13. 11. 2021 / Film/TV / Recenzija

32. LIFFe: 1. sklop kratkic (Pariz, 13. okrožje, Atlantida, Vojvoda, Kala Azar)

Pariz, 13. okrožje (Les Olympiades, Paris 13e, rež. Jacques Audiard; Francija, 2021)
Piše: Vanja Gajić
Ocena: +

Émilie (Lucie Zhang) živi v 13. okrožju Pariza in išče cimro. Zaradi zmede glede njegovega imena ta »cimra« postane Camille (Makita Samba), učitelj angleščine, ki se pripravlja na strokovni izpit. Hitro se zapleteta v ljubezensko razmerje, ki pa se izteče že po nekaj tednih, ko postane jasno, da je Émilie bolj čustveno vpletena kot Camille.

Lika spremljamo skozi njuno nefunkcionalno sobivanje, odnose z drugimi ljudmi, prekinitev stikov, obuditev prijateljstva in končni razplet njunega zamotanega odnosa, ki se ves čas giblje med povezanostjo in nerazumevanjem, prijateljstvom in odtujenostjo, strastno ljubeznijo in popolnim zavračanjem. A sočasno s spremembami v njunem odnosu se nenehno spreminjajo tudi njuni odnosi z drugimi, kar ju vseskozi hkrati vleče skupaj in potiska narazen. Tako se v zgodbo vplete še Nora (Noémie Merlant, ki jo poznamo iz filma Portret mladenke v ognju), Camillova nova sodelavka.

Pariz, 13. okrožje nam skozi dramatične, žalostne, humorne in lepe prizore prikaže kompleksnost sodobnih odnosov, pri čemer se ne omejuje zgolj na glavne ljubezenske zgodbe, ampak nudi tudi rahločuten vpogled v stranske like ter nianse družinskih dinamik, kar doprinese k njegovi pristnosti. Film je poimenovan po stanovanjski soseski v Parizu, ki v črnobelih prizorih filma izpade precej socialistično, kot kulisa, ki bi jo lahko našli tudi v Ljubljani, Beogradu ali katerem drugem mestu, ki se ne ponaša z naslovom mesta ljubezni. Pariz ni romantiziran, je zgolj prostor, v katerem se gibljejo posamezniki, včasih v družbi, drugič sami, ter vstopajo in izstopajo iz življenj drug drugega.

Atlantida (Atlantis, rež. Yuri Ancarani; Italija, 2021)
Piše: Vanja Gajić
Ocena: o

Atlantida nas potopi v življenje Danieleja (Daniele Barison), ki svoje dneve preživlja z dirkanjem po Beneški laguni in popravljanjem svojega motornega čolna. Drži se zase in se razen s svojim dekletom ne pogovarja z nikomer, pa še z njo je bolj redkobeseden. Njegov motorni čoln je dobesedno celo njegovo življenje – njegov dom, vse, o čemer razmišlja in vse, v kar vlaga. Iz dneva v dan opazuje fante z boljšimi vozili, ki drvijo mimo njega in tuhta, kako bi nadgradil svoj čoln in podrl hitrostni rekord. Kot so mladci po Ljubljani včasih posedali na stopnicah in danes divjajo s predelanimi skuterji, po Benetkah divjajo z motornimi čolni. Ne zato, da bi se kam pripeljali, ampak samo zato, da se peljejo.

Daniele podnevi opazuje, kako bencin iz motorja njegovega čolna pušča v zaliv, ponoči pluje po laguni in iz vode pobira smeti, nekaj dni kasneje pa s svojega čolna odlepi plastično nalepko in jo frcne v vodo. Meni nič, tebi nič, dol mu visi. Zvoki trapa, tehnaže in hrumenja motornih čolnov spremljajo ta prikaz brezbrižne mladosti in nas skupaj z liki v filmu držijo nekje med napetostjo in otopelostjo. Kljub navidezni brezciljnosti pa pod gladino film s skorajda zloveščim vzdušjem vseskozi nakazuje na prihajajoči klimaks. Daniele deluje, kot da bi si ves čas želel dokazati, da nič nima pomena, film pa s svojim zaključkom to tezo na nek način potrdi.

Vojvoda (The Duke, rež. Roger Michell; VB, 2020)
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Ocena: +

Film o Kemptonu Buntonu, šestdesetletnem malem človeku, ki v šestdesetih letih prejšnjega stoletja iz Narodne galerije v Londonu ukrade Goyev portret vojvode Wellingtonskega, je vse več kot le zgodba o ukradeni sliki, saj Kempton s krajo ne želi dobička zase, temveč za obče dobro. V zameno za vračilo slike namreč zahteva, da bi država bolje poskrbela za upokojence in vojne veterane, na primer z brezplačno licenco za ogled televizijskih programov. Film, osnovan na resničnih dogodkih, je prepleten s humorjem, vendar ni komedija – z njim prisrčno prikazuje dobroto in srčnost glavnega lika ter njegov odnos do svoje družine, dela in inštitucije. Glasba Georga Fentona bistveno pripomore k živahnemu in igrivemu tonu filma (prva glasba, ki jo slišimo, je na primer poskočen jazz), ta ton pa je podkrepljen tudi s kamero. Kemija med igralci je odlična, Jim Broadbent in Helen Mirren sta idealna Kempton in Dorothy Bunton, ki sta poleg ubadanja z ukradeno sliko in iskanjem dela obremenjena tudi s smrtjo hčere, o kateri se skoraj nikoli ne pogovarjata, afera s krajo slike pa ju ponovno poveže in reši njun zakon. Vojvoda je film, po katerem bo vsak prišel iz kinodvorane nasmejan in z upanjem, da še obstajajo ljudje, kot je bil Kempton Bunton.

Kala Azar (rež. Janis Rafailidou; Grčija, Nizozemska, 2020)
Piše: Ana Jarc
Ocena: +

Odnos človeške živali do nečloveške je, milo rečeno, zakompliciran. Živali obožujemo, še posebej tiste lepe in podložne, nadležne sovražimo, večino izkoriščamo, jim mogoče kupujemo priboljške ali imamo za priboljšek njih. Žival je vedno pri roki za primerjave; po mnenju nekaterih je žival celo prva metafora – nekaj živega, kar pa ni človek, nekaj človeku podobnega, a hkrati precej drugačnega, skratka primeren piedestal za zloščeno človekovo samovšečnost in potrdilo njegove večvrednosti. Rezultat tega brezbrižnega odnosa do živali in narave (človeške in zemeljske) je poklapani svet režiserke Rafailidou, ki nemo, a pomenljivo opazuje interakcijo med človekom in živaljo v svetu, v katerem se meje zabrišejo. Protagonisti in njihovi živalski spremljevalci so zaradi klavrne situacije tako rekoč enakopravni – živali niso ponižane v hišne ljubljenčke, ampak so subjektivna bitja, do katerih se nihče izmed človeških likov ne obnaša pokroviteljsko in ljubkovalno. Ne gre za utopijo, v kateri se konflikt med živaljo in človekom čudežno razreši, ampak za kopico situacij, v katerih smo postavljeni pred dejstva brez hitrega moralnega odgovora. Edini odgovor, očiščen moralistične pozicije aktivista in odtujene brezbrižnosti cinika, je zadnji prizor, ki po avtoričinih besedah predstavlja rekviem za vse živali – umetnost kot medij komunikacije, način zaznavanja tiste meje, ki se je ne da prekoračiti, pa je vseeno tu, vsem na očeh in ki subtilno namiguje na spravo.