32. LIFFe: Prasica, slabšalni izraz za žensko
Režija: Tijana Zinajić Igralska zasedba: Liza Marijina, Tosja Flaker Berce, Anuša Kodelja, Jure Henigman Datum izida: 16. oktober 2021, Festival slovenskega filma Ocena: 9
»Prasica naj bo!« Takole se je vesne za najboljši celovečerec nonšalantno razveselila Tijana Zinajić, režiserka filma Prasica, slabšalni izraz za žensko, ki vse od bučne premiere na portoroškem FSF-ju žanje velikanski uspeh. Bil je že skrajni čas, slovenski film je predolgo hiral v coni udobja, Prasica pa se je izkazala za dobrodošlo brco v rit, saj je z njega stepla pajčevino prevladujočih, obupno nenavdahnjenih socialnih dram, ki so trpljenje svojih ubogih protagonistov fetišizirale do astronomskih razsežnosti, zraven pa iznašla žanrsko formulo, ki je v slovenski produkciji še nismo videli. Prasica je mnogo stvari; če jo v grobem popredalčkam, pa bi jo označil kot film o odraščanju z minimalističnim pridihom romantične komedije in podtonom karakterne študije.
Od uriniranja po ljubljanskih spomenikih (in posteljah poročenih ljubimcev) do slikarskega kataloga spolno prenosljivih bolezni vas bo Prasica le stežka pustila ravnodušne, in čeprav je veliko pohval za ta slovenski filmski fenomen namenjenih režiserki (kot je pač navada pri filmski umetnosti, kjer se vse zasluge ali graje pripišejo enemu posamezniku – režiserju), sem mnenja, da je pravi »mastermind« za neslutenim uspehom Prasice njena scenaristka Iza Strehar, ki se je s podobno tematiko odraščanja in samoiskateljstva sicer manj uspešno spoprijela že v dramskem besedilu Izkoristi in zavrzi me. Izostrena komičnost Prasice je namreč utemeljena v nadvse živem in razigranem jeziku scenarija, ki je, če si sposodimo besede producentke Lije Pogačnik, »kot rokenrol«, tega pa je Tijana Zinajić, načeloma gledališka režiserka, spretno izoblikovala v film, ki od energije kar poka po šivih.
Gledalci ne sledimo ostro začrtani pripovedi, temveč je pred nami zgodba, v kateri spremljamo sosledje utrinkov, ki rastejo v širino in slikajo zagate post-študentskega življenja 27-letne slikarke Eve (Liza Marijina). Protagonistka si razpadajoče stanovanje deli še z Nino (Anuša Kodelja) in Blažem (Tosja Flaker Berce), s katerima se priložnostno drogira, žurira in uživa v ostalih praksah hedonističnega življenja. Poleg tega je v razmerju s poročenim slikarskim mentorjem Jakobom (Jure Henigman), zgodba pa subtilno vpeljuje tudi čustva, ki jih Eva goji do Blaža, za kar film uporabi staro preverjeno »will they won’t they« formulo, ki pa na srečo ni prignana do pretirano sentimentalnih razsežnosti in ostaja bolj prizemljena.
Glavno orožje Prasice je njena ostro izbrušena komika, ki se neusmiljeno obregne ob vse izgubljene in raztresene mlade v poznih dvajsetih, ki jih prospekti ustaljenega življenja z otroci, psom in stanovanjem na lizing spravljajo v eksistenčno grozo. Enako je z Nino, ki ji v trgovini z oblekami ponudijo položaj vodje prodaje, na kar reagira z odpovedjo. Kot sama razloži, se je popolnoma »preveč ufurala v ta job« in ko se človek »preveč ufura za job«, ga je treba zamenjati, »če ne to postane tvoj lajf«.
Vse šale, ki sprva izpadejo »na prvo žogo«, so daljnosežne in dramaturško utemeljene, saj kot leitmotivi odzvanjajo na najbolj nepričakovanih mestih filma in s tem doprinesejo k celovitosti sicer ohlapno zastavljene zgodbe. Tovrstni pristop pa ni brez problemov, saj veliko zgodbenih niti nezaključeno obvisi v zraku. Tu je najemodajalec, ki Evi in druščini grozi z izselitvijo, ko pa do dogodka končno pride, se zdi, kot da ne nosi nobene dramatične teže. Nina vmes odpotuje v Berlin in preprosto izgine iz filma, obenem pa je čustvena vrzel, ki bi se morala razraščati v Evi, kar premalo konkretizirana. Nasploh je tudi konec filma, bolj kot karkoli drugega, nenaden presek, ki pa ga vsaj za silo ublaži medsebojna ljubezenska izpoved Blaža in Eve.
A zgoraj izpostavljene kritike so pač posledice sloga, ki je Prasico naredil tako enkratno, in zaradi tega zgolj malenkostne opazke k sicer umetelni podobi filma. Prasica svoj slog namreč suvereno izpelje in mrzlično skače od enega prizora k drugemu, kar je učinkovito poudarjeno z domiselno uporabo glasbe, bodisi z ironiziranjem zimzelenih popevk, bodisi s stopnjevanjem histerije z energičnimi alter rok komadi, ki se podajo Evinim vulgarnim in obscenim izpadom.
Za konec velja izpostaviti najbolj presenetljivo kvaliteto filma. Ta je njegova univerzalna dostopnost. Prasica namreč ni utemeljena v prevzvišeni pretencioznosti in se resnejšim umetniškim ciljem navkljub ne odtuji od laičnega občinstva, kar je bilo jasno razvidno, ko je na FSF-ju poleg sedmih vesen osvojila tudi nagrado občinstva. Gre za eno izmed tistih dvoživk, ki lahkotno krmarijo med Scilo in Karibdo: okusom, ki ga določa množična potrošnja, in višjimi standardi zapriseženih filmofilov.
