22. 6. 2023 / Film/TV / Recenzija

33. Animafest Zagreb: Plastično nebo (Müanyag égbolt)

Režija: Tibor Bánóczki, Sarolta Szabó
Scenarij: Tibor Bánóczki, Sarolta Szabó
Fotografija: Tibor Bánóczki, Sarolta Szabó
Igralska zasedba: Tamás Keresztes, Zsófia Szamosi, Géza D. Hegedüs
Premiera: 17. 2. 2023 (Berlinale)
Ocena: 7

Ste kdaj pomislili, kako bi se bilo spremeniti v drevo? Kaj pa, kako bi bilo ljubiti osebo, ki se spreminja v drevo? In še bolje, kako bi bilo imeti liste teh v drevesa spremenjenih ljudi za edini vir hrane v postapokaliptičnem mestu? Če so odgovori na ta vprašanja pritrdilni, obstaja velika možnost, da ste Tibor Bánóczki ali Sarolta Szabóed, režiserja in scenarista animiranega filma Plastičnego nebo (2023), ki si je na letošnjem Animafestu v Zagrebu prislužil posebno omembo žirije – ali pa ste vsaj idealno občinstvo za to madžarsko-slovaško koprodukcijo.

Iz opisane visokoleteče zasnove Bánóczki in Szabóedova razvijeta večidel zadržano znanstvenofantastično dramo, ki v jedru skuša biti ljubezenska zgodba z odtenki družbene kritike. Kot taka se razpira v mnogo smeri, svoje gorišče pa najde v enem od klasičnih vprašanj postapokaliptične fikcije: ali je sploh vredno za vsako ceno ohranjati človeško vrsto? A kljub temu da film k tej tematiki pristopi tankočutno in jo naslika v zanimivem animacijskem slogu, to zapravi na klišejih in žanrski zmedenosti.

Vir: IMDb

Dogajanje je postavljeno v visokotehnološko – s plastičnim nebom prekrito –  Budimpešto sredi opustošene, kamnite pokrajine. Ker primanjkuje hrane, je glavna (in tudi edina pozornost vzbujajoča) poteza tega mesta to, da občane ob petdesetem letu starosti odvedejo v posebno ustanovo, kjer jim vbrizgajo čip, ki jih – ob skrbnem zalivanju – kmalu spremeni v drevesa. Listi teh dreves pa nato, ko jih predelajo v razne jedi, služijo kot hrana za človeštvo. Znotraj te družbe, resignirane v konsumpciji nekoč-ljudi, se kadri osredotočijo na Nóro (Zsófia Szamosi), ki se iz neznanega razloga odloči za predčasno transformacijo. To njenega moža Stefana (Tamás Keresztes) požene v bitko s časom, da bi jo našel in reverziral postopek ter z njo preživel še nekaj dragocenih let. A na melanholični poti po puščavski zunanjosti, laboratorijih in rastlinjakih Stefan spozna, da reverzifikacija morda sploh ni smiselna.

Režiserja ujameta prijetno ravnotežje med domačnostjo intime protagonistov in neprijetno tujostjo zunanjega sveta. Ta za znanstveno fantastiko sicer značilen kontrast zanimivo poudarita z animacijskim slogom. Like pripeljeta k življenju skozi rotoskopiranje – tehniko, kjer najprej posnamejo resnične igralce, nato pa na roko prerišejo njihove gibe. S tem jim je dana večja mera realističnosti, a se gibajo skoraj preveč naravno, tako da vstopijo v t. i. uncanny valley in prav zaradi svoje skrajne – a ne popolne – naravnosti vzbujajo nelagodje. Toda po drugi strani nam je podoba likov približana preko tega, da so naslikani na roko in s sorazmerno nežnimi barvami. To je ključnega pomena, saj so sicer postavljeni v računalniško generirana 3D-okolja, ki izgledajo grobo in mestoma nedokončano. Mnoge kulise – denimo Budimpešta in deli opustošene zunanjosti – delujejo kot zasilna funkcionalna ogrodja, ki niso bila deležna estetskega premisleka, in se nam vizualno upirajo. Stefan in Nóra tako kljub nenavadnosti, ki ju vzbuja njuna animacija, stojita v kontrastu z nečloveškim videzom svojega sveta in postaneta pribežališče našega pogleda. Zaradi tega skupaj z njima občutimo težo njune povezanosti znotraj hladnokrvne družbe.

Vir: IMDb

Glede na to, da je film nastal z mikroskopskim proračunom €2,5 milijona, je vsekakor impresivno, kako režiserja izkoristita svoje finančne omejitve in surovost animacije vpneta v širšo afektivno strukturo pripovedi. Vendar pa je velik del te iznajdljivosti zapravljen na nejasni gradnji sveta. Medtem ko se vzdušje fatalizma prepričljivo meša z umirjeno dolgoletno ljubeznijo protagonistov, ostane večina znanstvenofantastičnih elementov frustrirajoče nerazvitih. Že sama zasnova distopičnosti je zmedena, saj ni nikoli pojasnjeno, kako je v svetu zmanjkalo hrane in zakaj živijo pod plastičnim nebom, glede na to, da vidimo, da je zrak zunaj mesta primeren za dihanje, deževnica pa pitna. Nadalje tudi v družbene implikacije konzumiranja ljudi nikoli ne dobimo vpogleda, medtem ko je končni preobrat, ki bi lahko popravil konceptualno pomanjkljivost celote, nepresenetljiv. Izvemo namreč, da imajo drevesa zavest in da lahko komunicirajo med sabo, iz česar protagonista izpeljeta, da je morda bolje biti srečno drevo kot žalosten človek, kar njuni romanci da pomenljivo grenko-sladek vrhunec: tudi Stefan se bo preobrazil in tisočletja bosta živela skupaj kot drevesi. Ker bosta to storila zunaj dosega ljudi, se bosta lahko hitro razmnožila in drevesa bodo kot paraziti preplavila vso Zemljo.

Plastično nebo nas torej navduši s plastičnostjo intime protagonistov, a razočara z neplastičnostjo svoje distopije. Njegovi elementi imajo dober potencial za žanrsko subverzijo, a scenarij tega ne izkoristi in zgodbe ne stopnjuje tako, da bi nas pozitivno presenetila. Namesto tega v zraku obvisi manko družbenega komentarja, nam pa za spomin, če ne že kaj drugega, ostanejo vsaj srhljive podobe ljudi, spremenjenih v arboretume.


Uredila: Vanja Gajić