32. LIFFe: Francoska depeša (The French Dispatch)
Režija: Wes Anderson Igralska zasedba: Benicio Del Toro, Adrien Brody, Tilda Swinton, Léa Seydoux, Frances McDormand, Timothée Chalamet, Lyna Khoudri, Jeffrey Wright, Mathieu Amalric, Steve Park, Owen Wilson, Tony Revolori, Anjelica Huston, Elisabeth Moss, Saoirse Ronan, Edward Norton Datum izida: 12. julij 2021 (Cannes) Ocena: 8
Najnovejši izdelek zdaj že kultnega režiserja Wesa Andersona, ki se je iz pandemičnih razlogov kar dve leti presedal po čakalnici za prikaz na velikem platnu, je bil vsekakor – o tem priča tudi pet razprodanih projekcij na Liffu – eden najtežje pričakovanih filmov letos. V odzivu kritikov in občinstva pa se je zgodil zanimiv razcep: tisti, ki Andersona že prej niso marali, so film označili kot dokaz njegove povprečnosti, drugi, ljubitelji njegove poetike, pa kot mojstrovino prav zato, ker gre za najvišjo manifestacijo andersonskosti – do neke mere imajo prav oboji. Francoska depeša je vizualni spektakel, v katerem režiser napne in na ogled postavi vse svoje najlepše izklesane mišice – bicepse (čudovito scenografijo in fotografijo), tricepse (aluzije in obešenjaški humor) in six-pack (izjemen igralski ansambel). Trening stegenskih in mečnih mišic (koherentnost zgodbe in refleksijo) je sicer opravil malo bolj površno, a celota je očesu in ušesu kljub temu nadvse dobrodošla in všečna.
Kot se spodobi za film režiserja, ki vselej nosi srce na dlani, je tudi depeša zlitje hommagea in eklektičnega vizualnega sloga, iz katerih se vsakič znova rodi barvit svet idealizirane polpretekle zgodovine. Tokrat Anderson izhaja iz svoje ljubezni do revije New Yorker in nekaterih njenih kultnih piscev, zgodbo pa umesti v Francijo, kot jo vidi Američan: romantično, (evropsko) eksotično in rahlo perverzno. Na te temelje režiser postavi okvirno zgodbo, vanjo štiri podzgodbe, v vsakega od njih še vsaj po eno podpodzgodbo in kakšno anekdoto, ki se morda naveže na podzgodbo ali okvirno zgodbo, ali pa tudi ne. Zamotano pripovedno strukturo, ki jo spremlja dovolj besedila za cel roman, nato podloži z mrežo simbolov in aluzij na najrazličnejše kulturno-umetniško-družbene pojave in klišeje. Film je tako zgoščen, da ga še možgani generacije Z, vajeni nenehnih digitalnih dražljajev, komaj sprocesirajo (zasičenost z informacijami – v veliko manjšem obsegu – lahko okusite v naslednjem odstavku).
Dogajanje je postavljeno v mestece s samoironičnim imenom Ennui-sur-Blasé (v grobem prevodu ‘Brezvolje na apatiji’), kjer pod vodstvom Arthurja Howitzerja, Jr. (Bill Murray) deluje redakcija priloge časnika Liberty Kansas Evening Sun z imenom The French Dispatch. Mesto bolje spoznamo v prvem prispevku priloge, na kolesarski turi z očarljivim Herbsaintom Sazeracom (Owen Wilson). Simetrično postavljene razglednice Ennuija se iz črno-bele preteklosti prelivajo v barvito, a ne tako drugačno sedanjost. Umetnostno sekcijo s kozarcem v roki ponosno odpredava J. K. L. Berensen (izvrstna Tilda Swinton). Pripoved o umetniku morilcu (Benicio Del Toro) in njegovi muzi paznici (Léa Seydoux) obogatita igra scenskih elementov in ena najbolj elegantnih menjav mlajšega in starejšega igralca istega lika, ki izpeljeta Brechtovski potujitveni efekt par excellence. Lucinda Krementz (Frances McDormand) v tretjem prispevku krši pravilo novinarske nevtralnosti, ko se vplete v študentsko vstajo pod vodstvom zanesenjaškega Zeffirellija (Timothée Chalamet) in njegove rivalke-simpatije Juliette (Lyna Khoudri). V zadnjem članku – kulinaričnem krimiču, Roebuck Wright (Jeffrey Wright) večerja pri policijskem načelniku (Mathieu Amalric), a se večer prevesi v lov na ugrabitelje, v katerem osrednjo vlogo odigra nadarjeni šef Nescaffier (Steve Park). Zgodba izstopa po animirani sekvenci avtomobilskega pregona s Traction Avantom v slogu Tintina, ki je čudovit poklon tradiciji francoskega stripa.
Francoska depeša je popolna za platforme s predvajanjem na zahtevo, ki omogočajo prevrtavanje in ustavljanje filma ter s tem podrobnejši ogled do potankosti izpiljene scenografije in vanjo umeščenih andersonsko prismuknjenih likov – četudi je ob hitri izmenjavi podob to treba narediti približno 3x na minuto. Gledalcu po vsaki ekspresno hitri menjavi in premiku scene dovoli približno sekundo žalovanja, ker mu ni uspelo videti / pregledati vsega. Ob ogledu se te kar naprej polašča občutek, da si nekaj izgubil, zamudil, zgrešil. Pravzaprav se v tem ponuja odlična metafora za neoprijemljiv občutek, ki ga vzbuja nostalgija – za izgubljenimi trenutki, ki so tako hitro minili, in spomini, ki so bolj kot realistične slike v mislih ostali kot živopisani vtisi idealiziranih ‘lepših časov’. Čas v filmu (kot v življenju, pravi Anderson) je tekel tako hitro, da sem iz dvorane izstopila zadihana.
Francoski depeši bi z lahkoto očitali, da ‘daje prednost vizualnemu in zanemarja vsebino’, a pišoča sem mnenja, da se ti dve komponenti ne izključujeta – predvsem pa nam dobra doza idealistično-nostalgične stilizacije in barvitega kiča v času vsesplošne sterilnosti (slogovne in koronske) pride še kako prav.
P.S.: Piska ogled filma posebej priporoča vsem ljubiteljem Citroënovih oldtimerjev, še zlasti lastnikom Spotov in Traction Avantov.
