32. LIFFe: 3. sklop kratkic (Azor, Pravi moški, Labodji spev, Nebesa, Chiara, Dogodek)

Azor (rež. Andreas Fontana; Argentina, Švica, Francija, 2021)
Piše: Tim Januška
Ocena: +

Yvan De Wiel (Fabrizio Rongione) je bankir pri zasebni švicarski banki, ki se v začetku 80. let prejšnjega stoletja z ženo Inés (Stephanie Cléau) odpravi v Buenos Aires, da bi zamenjal svojega partnerja Renéja Keysa, ki je izginil v nenavadnih okoliščinah in za sabo pustil nedokončane posle. Med vožnjo proti hotelu opazujeta, kako oboroženi vojaki sredi ulice ustavijo in zaslišujejo dva mlada moška ter enega od njiju odpeljejo s sabo. V Argentini je med letoma 1976 in 1983 potekal Proces narodne reorganizacije – na oblasti je bila vojaška hunta, ki je narod ustrahovala s »prisilnimi izginjanji«. V tem času naj bi »izginilo« okrog 30.000 socialistov in ostalih nasprotnikov režima.

De Wiel, uglajen in umirjen poslovnež, naj bi bil popolno nasprotje svojega kontroverznega predhodnika. Do širšega političnega konteksta je indiferenten, zanj je pomembno le to, da pri svoji banki zadrži čim več strank. Z ženo se udeležujeta zasebnih zabav in konjskih dirk, ob bazenih in dragem vinu pa klepetata z vplivno elito, ki jima previdno in postopoma razkriva svoje strahove ter komentira politično klimo. Paranoja je vseskozi prisotna in zdi se, da nevarnost preži na like le malo izven kadra. Azor je počasen, vendar izjemno premišljen film – po režiserjevih besedah vsaka podrobnost nosi političen pomen, vse od načina kajenja likov do njihovega premikanja po prostorih. Na prvi pogled nenaden konec učinkovito in pretresljivo pokaže na zlo finančnega kolonializma, ki je bankam omogočil, da so se skozi zgodovino vedno uspešno obdržale kljub vzponom in padcem različnih režimov.

Pravi moški (Ich bin dein Mensch, rež. Maria Schrader; Nemčija, 2021)
Piše: Lana Zorko
Ocena: +

Film, ki se poigrava z vprašanjem, kakšno vlogo bi lahko imela umetna inteligenca pri ljubezenskem življenju in vsesplošni sreči ljudi, spremljamo s perspektive zadržane in na videz hladne znanstvenice. Alma (Maren Eggert) je antropologinja, ki se ukvarja s pomembnim raziskovalnim delom, njeni nadrejeni pa jo z obljubo financiranja raziskovalnega potovanja pripravijo do sodelovanja v eksperimentu, v katerem je ena od desetih strokovnjakov, ki tri tedne testirajo poseben produkt – robotskega življenjskega partnerja.

Tom (Dan Stevens) je čeden, šarmanten in nadvse ustrežljiv – narejen in sprogramiran je natančno tako, da je Almi pisan na kožo, zato jo na vse pretege ter z bolj ali manj posrečenimi prijemi poskuša osrečiti. V kariero zakopana in prizemljena Alma pa mu da jasno vedeti, da zanj ni zainteresirana – samo preizkuša, kako deluje, da lahko o njem kot “izdelku” po testnem obdobju napiše strokovno evalvacijo. Sčasoma ji čedni robot vendarle zleze pod kožo.

Umirjen film prijetnega tempa in z odlično igralsko zasedbo kljub očitnemu znanstvenofantastičnemu elementu deluje precej naravno, celo prikladno današnjemu času vsesplošne digitalizacije in pogosto sintetičnih medosebnih odnosov.

Režiserka Maria Schrader, ki je med drugim znana po filmu Stefan Zweig: Farewell to Europe (2016) in Netflixovi miniseriji Unorthodox (2020), s filmom Pravi moški današnji družbi nastavlja svojevrstno zrcalo. Zaplet, ki bi ga sprva lahko umestili v povprečno romantično komedijo, odstira nekoliko kompleksnejše tančice človeškega življenja in stanja – z vzpostavitvijo idealnega robotskega partnerja kot podaljška človeka samega vendarle nežno opozarja na pomen razumevanja lastnih emocionalnih kapacitet in sprejemanja tudi njihovih »patetičnih« aspektov.

