32. LIFFe: Mala mama (Petite Maman)
Režija: Céline Sciamma Igralska zasedba: Joséphine Sanz, Gabrielle Sanz, Nina Meurisse, Stéphane Varupenne Datum izida: 3. marec 2021 (Berlinale) Ocena: 8
Ko poskušamo ubesediti smrt in žalovanje, pogosto posežemo po pojmih in frazemih, ki jih lahko označimo za prostorsko-časovne – umreti pomeni oditi na zadnjo pot, odpotovati na drugi svet, zapustiti zemeljsko bivanje, o žalovanju pa pravimo, da terja svoj čas, ker čas zaceli vse rane. Zavestno ali ne, močna čustva, kot je žalost ob izgubi, vežemo na fizične kraje in trenutke. V Mali mami prostor in čas nista le nema kulisa, v katero je umeščeno dogajanje – predstavljata čustveno pokrajino, sestavljeno iz pomenov in spominov, v kateri se liki gibljejo, srečujejo in jo (s ščepcem magičnega realizma) celo presegajo. Peti celovečerec režiserke in scenaristke Céline Sciamma je minimalističen, prijetno kratek in na prvi pogled skromen film, ki pod nedolžnim, z jesenskim listjem pokritim površjem skriva subtilne uvide v doživljanje žalovanja – če smo pripravljeni za njimi pobrskati.
Osemletna Nelly (Joséphine Sanz) je pred kratkim izgubila babico in muči jo občutek, da se od nje ni »pravilno poslovila«, saj kot pravi, »ni vedela«. Poleg spopadanja z novimi, neznanimi čustvi se mora skupaj z mamo in očetom spoprijeti tudi z oprijemljivejšo posledico, ki jo prinaša smrt bližnjega: iz babičine hiše morajo v nekaj dneh pospraviti pohištvo in predmete, ki so v njej ostali. Mama Marion (Nina Meurisse) in Nelly vrnitev doživljata drugače – medtem ko mamo navdaja z bolečo nostalgijo in praznino, je za Nelly razburljiva, saj ji ponudi priložnost za odkrivanje spominov in zgodb, ki jih skrivata hiša in njena okolica. Kamera Claire Mathon se pogosto spušča na višino Nellyjinega pogleda, s čimer gledalca prepusti zaznavanju sveta z otroške prspektive. Sredi noči mama nenadoma odide in Nelly ostane sama z očetom, naslednji dan pa v gozdu sreča dekle istih let po imenu Marion (Gabrielle Sanz), ki tam gradi hišico iz vej.
Ob premiku velike omare v kuhinji se sredi bele stene pokaže pravokotnik vzorčaste turkizne tapete, ki bi jo na pogled umestili v 70. leta – kot bi se odprla vrata v preteklost. »Pobelili so okrog omare,« komentira oče (Stéphane Varupenne). Enako vzorčasto tapeto opazimo tudi v kuhinji Nellyjine nove prijateljice, le da pri njej prekriva celo steno. Poleg tega imajo v kopalnici enake ploščice, deklici sta si na las podobni, Marionina mama pa se opira na prav takšno palico, kot jo je imela Nellyjina babica …
Scenarij se ne ukvarja z razlago časovne anomalije – deklici preskočita »kaj?«, »kako?« in »zakaj?«, raje se osredotočita na pomembne stvari: na igro, postavljanje hišice v gozdu in peko palačink. Nelly resničnega sveta ne loči od sveta igre – skozi njo procesira tudi žalovanje, razumevanje materine žalosti in babičine smrti. Igralki, sicer dvojčici, sta v vlogah odlični, svojo sestrsko vez lahkotno preneseta pred kamero, kar njuno prijateljstvo na filmu naredi toliko bolj prepričljivo. Podobno kot v prejšnjem filmu (Portret mladenke v ognju, 2019), scenarij Celine Sciamma glavnima likoma ponudi začasno okno svobode, znotraj katerega se lahko hči in mama spoznata na oseben način, kar jima pravila prostora in časa sicer preprečujejo. Lastne starše si je nemogoče predstavljati kot otroke, jih razumeti kot samostojne osebnosti, ki se niso pojavile z rojstvom otrok. Hkrati so tudi sami tako oddaljeni od lastnega otroštva, da so pozabili, kako je biti star osem let. »Ne vem, kakšen si bil kot otrok, poveš mi samo zgodbice – kaj si dobil za božič in da si imel rad pizzo,« Nelly očita očetu. Starši in otroci v odnosih le stežka presegamo razlike v letih, vlogah in družbeno pogojenih razmerjih, Nelly in mala Marion pa dobita priložnost, da se spoznata kot »enakopravni« vrstnici, kar odpre popolnoma nove razsežnosti čustvenega povezovanja. Končno slovo od male Marion in njene mame (Nellyjine babice) je katarzično, lahko bi rekli »pravilno«.
Film zaznamujejo režiserkine subtilne poteze in kompleksna mreža simbolike, ki je sicer podprta z replikami in kadriranjem, a v zreduciranih, preprostih prizorih včasih ne pride do izraza. Mala mama minljivost in žalovanje poveže s prostori, ki jih ustvarjamo, naseljujemo in – neizogibno – zapuščamo. Nostalgijo – njeno podoživljanje ali novo odkrivanje – lepi na tapete, pariško modre ploščice v kopalnici, stare šolske zvezke in senčnega leoparda, ki se sredi noči pojavlja ob vznožju postelje. Subjektivno doživljanje izgube in žalovanja skozi otroške oči s kančkom magičnega realizma izpostavi kot izkušnjo, ki dobesedno in metaforično presega meje prostora in časa.
