33. LIFFe: 1. sklop kratkic (Prezaposlena, Potniki noči, Peter von Kant, Božja dežela)

Alen Golež
Nastja Virk
Vanja Gajić

Prezaposlena (À plein temps, rež. Eric Gravel; Francija, 2021)
Piše: Alen Golež
Ocena: +

Budilka. Otroka, varuška. Vlak, avtobus, služba, zamuda, razgovor za drugo službo, neodziven bivši mož, ki zamuja s preživnino, in še bi lahko našteval, a s tem ne bi opisal zgolj pričujočega filma, pač pa še nepregledno število drugih t. i. slice-of-life dram. Z izključno pripovednega vidika je Prezaposlena namreč skrajno preprosta zgodba o materi samohranilki v boju s časom, javnim prevozom in ljudmi, ki jo priganjajo. Prav zato je tako impresivno, da je režiserju in scenaristu Ericu Gravelu iz tako skromne premise uspelo posneti eno bolj adrenalinskih in stresnih izkušenj letošnjega Liffa.

Prezaposlena je socialna drama v obliki akcijskega trilerja. Na nas ne apelira s prikazi trpljenja, frustracije in patosa. Ne prosi nas, naj stopimo v protagonistkine čevlje (v katerih teče skozi mesto, da bi ujela razgovor za službo), temveč nas napolni z občutkom naglice, preobremenjenosti in tesnobe ter nas potisne vanje. Hiter tempo minimalistične elektronske podlage producentke Irène Drésel v tej smeri prevzame osrednjo vlogo z »buildupi« brez konca ali katarzičnega »dropa«, gibka montaža pa z nizanjem kratkih kadrov in časovnih preskokov poskrbi za odlično dialektiko stresa in dopamina, v kateri mrzlični kaos in popoln občutek nadzora nad situacijo postaneta eno.

Če bi lahko rekli, da z zlato palmo nagrajeni Jaz, Daniel Blake (I, Daniel Blake, 2016) – karkoli si že mislimo o njem – služi kot idealnotipski primer socialne drame, Prezaposlena predstavlja dobrodošel, domišljen in formalno dovršen odstop od norme. Le kdo bi si mislil, da nas bo socialni realizem kdaj takole spravil na rob sedeža?

Potniki noči (Les passagers de la nuit, Mikhaël Hers; Francija, 2022)
Piše: Nastja Virk
Ocena: +

V svojem novem filmu se francoski režiser Mikhaël Hers vrača v 80. leta 20. stoletja, čas velikih političnih premikov in ekonomske negotovosti.

Ta negotovost se priplazi tudi v življenje Parižanke Élisabeth (Charlotte Gainsbourg), po tem ko jo zapusti mož in ji prepusti skrb za njuna otroka, Matthiasa (Quito Rayon Richter), ki ga bolj kot ure zgodovine zanima pisanje poezije, in Judith (Megan Northam), ki se namesto pripravam na maturo raje posveča političnemu aktivizmu. Neprespane noči samohranilka izkoristi za delo na nočnem programu radia. Nekega dne pride v studio Talulah (Noée Abita), mlada brezdomka, ki jo Élisabeth sprejme v svoj dom.

Pripoved o prepletu življenj štirih izgubljenih duš, o medsebojni pomoči in ljubezni, se zdi predvsem kot neke vrste nostalgičen pobeg v osemdeseta. Ta zaživijo v glasbi skupin, kot so Television in The Pale Fountains ter v izsekih filmov s Pascale Ogier, prezgodaj umrlo filmsko ikono tistega časa – lik Talulah recimo pooseblja vagabundski in uporniški duh, ki ga je v osemdesetih letih utelešala Ogier. Film nam z vsebinskega vidika sicer ne ponuja pretirane refleksije takratnega obdobja – še finančno stisko Élisabethine družine težko občutimo spričo estetskega interierja njihovega stanovanja – nekoliko osladni prizori skupinskega objemanja ob glasbi Joa Dassina in rahlo klišejski posnetki vožnje z mopedom pa tudi ne zmotijo zares prijetnega pobega v nek drug čas.