Labodji spev (Swan Song, rež. Todd Stephens; 2021, ZDA)
Piše: Ana Jarc
Ocena: +

Pat Pitsenbarger (poznan tudi kot Mr. Pat) je gejevska ikona mesteca Sandusky v Ohiu. V 70. in 80. je deloval kot zelo uspešen frizer, ogromno pa je prispeval tudi k mukotrpnemu uveljavljanju kvirovske kulture. Režiserju Toddu Stephensu je ostal v spominu kot vpadljiva, glasna in ponosna oseba v čudovitih kostimih, s katero se je kot otrok zelo poistovetil in se ji kot odrasel odločil pokloniti; rezultat je t. i. dramedija, ki vas bo v nekem trenutku spravila v jok, takoj v naslednjem pa v smeh.

Pata spoznamo v domu za upokojence; svoje dneve preživlja z zlaganjem prtičkov in iskanjem priložnosti, da lahko na skrivaj enega (ali dva hkrati) pokadi. Ostali so mu samo še spomini – Patovi dnevi slave so že zdavnaj minili in z njimi tudi njegova volja do življenja. Nekega dne pa na vrata potrka priložnost – slovita igralka in njegova nekoč najpomembnejša stranka je v oporoki zapisala, da naj ji prav on uredi pogrebno pričesko. Pat zato »elegantno« pobegne iz doma upokojencev in se odpravi na z bolečino, a tudi s smehom tlakovano pot, da bi znova našel samega sebe.

V kostimu z vijoličnim žametnim klobukom se odlično znajde izvrstni Udo Kier, njegovo tekmico prepričljivo upodobi kultna Jennifer Coolidge, režiserja samega pa lahko prepoznamo v vlogi simpatičnega Michaela Urieja.

Nebesa (rež. Srdjan Dragojević; Srbija, Hrvaška, BiH, Slovenija, 2021)
Piše: Lara Mihovilović
Ocena: +

Režiser Srdjan Dragojević, ki ga publika pozna po filmskih uspešnicah Mi nismo andjeli (1992), Rane (1998) in Parada (2011), se tokrat na filmska platna vrača z nenavadno filmsko alegorijo.

Gledalci spremljamo tri nadrealistične zgodbe o božjih čudežih, postavljene v tri različna časovna obdobja. V prvem delu filma, leta 1993, spremljamo zgodbo Stojana (Goran Navojec), begunca iz Hrvaške, ki po čudaški nesreči dobi svetniški sij nad glavo. Po mnenju njegove žene Nade (Ksenija Markinović) mora Stojan grešiti, da bi se sija znebil. V drugem delu filma, leta 2001, spremljamo zgodbo Gojka (Bojan Navojec), ki je zaradi umora poslovneža in njegove žene obsojen na smrt. Gojko verjame, da se mu po mobilnem telefonu oglaša njegova priljubljena svetnica Sv. Petka. Tik preden mora stopiti pred smrtni strel, ga reši čudež. Mu pri tem pomaga Sv. Petka? V tretjem delu filma pa spremljamo leto 2026 in zgodbo sihzofreničnega slikarja Gojka in Julije (Nataša Marković), lastnice galerije. Gojko s svojim slikarstvom utemelji novo smer – hranljive umetnosti, saj gledalci ob gledanju slik lahko potešijo lakoto. Konec tretje zgodbe se povezuje s prvo, saj je Julija Nadina in Stojanova izgubljena hči, ki staršema odpusti za družinski brodolom. Epilog vseh treh zgodb razkrije vse delce sestavljanke v filmu in najpomembnejše – Stojanov sij ob njegovem fizičnem uničenju izgine.

Zaradi fragmentarne, mozaične strukture mora gledalec budno spremljati dogodke in si ob tem zastavljati glavna vprašanja filma – kako so zgodbe med seboj prepletene, kdo danes in v prihodnosti dela čudeže, kakšen odnos imamo do religije, greha, odpuščanja in do splošno znanih moralnih predstav, kaj smemo in česa ne. Sledimo zapovedim boga ali tako kot filmski liki častimo zlato tele, ki prinaša uspeh in denar?

Nebesa so odštekan, slikovit, morda malo kubističen nadrealističen film, ki nam z veliko dozo črnega humorja prikaže tako sivino brezdomcev kot barvitost umetnikov, ki razmišljajo in se spopadajo z različnimi skušnjavami, a se pri tem vedno zatekajo v svet umetnosti.

Chiara (A Chiara, rež. Jonas Carpignano; Italija, 2021)
Piše: Lara Mihovilović
Ocena: +

Chiara (Swamy Rotolo) je mlado, radovedno kalabrijsko dekle, ki vse do skrivnostnega izginotja očeta živi brezskrbno življenje povprečne najstnice. Nato se njen svet podre in spopade se z mračnim mafijskem podzemljem.

Dva rojstna dneva predstavljata zgodbo o polnoletnosti. Uvodni filmski prizor nam predstavi zabavo Chiarine sestre  Giulie (Grecia Rotolo). Spoznamo družino Guerrasio, ki deluje zelo povezano, iskreno, polno ljubezni in veselja. A začetna evforija kmalu splahni, ko začne protagonistka Chiara odkrivati družinsko mafijsko ozadje. Chiara izve, da je njen oče (Claudio Rotolo) mafijski ubežnik in kriminalec. Podoba idealiziranega očeta se podre, a Ciara je odločena, da bo odkrila resnico. Poda se v skrivne hodnike in prostore, v labirinte podzemlja, kjer skuša razumeti očetovo plat zgodbe. V ključnem dialogu s hčerko je izrečena misel, ki najbolje oriše mafijsko tradicijo: “Oni temu pravijo mafija, mi temu rečemo preživetje. Mi smo to.” Izkušnja z mafijskim podzemljem je tista kaplja čez rob, zaradi katere Chiara sprejme premestitev v rejniško družino in odide boljšemu življenju naproti. Zadnji filmski prizor nam predstavi praznovanje Chiarinega osemnajstega rojstnega dne, njen nov začetek.

Chiarino tavanje po nočnih kalabrijskih ulicah je tavanje po začaranih družinskih krogih, iz katerih je težko zbežati, saj se posli predajajo iz roda v rod. Carpignano v napetem tempu spretno vodi gledalca do poistovetenja s potovanjem odkrivanja, ki neusmiljeno poudarja meje vesolja, ki ga mora Chiara premagati, in navdušenja ob njeni odločitvi za svobodno gibanje in izražanje.

Kalabrijsko popotovanje nam pomaga razumeti človeško plat mafije, hkrati pa opozarja na stiske tamkajšnjih mladostnikov, ki nimajo takšnega poguma kot Chiara in ostanejo v začaranem krogu.

Dogodek (L’evenement, rež. Audrey Diwan; Francija, 2021)
Piše: Lara Mihovilović
Ocena: +

»Nekoč si želim otroka, a ne namesto življenja«.

Misel, ki jo protagonistka filma izreče, nam dobro ponazori glavno problematiko, s katero se ukvarja Dogodek, letošnji zmagovalec filmskega festivala v Benetkah.

Piše se leto 1963. Francija, na videz liberalna država, je na področju pravice do splava zelo konzervativna, saj je splav zakonsko prepovedan in nalaga zaporno kazen za žensko in vse, ki ji pri tem pomagajo. Anne (Anamaria Vartolomei) je nadarjena mlada študentka književnosti, ki si želi uspeti na karierni poti in se izviti iz delavskega okolja svojih staršev. Njen svet se začne podirati, ko nepričakovano zanosi in se znajde v težki stiski, iz katere komajda najde izhod. V tednih, ki se dramatično odštevajo do številke 12, ko je splav še možno opraviti, smo priča njeni psihološki stiski, odmiku najbližjih prijateljic, ki jo prepričujejo, naj sprejme situacijo in se prepusti usodi, obnašanju zdravnikov, ki si ji ne upajo pomagati in ji celo predpišejo zdravila za krepitev plodu ter naposled rešitvi, ki jo po posredovanju njenega kolega najde pri ženski, ki opravlja splave na črno. Anne si v teh težkih tednih pomaga tudi sama z neuspešnim poskusom splava doma. Gledalci smo v realističnih prizorih priča bolečini protagonistke, ko opravlja poseg, njenemu trpljenju in odločitvi, da tvega svoje življenje, da se znebi bremena in uresniči svoje sanje.

Annina borba ni zgolj borba proti nepravičnemu sistemu, ampak predvsem borba proti lastnemu telesu in psihološkemu stanju, v katerega se pogreza. Dogodek je aktualen film, saj je problematika splava zopet izpostavljena in se zdi, da se vračamo v preteklost, v čas, ko je bila to bolezen, ki doleti le ženske, da postanejo gospodinje, kot protagonistka razloži svojemu profesorju.