29. LIFFe: Stotnik (Der Hauptmann)
Nemčija, 14 dni pred koncem II. svetovne vojne. Zmaga zaveznikov je neizbežna, od boja naveličano prebivalstvo se že pripravlja na mirno predajo, vse več nemških vojakov pa se znajde v nezavidljivem položaju. Nadaljevati izgubljen boj in zraven tvegati svoje življenje je opcija, s katero se prenekateri nočejo sprijazniti, zato dezerterstvo postane razširjen pojav. Izdajalci domovine, kot jih poimenujejo funkcionarji propadajočega tretjega rajha, živijo v nenehnem strahu, vedoč, da jim ob morebitnem prijetju njihovi bivši soborci ne bodo pokazali nobenega usmiljenja. Med njimi je tudi Willi Herold (Max Hubacher), ki uspešno zbeži pred svojo dolžnostjo in po čistem naključju odkrije zapuščeno vozilo, v katerem se priročno nahaja nacistična stotniška uniforma. Odloči se da bo igral nevarno igro, nadene si uniformo in začne patruljirati po iztrošeni nemški pokrajini. Po poti naleti na ostanke nemških enot, iz katerih nato ustanovi svojo bojno enoto Herlod. Na posebni misiji s pooblastilom samega firerja, vsaj tako pravi on, se enota Herlod zaplete v razne situacije, ki bi namišljenega stotnika lahko stale glave, a se Willi kmalu zave, da je ključ do preživetja sila preprost. Postati mora tisto pred čemer je še nedolgo nazaj bežal.
Film krasijo izrazito postapokaliptične poteze, tako na vizualnem kot na narativnem nivoju. Brezzakonski svet, kjer te lahko tudi prej zanesljivi soborec hladnokrvno ustreli v hrbet, daje fascinanten vpogled v dogodke, ki so se zgodili v zadnjih zdihljajih II. svetovne vojne na nemških tleh. Glavni lik Willi je oropan vseh karakteristik, ki sestavljajo človeka, in zreduciran na en sam instinkt, preživetje. Kljub temu pa mu kulisa izropanih vasi, gnijočih trupel in nekontroliranega nasilja presenetljivo ustreza. Ko stotnika prvič ugledamo, ga film predstavi v podrejenem položaju, na begu pred ostalimi nemškimi patruljami. V trenutku, ko obleče stotniško uniformo, pa se njegov položaj spremeni. Svojo vlogo namišljenega stotnika na namišljeni nalogi, za katero nima nobenih potrdil, odigra brezhibno. Kaj hitro namreč zvemo, da je Willi zelo prilagodljiv, ostroumen in manipulativen.
Ko Willi s svojo četo prispe do taborišča, v katerem so čakajoč na kazen ujeti dezerterji, se začne razkrivati njegov pravi obraz. Dobršni del prve polovice filma preživimo z njim, ko se spušča iz ene smrtno nevarne situacije v drugo. Vsaka sekunda je napeto trepetanje za stotnikovo preživetje – vse do bolečega in neprijetnega spoznanja o njegovih pravih namenih. Willi je psihopat, ki je za dosego svojih ciljev pripravljen iti čez nepregledno število trupel. Brez kakršnegakoli moralnega kompasa, mu kaotični svet zadnjih dni vojne ne predstavlja nobene ovire, ravno nasprotno, to je svet v katerem lahko najbolj uspeva. V tem oziru je sila podoben liku Daniela Plainviewa iz filma Tekla bo kri (There Will Be Blood, 2007) režiserja Paula Thomasa Andersona. Oba sta namreč iznajdljiva manipulanta, ki začneta na samem dnu, in se brezkompromisno povzpneta na vrh, edina razlika je, da Plainviewu to dovoljuje ameriški kapitalistični sistem, Williju pa anarhična kulisa konca vojne. Edino skozi lik Freytaga (Milan Peschel) zeva ozek žarek človečnosti. A še ta edini preostali stik s humanostjo Willi karseda hitro zavrže. Nastanjen v taborišču le zato, da bi se prikupil določenim častnikom, po hitrem postopku brez sodstva organizira krvav nepravičen poboj vseh dezerterjev. Za to dejanje je proti vsem zakonom moralne logike še nagrajen.
Film prizore groze in utesnjenosti uspešno kombinira z bolj komičnimi elementi. Predvsem kontrast med podhranjenimi vojaki, ki so z eno nogo že v grobu, in razuzdanimi zabavami, ki jih priredi nemški vojaški vrh, izpade posebej učinkovito. V filmu Willi ne pokaže niti enega znaka obžalovanja svojih dejanj, kar s seboj prinese naslednje vprašanje. Je bil Willi od začetka le tempirana bomba, je res celo življenje le čakal priložnost, skozi katero bi lahko izživel svoje agresivne težnje, ali pa je šlo le za navadnega človeka, ki mu je krutost njegovega vsakdana prizadejala zvrhano mero čustvene otopelosti, in mu zverižila osebnost? Mu je bilo sploh treba igrati vlogo stotnika, ali se je stotnik že od samega začetka skrival v njem?
Čeprav Willi v taborišču za sabo pusti goro trupel, to še vedno ne zadovolji njegovih krvoločnih apetitov. S svojo enoto Herold se odpravi v okoliška mesta, kjer terorizira prebivalce, ki so že izobesili bele zastave. Popolnoma brez nadzora, pijan od svoje lastne moči, za zabavo pobija mimoidoče in si obenem poje »To je kar prelepo, da bi bilo res«. Hipokrizija njegovega značaja se pokaže v polnem sijaju, ko dezerterje obsoja posilstev, umorov in kraje, sam pa potencirano počenja ravno to. V teh njegovih dejanjih se odseva poanta filma. Njegovi zločini nikoli in nikjer nebi bili tolerirani, edino v kaosu zadnjih dni II. svetovne vojne.
Napovednik:
