32. LIFFe: 4. sklop kratkic (Kelti, Služabniki, Bergmanov otok, Intregalde, O naključju in domišljiji)

Kelti (rež. Milica Tomović; Srbija, 2021)
Piše: Zala Julija Kavčič
Ocena: +

Prvenec režiserke Milice Tomović je house-party par excellence, na kakršnem ste zagotovo že bili.  Zabavi sta pravzaprav dve – v dnevni sobi je otroška s kostumi, politim sokom in nadležno sošolko, ki si jo pač morala povabiti, v kuhinji-jedilnici pa ‘odrasla’ z alkoholom, spogledovanjem, vsaj enim zoprnim break-upom in prijatelji, ki sami ali v paru kar naprej izginjajo, enkrat na čik, drugič v spalnico. Ima celo osamljenca, ki se cel večer skriva v kopalnici.

Film se ne obeša na simboliko, metafore in globlje pomene. Prosta forma scenariju dovoljuje dramaturško svobodo – tako se razgibana zasedba v tekočih, naravnih pogovorih loteva identitete, intimnosti, spolnosti in politike, a se pri nobeni temi ne zatakne za dolgo. Otroci, na željo slavljenke oblečeni v Nindža želve, se pričkajo o tem, kdo ima boljše plastično orožje. Rahlo tipizirani liki se kot fliper odbijajo eden od/do drugega, kar ustvarja tako cinične in humorne kot iskrene situacije. Kamera skače iz sobe v sobo, po nekoliko klavstrofobični hiši lovi trenutke in se preprosto predaja dogajanju, kar pa ne pomeni, da ji manjka fokusa.

Leto 1993, v katero je film časovno umeščen, ponudi iztočnice za marsikateri duhovit besedni dvoboj, nekje vmes pa poskrbi še za bombonček slovenskemu občinstvu, ko stric z zeleno irokezo zavrti Totalno revolucijo – »to je pravi pank iz Ljubljane«. Ko se gledalec zave, da mu ni treba iskati smisla in cilja v replikah, se lahko prepusti preprostemu, odlično napisanemu scenariju in uživa v spletkah, iskrivih pogovorih in klavstrofobično-nostalgičnemu vzdušju družinskega žura.

Služabniki (Služobníci, rež. Ivan Ostrochovský; Slovaška, 2020)
Piše: Lara Mihovilović
Ocena: o

Film nas popelje za zidove teološkega semenišča v času komunističnega režima na Češkoslovaškem. Protagonista zgodbe, študenta Michal in Juraj, se podata na pot služenja bogu, a na tej poti ju čaka prava življenjska preizkušnja – ali bosta vztrajala pri svojih načelih in vrednotah ali pa bosta postala špijona režima in sodelovala s komunistično oblastjo.

Obstanek semenišča je povezan s pričakovanji komunistične partije, ki grozi, da bo šolo razpustila, če ta ne bo prilagodila programa tako, da bo partiji po godu.  Temu se določeni študentje uprejo, celo tako, da se odločijo za gladovno stavko. Juraj (Samuel Skyva) je aktiven, samosvoj študent, ki jasno pokaže, da ne želi odstopiti od svojih načel, za kar je kaznovan s prisilnim podpisom kolaboracije, kar ga privede v smrt. Michal (Samuel Polakovič) je bolj previden in deluje iz ozadja, a si ob izgubi kolega ne more odpustiti, ker mu ni že prej stopil v bran.  Režiser Ivan Ostrochovský se je želel v filmu poglobiti v univerzalna čustva, kot so jeza, pogum, strah, dvom. Omenjena čustva so v filmu prisotna, vendar preveč fragmentirano in na trenutke nejasno. Morda čustva še najbolje prikaže sama črno-bela tehnika filma in temačne scene, ki odražajo komunistično kuliso mesta na eni in disciplinirano kuliso semenišča na drugi strani. Univerzalna tema, ki je aktualna tudi danes, bi lahko bila bolje izražena, če bi se osredotočila na sama protagonista in ne na obstranske prizore v filmu, ki gledalca zmedejo in odvrnejo od fokusa.

Čeprav stvari postanejo jasnejše v epilogu, se zdi, da je režiser skušal s kratkimi kadri in dialogi ponazoriti vprašanje dobrega in zla, vendar je to občutiti zgolj na površju.

Bergmanov otok (Bergman Island, rež. Mia Hansen-Løve; Francija, 2021)
Piše: Vanja Gajić
Ocena: +

Po filmih kot sta Zbogom, prva ljubezen (Un amour de jeunesse, 2011) in Eden (Eden, 2014), nas Mia Hansen-Løve spet popelje skozi intimno pot zorenja in izbiranja prave struge v toku življenja. Bergmanov otok je avtobiografsko navdahnjena zgodba o iskanju navdiha, premagovanju nesigurnosti in pisateljske blokade ter lovljenju ravnotežja med umetniškim poklicem in starševstvom.

