečuje z brezbrižnostjo šefa, ki ji ne nameni napredovanja. Povrh vsega Philippo pesti sindrom kronične utrujenosti, ki še dodatno otežuje njene težave.

Premik se zgodi, ko si s sinom ogleda Shakespearjevega Richarda III. Razburi jo, da je ta srednjeveški kralj prikazan kot zloben in hinavski uzurpator. Še bolj pa to razburi kralja Richarda samega, ki se začne Philippi prikazovati in jo bodriti, naj mu pomaga popraviti njegov slab sloves. Prizori zaspane Sally Hawkins se hitro prelevijo v prebiranje zgodovinskih knjig pod slikovitim edinburškim gradom, odločne videoklice s strokovnjaki in vztrajno iskanje kraljevega izgubljenega groba.

Scenarista Jeff Pope in Steve Coogan – ki v filmu igra Philippinega bivšega moža – v ospredje zgodbe postavita marginalizacijo Philippe s strani Univerze v Leicestru, ki jo je kljub njeni ključni vlogi, odigrani pri odkritju groba, v javnosti postavljala na stranski tir – upodobitev, ki je naletela na ogorčenje vpletene univerze.

Zabaven film, ki bi si ga z veseljem ogledali na nedeljsko popoldne, s simpatično zasedbo in sporočilom o vztrajnosti, sicer podleže nekaterim klišejem, kot je denimo zgodba o bivših zakoncih, ki bosta-ali-ne-bosta pristala nazaj skupaj in skoraj neizogibna trivializacija dejanskih dogodkov – raziskava, ki je sicer terjala več let, se strne v nenadno in sunkovito obsedenost, ki porodi rezultate praktično iz danes na jutri. Kljub temu pa ogled pusti prijeten vtis ter nas spodbudi, da odpremo brskalnik in si o ozadju zgodbe preberemo kaj več.