Peter von Kant (Peter von Kant, François Ozon; Francija, 2021)
Piše: Vanja Gajić
Ocena: +

François Ozon s svojo najnovejšo stvaritvijo Peter von Kant vzpostavlja dialog s filmom Reinerja Wernerja Fassbinderja Grenke solze Petre von Kant iz leta 1972, ki si ga prav tako lahko ogledate na letošnjem Liffu. Peter je sicer bolj preslikava Petre kot komentar nanjo, saj Ozon vzame Fassbinderjeve motive, like in dialoge ter jih v svoj film vstavi skorajda nespremenjene. Modna oblikovalka postane filmski režiser, ljubimka ljubimec, asistentka Marlene asistent Karl. Ostaja pa obupana, posesivna ljubezen glavnega lika in molčečna ustrežljivost občudujoče desne roke.

Medtem ko se Fassbinder posveti pristnim bolečinam svojih likov, ki kljub stiliziranim elementom filma delujejo neizumetničeni, se Ozon nagiba proti melodrami in ekscentričnost svojega protagonista pripelje blizu absurda. Patetičnost velikega režiserja, ki se kot goli cesar peha za ljubeznijo in pripadnostjo svojega ljubimca, skupaj z grandiozno nečimrnostjo filmske zvezde in komično upočasnjenimi gibi nemega asistenta film držijo v ravnotežju tragikomedije. Ogled Fassbinderjevega filma, ki ga Ozon reinterpretira, sicer osmisli »rimejk« in nudi dodatno zadovoljstvo, ko med obema različicama iščemo podobnosti in odstopanja, a Peter von Kant deluje tudi izven svojega referenčnega okvirja. Poleg tega nam Ozon postreže s čudovito, s sedemdesetimi navdahnjeno scenografijo in kostumografijo, ki jo dopolnjujeta močna barvna paleta in fotografska kompozicija kadrov. Peter von Kant je tako estetsko zadovoljivo in vsebinsko zabavno doživetje.

Božja dežela (Vanskabte Land, Hlynur Pálmason; Islandija, Danska, Švedska, Francija, 2022)
Piše: Vanja Gajić
Ocena: +

Božja dežela je zgodba o Lucasu, danskemu duhovniku iz 19. stoletja, ki odpotuje na Islandijo z namenom, da bi tam zgradil cerkev in ustanovil župnijo. Nadobudni mladi moški se na pot odpravi z zanosom in veseljem do svoje misije, ki pa ju načne že plovba od domače Danske do otoka. Čeprav ga na kopnem ne muči več morska bolezen, pot skozi islandsko pokrajino zanj ni nič lažja. Film nam s čudovito fotografijo in izjemnim oblikovanjem zvoka predstavi osupljiv naravni svet Islandije ter nam brez olepševanj približa življenje v tem okolju – od neskončnega čemenja v dežju in blatu do prebijanja skozi deroče reke.

Božja dežela je mešanica med filmom Tekla bo kri (There Will Be Blood, 2007), če pohlepni Daniel Plainview narave ne bi izrabljal, temveč v njej le skušal preživeti, in filmi Terrencea Malicka, če bi bili le-ti bolj gledljivi. Pálmason naravo, ponos, vero in moralo obravnava z dovolj humorja in krutega realizma, da ne zaide v pretencioznost, ki pogosto preti filmskim obravnavam naštetih tem. Soočanje z naravnimi elementi in ljudmi Islandije Lucasa potisne tako na rob preživetja kot tudi na rob lastne vere, saj se zdi, da je Islandija brezbožna dežela – dežela, v kateri Bog proti silam vulkanov, dežja in vetra nima prav dosti moči, duhovnik pa je ima še manj.