33. LIFFe: 2. sklop kratkic (1976, Dvanajstega ponoči, Pujsa, Duše otoka)
1976 (rež. Manuela Martelli; Čile, Argentina, Katar, 2022)
Piše: Tim Januška
Ocena: o
Augusto Pinochet se je septembra 1973 v Čilu z državnim udarom zavihtel na oblast, kjer je vladal vse do leta 1990. V tem času je bilo v tej južnoameriški državi ubitih več kot 3000 nasprotnikov režima, več kot 200.000 pa jih je bilo prisiljenih v izgnanstvo. Carmen (Aline Küppenheim) tri leta po udaru živi udobno življenje višjega srednjega sloja in trde roke Pinochetovega režima ne občuti – njen mož ima vodilno funkcijo v bolnišnici v Santiagu, ona pa izbira barve za renovacijo njune počitniške hiške na obali. Čeprav si je tudi sama želela študirati medicino (njen oče tega ni odobraval in je imel pri tem tudi zadnjo besedo), si Carmen osmišlja življenje na druge načine: nekoč je pomagala pri Rdečem križu, zdaj pa bere slepim. Nanjo se zato za pomoč pri oskrbi mladeniča s strelno rano obrne lokalni duhovnik in družinski prijatelj, ki ranjenca predstavi kot navadnega tatiča, Carmen pa začne počasi spoznavati, da stvari niso tako nedolžne, kot so se zdele na prvi pogled.
Zaradi kronološkega in geografskega okvirja, v katerega je postavljen film 1976, se je nemogoče izogniti vzporednicam z lansko tiho mojstrovino Azor Andreasa Fontane (2021), ravno tako predstavljeno na festivalu Liffe – oba filma na zelo subtilen način izražata venomer prisotno grožnjo diktature, pri čemer 1976 zahvaljujoč odlični igri Aline Küppenheim vzporedno naslika še prepričljiv psihološki portret ženske, ki začne postopoma dojemati resnične razsežnosti krvavega režima in grobih sil patriarhalne družbe. Film občutek paranoje potencira s sicer izjemno dovršeno, a na trenutke vendarle preveč vsiljivo retro elektronsko glasbeno podlago glasbenice Marie Portugal, kljub nekaterim vizualnim prebliskom pa predvsem kot političen triler ne premore dovolj svežine.
Dvanajstega ponoči (La nuit du 12, Dominik Moll; Francija, Belgija, 2022)
Piše: Neva Accetto Vranac
Ocena: +
Yohan Vivès (Bastien Boullion), novopečeni šef kriminalističnega oddelka, se je primoran spopasti z okrutnim umorom 21-letne Clare (Lula Cotton-Frapier), ki jo je neznanec živo zažgal. Skupaj s partnerjem Marceaujem (Bouli Lanners) se tako sooči z žalujočimi najbližjimi žrtve ter njenimi številnimi ljubimci in hkrati potencialnimi morilci.
A Dvanajstega ponoči še zdaleč ni zgolj atmosferska detektivka, katere glavna poanta bi bilo iskanje storilca ob uporabi srhljivega razpoloženja. Režiser Dominik Moll s filmom namreč spretno, brez pridiganja, nagovarja tematiko femicida in nasilja nad ženskami. V mimobežnih opazkah kriminalistov glede števila žrtvinih bivših ljubimcev in slabem odnosu slednjih do žensk na splošno nam ponudi zgolj izočnice za raziskovanje globlje problematike. Na ta način se uspešno izogne temu, da bi nam dajal občutek, da gledamo klišejsko detektivko. Svoje srhljivosti namreč ne utemelji (zgolj) v okrutnosti zločina in izprijenosti morilca – pravi srh nas oblije ob soočenju s številčnostjo moških, ki bi lahko stali za umorom.
Film lično preskakuje med vsakdanjimi humornimi opazkami običajnih ljudi ter kruto realnostjo zločina in žalovanja, kar ga dela nadvse življenjskega. Atmosfera zato ni stopnjevana v stanje nenehne morbidnosti, kar grozljive in pretresljive trenutke filma s kontrasti še bolj poudari in jih naredi resničnejše. Ob tem je treba omeniti tudi spretno izdelano motiviko, denimo linčanje ženske kot čarovnice na grmadi in poigravanje s podobo črne mačke kot prinašalke nesreče. Težko bi rekli, da film na koncu ponudi neko enoznačno, preprosto sporočilo. Namesto tega se prelevi v čudovito, a tragično zrcalo realnosti, ki človeka nikakor ne pusti hladnega.