Chris je mlada režiserka, ki je poročena z bolj uveljavljenim in nekoliko starejšim režiserjem Tonyjem. Skupaj se odpravita na delovni dopust na Fårö, otok kjer je živel in ustvarjal tudi Bergman. Kljub splošnemu razumevanju in slogi je v njunem odnosu opaziti tudi neskladja – njegovo samozavest proti njeni nesigurnosti ali pa njeno živahno razposajenost proti njegovemu umirjenemu zadovoljstvu. In pa seveda njeno očitno večjo zaskrbljenost glede možnosti in omejitev usklajevanja starševstva z režiserskim poklicem. Chris in Tony se morda ne razhajata, se pa kljub prijateljskemu odnosu oddaljujeta.

Med raziskovanjem otoka in Bergmanovega življenja, Chris najde navdih in med njenim opisovanjem nastajajočega scenarija zgodba preklopi na film v filmu, ki ga bo morda še posnela. Znotraj te meta strukture se meje med scenarijem in resničnim življenjem, sedanjostjo in prihodnostjo ter resničnostjo in sanjami zabrišejo.

Ko z možem debatira o Bergmanovem opusu, se Chris sprašuje zakaj v svojih delih nikoli ni raziskoval sreče, ampak samo najtemnejša človeška občutja. Čeprav Bergmanov otok ne deluje kot odgovor na to vprašanje ali replika na režiserjeve filme, Hansen-Løve vseeno ponudi alternativo njegovemu pristopu, ter nam postreže s filmom, ki v uravnoteženi paleti združuje lepe in težke trenutke ter frustracijo in zadovoljstvo.

Intregalde (rež. Radu Muntean; Romunija, 2021)
Piše: Ana Jarc
Ocena: +

Festivalski povzetek pravi, da se režiser Muntean v svojem celovečercu »sprašuje, kje so meje dobrodelnosti«. Kar je nekoliko zavajajoč opis – osrednji liki so resda del dobrodelne organizacije, a ne zato, ker bi se režiser hotel norčevati iz njihovega včasih z moralizmom podčrtanega dela, pač pa zato, da prepričljivo služijo kot dobra zgodbena podlaga. Protagonisti, s katerimi obtičimo v blatu sredi obubožane Transilvanije, so si popolnoma na jasnem, kaj se od njih pričakuje in kaj ali česa naj ne pričakujejo oni. Zaradi neugodnega vremena in vprašljive odločitve so postavljeni v nezavidljivo situacijo, ki sploh nima veze z dobrodelnostjo, ampak preprosto s humanostjo. Bi senilnemu starčku pustili, da zaradi mraza prespi z vami, če imate v avtu dovolj prostora? Tako je. Res ni treba predolgo razmišljati. Kdo piše te povzetke?

Dobrodelna organizacija, ki raznaša darilne vreče po zakotnih transilvanskih vaseh, je uporabljena kot vzporednica altruizmu, s katerim ni sinonimna (kar je najbrž zmedlo pisca povzetka); empatijo pooseblja Maria (Maria Popistasu) in njena skrb za izgubljenega starca (Luca Sabin), od katere nima druge koristi kot te, da na koncu ve malenkost več o življenju. Film je prepameten, da bi se ujel v očitno past, kakršna je kritika dobrodelnosti; preveč preprosto se je norčevati iz ljudi, ki zaradi sebičnega ali nesebičnega vzgiba pomagajo drugim. Je res tako pomembno, da si »slab« človek, če delaš dobra dela? A ponovno – film je prepameten, da bi naredil ostro zarezo med »pravilnim« in »napačnim«, saj se o tem samo zamišljeno sprašuje.

O naključju in domišljiji (Gûzen to sôzô/Wheel of Fortune and Fantasy; rež. Ryûsuke Hamaguchi; Japonska, 2021)
Piše: Tim Januška
Ocena: +

Na program letošnjega Liffa sta se uvrstila kar dva celovečerna filma japonskega režiserja Ryûsukeja Hamaguchija: Drive My Car ter O naključju in domišljiji. Slednji, prejemnik velike nagrade žirije na letošnjem Berlinalu, je triptih o medosebnih odnosih, ki se zaradi različnih naključij nepričakovano zapletejo. V prvi zgodbi Tsugumi svoji najboljši prijateljici Meiko med vožnjo na zadnjih sedežih taksija navdušeno pripoveduje o moškem, ki ga je pred kratkim spoznala in z njim doživela čudovit prvi zmenek. V drugi zgodbi osramočeni študent Sasaki svojo ljubimko Nao prepriča, da poskusi zapeljati in uničiti ugled profesorja francoščine Segawo, ki je ravnokar prejel prestižno pisateljsko nagrado. V zadnji zgodbi Natsuko na železniški postaji dan po dvajseti obletnici mature sreča nekdanjo sošolko in skupaj začneta obujati spomine na preteklost.

Izjemna zasedba skozi naturalistične in tekoče dialoge ter interakcije naslika kompleksne in prepričljive like, ki z dolgimi pogovori, prepiri in različnimi oblikami pretvarjanja predelujejo svoje nekdanje ljubezni in obžalovanja. Naključja, ki v posameznih zgodbah vodijo do zapletov, niso privlečena za lase, tudi kadar se zdi, da bi se lahko pripovedi približale melodrami. Hamaguchi je z empatičnim odnosom do likov ustvaril na videz preprost film, ki inteligentno obravnava načine, s katerimi se soočamo s preteklostjo in popravljamo pretekle napake.