29. LIFFe: Mandy
Vsake toliko časa, dandanes na žalost vse bolj poredko, izide film, ki kljubuje vsem normam in zvesto sledi viziji enega samega človeka. Rezultat je Mandy, delo kultnega režiserja Panosa Cosmatosa, ki je že s svojim prvencem, meditativno grozljivko Beyond the Black Rainbow (2010), pustil močan vtis. Čeprav so prenekatere režiserjeve kreativne odločitve, do katerih še pridemo, kdaj vprašljive in se jim iz povsem racionalnega vidika ne bi dalo pripisati kakršnega koli logičnega motiva, sta ravno zaradi njih oba njegova filma tako unikatna. Ne glede na njegovo nenavadnost končni filmski produkt vedno izpade celostno, vse nenavadne odločitve znotraj njega pa so postavljene v nek neotipljiv kontekst, ki šele ob bolj podrobnem opazovanju začenja dobivati grobe obrise. Ravno dovolj trdne, da film »stoji« skupaj in obenem ravno dovolj ohlapne, da vsakemu gledalcu omogočijo enkratno osebno izkušnjo.
V filmu trčita dva na videz nezdružljiva svetova. Na eni strani imamo hommage eksploatacijskim slasherjem, ki so v osemdesetih uživali vrhunec svoje popularnosti, nasproti pa jim stoji surrealističen, sanjav slog, ki spominja na Davida Lyncha in vizualna podoba, ki je s svojimi odtenki najrazličnejših barv mojstrsko dodelana. Redno se pojavljajo svetlobni efekti, ki so nonšalantno, brez vsakršnega logičnega razloga, vstavljeni v kadre. V tem primeru pa to ni nujno negativno, saj zaradi svojega nepojasnjenega izvora odlično sovpadajo z drzno naravo filma samega. Zdi se torej, da je Mandy posrečena kombinacija art filma in B filma, saj z lahkoto lovi ravnotežje med skrajnostmi obeh svetov, ki skupaj, v Cosmatosovih rokah, zaživita v popolni harmoniji in simbiozi.
Zgodba je premočrtna in preprosta. Red Miller (Nicolas Cage) in Mandy (Andrea Riseborough) sta v izolirani idilični hišici v gozdu našla spokojno in mirno življenje, ki se jima naenkrat postavi na glavo. Otroci nove zore (Children of the New Dawn), ostanek propadlega spiritualističnega gibanja iz šestdesetih, ki so zaradi prekomernega konzumiranja najrazličnejših drog izgubili razum, na ukaz njihovega vodje, Jeremiaha Sanda (Linus Roache), ugrabijo Mandy. Na pomoč pokličejo skrajno arhetipske zlikovce, ki spominjajo na tiste iz osemdesetih, demonske bajkerje, ki so podobno kot Otroci žrtev zlorabljanja halucinogenov, le da so sami stvari pripeljali do te skrajnosti, da jim ni zverižilo le uma, ampak tudi telo. Mandy v ujetništvu ne skriva prezira do svojih ugrabiteljev, zato se Jeremiah, poosebljenje čistega nekontroliranega ega, ki misli, da mu pripada tako rekoč vse, odloči, da bo v slogu srednjeveške cerkvene doktrine Mandy dal sežgati. Redu Millerju tako preostane samo eno: lastnoročno si skuje sekiro in se poda na morilski pohod, odločen, da bo brez milosti pobil vse vpletene v smrt ljubezni njegovega življenja.
V prvi polovici filma se z naborom dolgih, neprekinjenih prizorov in počasnim tempom ustvarja mistično vzdušje, kar glavnima likoma, Redu in Mandy, da dovolj manevrskega prostora za razvoj. Takoj po Mandyjini smrti pa se film popolnoma spremeni. Kar sledi, je eskalacija brutalnega nasilja. Nicolas Cage, znan po svojih vehementnih igralskih vložkih, ki lahko včasih izpadejo že naravnost smešno, pod vodstvom Cosmatosa svojo brezkompromisno norost uspešno usmeri v prid filma, brez da bi izgubil kanček svoje surovosti, po kateri je tako znan. Dolge prizore zamenja hitra in odrezava montaža, ki je čisto nasprotje tistega, česar smo bili vajeni v prvi polovici. Ta nenadni preskok pa bi bil vseeno lahko izpeljan bolj prefinjeno, saj se naenkrat znajdemo v čisto drugem svetu. A ta manjša nedoslednost (še posebej, če upoštevamo vse dobre lastnosti filma) na končnem produktu ne pušča resnih negativnih posledic.
Režiserjevo poglobljeno poznavanje popkulturne sfere iz osemdesetih se pozna na vsakem koraku, saj se večkrat obregne ob bolj ali manj očitne reference na ostale slasher grozljivke in B filme iz tega obdobja. Mandy in Red denimo živita ob kristalnem jezeru (Crystal Lake), ki je gotovo zelo poznana lokacija za vse oboževalce franšize Petek trinajsti (Friday the 13th). Prav tako mečevanje z motorkami spominja na zelo podoben prizor iz filma Teksaški pokol z Motorko 2 (The Texas Chainsaw Masacre 2, 1986). Tudi s krvavimi prizori film ne skopari, saj količina krvi proti koncu začenja dobivati že fetišistično razsežnost. Vsekakor je Mandy filmska kreacija, ki ni za vse okuse in bo všečna le zelo ozki niši filmofilov, medtem ko bo v mainstreamu le stežka naletela na odobravanje.
S svojim prihodom je Mandy ponovno vdihnila življenje filmom, ki inspiracijo za svoj slog iščejo v estetiki iz osemdesetih. Trend, ki ga je leta 2015 začel Turbo Kid in je vse do nedavnega, zahvaljujoč prvi sezoni serije Čudne stvari (Stranger Things, 2016–), postajal vse bolj priljubljen, se je letos, s filmi kot Summer of 84 in povprečno drugo sezono prej omenjene serije, dodobra izpel. Ker specifičen časovni okvir ni le zunanjost filma, namenjena brezskrbnemu obujanju nostalgije, ampak celostna filozofija, s katero raziskuje svoje teme, sporočilna vrednost Mandy izpade še močnejša in relevantnejša.
Napovednik: