17. 11. 2021 / Film/TV / Recenzija

32. LIFFe: 2. sklop kratkic (Cenzorka, Nitram, Bebia, moji edini želji, Velika svoboda)

Cenzorka (Censor, rež. Prano Bailey-Bond; VB, 2021)
Piše: Tim Januška
Ocena: o

Globalna recesija v prvi polovici osemdesetih let ni prizanesla niti Veliki Britaniji, ki se je zaradi industrijskega kolapsa srečala s takrat rekordno brezposelnostjo in naraščajočim kriminalom. Takratna politika je grešnega kozla iskala tudi v eksploatacijskih grozljivkah, ki so v tistem obdobju z vzponom VHS kaset pridobivale popularnost. Britanski odbor za klasifikacijo filmov je strogo in natančno pregledoval nizkoproračunske grozljivke, preden bi se te znašle v rokah nič hudega slutečih gledalcev. Predpostavka, da bodo nazorne podobe na filmskem traku pri ljudeh spodbudile nasilna nagnjenja, je v času vlade Margaret Thatcher sprožila pravo moralno paniko okrog tako imenovanih »video nasties«.

V ospredje zgodbe je postavljena cenzorka Enid (Niamh Algar), ki svoje delo opravlja izjemno profesionalno. Zaradi travmatične izkušnje iz otroštva, ko je nepojasnjeno izginila njena sestra, česar še do danes ni predelala, trpi njeno zasebno življenje in odnos s starši. Pretresljiv prizor enega od filmov načne njeno psiho in jo vodi v prepričanje, da bi skrivnostni režiser Frederick North lahko pojasnil sestrino izginotje. Valižanska režiserka in scenaristka Prano Bailey-Bond v svojem prvem celovečercu na tej točki iz obetavnega družbenokritičnega izhodišča naredi nagel prehod v formalno stilizirano metafikcijsko pripoved, kjer se z Enidino vse bolj načeto psiho začenjajo brisati meje resničnega. Giallo estetika in poigravanje s formatom kljub temu le deloma prikrijeta scenaristične pomanjkljivosti, ki se začnejo kazati proti nepričakovanemu in izredno ciničnemu epilogu.

Nitram (rež. Justin Kurzel; Avstralija, 2021)
Piše: Tim Januška
Ocena: o

Martin Bryant je 28. aprila 1996 v zgodovinskem mestecu Port Arthur na Tasmaniji sedel v kavarno in pozajtrkoval. Nato je na mizo postavil kamero, pritisnil gumb za snemanje, iz torbe potegnil polavtomatsko orožje ter začel streljati. V strelskem pohodu, ki se je zaključil v jutranjih urah naslednjega dne, je ubil 35 ljudi. Justin Kurzel se po celovečercih Snowtown (2011) in True History of the Kelly Gang (2019) še tretjič loteva upodabljanja enega od temnejših poglavij avstralske zgodovine, tokrat z v psiho poglobljenim orisom zločinčevega življenja in različnih dejavnikov, ki so vplivali na njegovo zavržno dejanje.

Nitram (s tem vzdevkom so ga v osnovni šoli zbadali sošolci) je podpovprečno inteligenten navdušenec nad pirotehniko, ki začuda ne prihaja iz disfunkcionalne družine – njegov oče (Anthony LaPaglia) je izjemno popustljiv, njegova mama (Judy Davis) pa je bolj previdna, saj je njen sin že v otroštvu kazal sumljive vzorce obnašanja. Caleb Landry Jones, letošnji prejemnik nagrade za najboljšega igralca v Cannesu, vzbuja nelagodje v podobi dolgolasega in bledoličnega Nitrama, ki je zaradi svojih čudaških navad in nepredvidljivosti odrinjen na rob družbe. Izvrstno zasedbo v manjši vlogi zaokrožuje Essie Davis kot ekscentrična, a dobrosrčna bogatašinja Helen.

Čeprav ni enoznačnega odgovora na vprašanje, zakaj je Bryant usodnega dne začel svoj morilski pohod, je obravnava nekaterih eksternih dejavnikov površinska in posledično manj prepričljiva – žuganje s prstom v smeri problematične orožarske zakonodaje je v film plasirano izrazito nesubtilno in je v kontrastu s potrpežljivim grajenjem zgodbe ter nizanjem posamičnih frustracij, ki so Bryanta dokončno pripeljale čez rob.