Pujsa (Cerdita, Carlota Pereda; Španija, 2022)
Piše: Neva Accetto Vranac
Ocena: +
Najstnica Sara (Laura Galán) se sooča s kopico (ne)običajnih težav. Poleg odtujenosti, ki jo čuti do družine, je deležna tudi nenehnega nadlegovanja s strani vrstnikov zaradi svoje prekomerne telesne teže. Ko se nekega dne zbadanje treh njenih vrstnic prelevi v fizično nasilje, je Sara priča temu, kako ta dekleta ugrabi neznan moški. Njeno rodno vas nato pretrese kopica umorov – delo neznanca, ki ubija, da bi se prikupil Sari.
Pujsa je vsesplošna hvalnica groteski. Spretno se poigrava s humornimi motivi iz sodobnega španskega vaškega življenja in s tem poudarja elemente stopnjevanega nasilja, ki film pripeljejo v objem slasher žanra. Ravnotežje, ki ga vzdržuje med obojim, je pohvalno, saj Pujsa ne zapada v ekscese. Raba karakternega humorja namreč ne zasenči temeljne grozljivosti filma, slednja pa ne pretirava z grafičnim nasiljem in ga uporablja le v ključnih trenutkih zgodbe. S tem se režiserka Carlota Pereda spretno izogne pogostemu očitku, ki ga je deležen žanr grozljivke, češ da se vsebina popolnoma izgubi v tako imenovani »pornografiji nasilja«.
Pujsa žanrske elemente grozljivke uporabi kot orodje prikaza podobnosti med fizičnim in psihičnim nasiljem. Ob ogledu filma smo večkrat primorani primerjati brutalnost nasilnih, krvavih prizorov s prikazi nič manj brutalnega medvrstniškega nasilja, ki je predvsem psihično. Čeprav je v vlogo morilca po pričakovanem standardu grozljivke postavljen čudaški, odtujen moški, je njegova krutost povsem primerljiva s krutostjo najstnic, ki se izživljajo nad Saro. Bolj kot zgodba o maščevanju je Pujsa film, ki podrobno analizira naravo vsakovrstnega nasilja, storilca in žrtve, ob tem pa tudi prevprašuje družbeno pojmovanje lepote in privlačnosti.
Duše otoka (The Banshees of Inisherin, rež. Martin Mcdonaugh; Irska, VB, ZDA, 2022)
Piše: Isak Podgoršek
Ocena: +
Britanski režiser in scenarist Martin McDonagh se pet let po svoji z oskarjem nagrajeni drami Trije plakati pred mestom (Three Billboards Outside Ebbing, Missouri, 2017) vrača z zgodovinsko dramo Duše otoka, neke vrste duhovnim nadaljevanjem svoje uspešnice Morilca na kolektivca (In Bruges, 2008), s katerim v Dušah otoka poleg obeh glavnih igralcev povleče več vzporednic.
»Pričakuj nepričakovano« je besedna zveza, ki bi morda najbolje opisala dogajanje v Dušah otoka. Glavni »duši« filma sta najboljša prijatelja Pádraic (Colin Farrell) in Colm (Brendan Gleeson), ki dneve preživljata ob pomenkovanju v pubu. Film se začne z nenadnim koncem njunega prijateljstva, ko Colm razglasi, da noče s Pádraicom imeti ničesar več, saj da je dolgočasen, in da noče preostanka svojega življenja zapraviti za brezciljno klepetanje. Ker ga prijatelj ne pusti pri miru se bizaren konflikt stopnjuje, v vrata začnejo leteti odrezani prsti in z vsakim novim prstom se vprašamo, kateremu prijatelju se bolj meša – tistemu, ki si jih reže, ali tistemu, ki ga kljub temu ne pusti pri miru. Pred nami se odvije dinamična tragikomedija ne tako dinamičnega življenja prebivalcev odmaknjenega irskega otoka v letu 1923, med irsko državljansko vojno.
Brez velikega zanašanja na običajna filmska orodja, temveč pretežno samo z vsebinsko preprostimi, toda bistroumnimi in humornimi dialogi, uspe film gledalca popolnoma prevzeti in ujeti nepripravljenega, medtem ko slikovita (ali dolgočasna?) irska pokrajina neskončnih zelenih pašnikov, razburkanega morja in sivih oblakov v nas vseskozi vzbuja lažno pomirjujoč in hkrati preteč občutek. Odlična igra Colina Farrella, komedija, ki spominja na bistroumni nesmisel, in nabita čustva otočanov se povežejo v nujen ogled za vse ljubitelje britanskih črnih komedij.
Uredila: Alen Golež in Ana Jarc
Lektorirala: Ivana Rosa