Bebia, moji edini želji (rež. Juja Dobrachkous; Gruzija, 2021)
Piše: Vanja Gajić
Ocena: o

Bebia, moji edini želji pripoveduje zgodbo o sedemnajstletni Ariadni (Anastasia Davidson), ki se v Londonu ukvarja z manekenstvom. Ko ji umre babica, Bebia (Guliko Gurgenidze), se mora vrniti v rodno Gruzijo, da bi se udeležila njenega pogreba. Na pogorišču svoje druge ločitve jo pričaka njena zagrenjena mama, iritira pa jo tudi neprestana prisotnost neznanega mladeniča po imenu Temo (Aleksander Glurjidze), ki družini pomaga pri pogrebu. Ariadno obvestijo, da mora po gruzijskem običaju kot najmlajša v družini napeljati nit med krajem smrti in domom umrle, kjer se nahaja telo pokojne, saj bo le tako babičina duša našla pot nazaj do njega. Za povrh vsega pa ji je babica nerazložljivo zapustila svojo hišo, čeprav ji ni nikoli izkazovala naklonjenosti in je pravzaprav celo dvomila, da je Ariadna res njena vnukinja.

Po nekaj brezplodnega upiranja se Ariadna v družbi stoičnega Tema odpravi od petindvajset kilometrov oddaljene bolnice nazaj do babičine hiše ter po poti kot drobtinice za babičino dušo razvija bel cviren. Kljub začetnemu odporu do nesmiselnih običajev in pretežno negativnim čustvom do pokojne, utečen ritem žalnih šeg Ariadni ponudi prostor, čas in mir, da občuti svoja čustva ter se z njimi sooči. Tako namesto zadušljivosti v običajih najde uteho. Sicer rigidni okvirji tradicije v filmu zagotavljajo stabilnost, skozi katero lahko Ariadna predela poplavo spominov na otroštvo ter nefunkcionalne družinske odnose, ki so jo vseskozi obdajali. Film gledalcu ponudi zanimiv vpogled v specifiko gruzijske kulture in univerzalnost družinskih težav, žal pa kljub dobrim nastavkom svojih likov ne uspe izrisati dovolj dobro, da bi nam njihove zgodbe pustile kakšen posebej močen vtis. Z babičino smrtjo ali brez nje je vse skupaj nekako brez življenja.

Velika svoboda (Große Freiheit; rež. Sebastian Meise; Avstrija, Nemčija, 2021)
Piše: Zala Julija Kavčič
Ocena: +

Hans Hoffmann (Franz Rogowski) je prestopnik, že tretjič obsojen na podlagi člena 175 zahodnonemškega kazenskega zakonika – Hans je homoseksualec. V zaporu se ponovno snide z Viktorjem (Georg Friedrich), sozapornikom in tesnim prijateljem, režiser Sebastian Meise pa ju skozi sočutno (a ne melodramatično) pripoved ponovno zbliža. Lavreat letošnjega Sarajevskega filmskega festivala je oda toplini in stabilnosti, ki jo v brezupne situacije vnesejo medčloveški odnosi – prijateljski, erotični in tisti vmes.

Meise in Thomas Reider, so-avtor scenarija, sta zgodbo s postavitvijo za stene zapora premišljeno zamejila in jo namesto na širši kontekst kriminalizacije homoseksualnosti v svobodni Zahodni Nemčiji osredotočila na odnose, ki se spletajo znotraj njega. S tem je pripoved sicer izpostavljena marsikateremu klišeju, ki jih za sabo potegne ‘zaporniški’ žanr, a filmu večinoma uspe, da se nanje samo nasloni in jih priredi na svoj način. Homoseksualnost, ki je v zaporniškem kontekstu ponavadi uporabljena kot sredstvo represije in nasilja, je tokrat iskreno nežna in intimna. Časovni preskoki med tremi obdobji, ki jih je Hans preživel za zapahi, pa podčrtajo brezizhodnost njegovega položaja, hkrati pa omogočijo razvoj odnosa med glavnima likoma. Tako Rogowski kot Friedrich svoji vlogi utelesita mojstrsko, tekom trajajočih prizorov v lika Hansa in Viktorja vnašata vedno nove odtenke čustvenosti in zrelosti.

Hans je zapora navajen in zdi se, da se njegovo pojmovanje ‘svobode’ in bivanje za zapahi ne izključujeta več. Tako vajen je omejenih pravic, da se svoboda, ki jo ponudi (proti preostanku filma precej intenzivna in kontrastna) predzadnja sekvenca, zdi tuja. Morda pa le ni tako svobodna, kot se zdi?