29. LIFFe: 112, Maščevanje, Prevajalec, Suspiria, Vrhunec

112 (Den Skyldige, rež. Gustav Möller; Danska, 2018)

Piše: Aljaž Vogrin

Ocena: +

Trilerjev navadno ne povezujemo s statičnostjo in poudarkom na dialogih, toda prav takšen je danski film 112. Asger Holm (Jakob Cedergren), policist, ki je začasno premeščen na oddelek za klice v sili, se znajde pred težavno nalogo: pomagati mora ugrabljeni ženski (Jessica Dinnage), pri čemer se lahko zanese le na lastno iznajdljivost. Na videz preprosta zgodba se odlično stopnjuje in v sebi skriva mnoga presenečenja – pred katarzičnim koncem denimo čaka zares učinkovit preobrat. Klavstrofobična, minimalistična kinematografija je povsem na mestu, scenarij je premišljen in oster, igra pa izvrstna.

Dejstvo, da se film odvije v realnem času, spominja na Točno opoldne (High Noon, 1952), to, da se bolj ali manj dogaja na eni sami lokaciji pa na Locke (2013), toda film 112 je bolj gledljiv od prvega in še bolj napet od drugega. Povrhu je projekcijo popestril obisk Jessice Dinnage, ki je opisovala zanimivo izkušnjo snemanja, med drugim dobre in slabe plati tega, da je pri igri lahko uporabljala le svoj glas. Poslastica.

Maševanje (Revenge, rež. Coralie Fargeat; Francija, Belgija, 2017)

Piše: Aljaž Vogrin

Ocena: o

Film Maščevanje je podobno simplističen kot njegov naslov, kar ima tako dobre kot slabe strani. Za mlado Jen (Matilda Lutz) se oddih s partnerjem in dvojico njegovih prijateljev spremeni v nočno moro. Provokacije se stopnjujejo v posilstvo, to pa v poskus umora, ki ga po čudežu preživi. Začne se njena preobrazba, pri kateri ji izdatno pomaga občutek, da nima več česa izgubiti. Njeni mučitelji, ki so tako ali tako nameravali loviti, se zdaj podajo na lov za njo, toda kmalu ni več jasno, kdo ogroža koga.

Maščevanje se bo v rape & revenge žanr morda res vpisalo z zlatimi črkami, a bolj ali manj zato, ker nima resnih tekmecev. Igra v njem je odlična, prav tako ni moč zanikati njegovih tehničnih odlik (denimo precizne montaže in žgočega vizualnega sloga) , a je po drugi strani treba priznati, da je njihova glavna naloga prikrivanje cenenosti. S slednjo v luči zvrsti načeloma ni nič narobe (podobno je tudi s skoraj neobstoječo zgodbo), toda to, kar je bilo pri izjemno nizkoproračunskih filmih sedemdesetih opravičljivo in po svoje dobrodošlo, se skoraj pol stoletja kasneje ne obnese najbolje. Samo za oboževalce grozljivk – ki bodo prišli na svoj račun – in nikogar drugega.

Prevajalec (Tlmočník, rež. Martin Šulík; Slovaška, Češka, Avstrija, 2018)
Piše: Žiga Fabjan
Ocena: o

»Kdo bolj trpi, sin morilca ali sin žrtve?« To vprašanje (v) Prevajalcu zastavi Georg (Peter Simonišek). Režiser filma Martin Šulík, priznani slovaški dokumentarist, dogajanje posredno ves čas vrti okoli problematike, kako »prevajati« grozote neke druge, a v resnici le na videz oddaljene ere v današnji čas.

Film sooči drugo generacijo »pripadnikov« obeh strani, žrtvene in agresorjeve: Alija (Jiři Menzel), juda, čigar starši so bili žrtve holokavsta, in sina oficirja SS, Georga. Oba sta že v jeseni svojih življenj in če želi prvi maščevati davno zagrešeno, drugemu – tak vtis ustvari vsaj spočetka – ni kaj dosti mar za preteklost ter se od nje distancira. »Oldtajmerja« se v filmu ceste podata na pot spoznanja, ki bo razširila zlasti Georgov horizont o dejanjih njegovega očeta.

Gonilo filma je igra Petra Simonišeka – pristno se je vživel v lik živahneža, ki v nekaterih potezah, denimo starčevskem humorju, močno spominja na eno njegovih prejšnjih vlog, Tonija Erdmanna (iz istoimenskega filma, 2016). Tudi končni preobrat, ta sicer pretirano ne vpliva na končno podobo (ali vrednotenje), deluje ravno zaradi Simonišeka, saj slednji karakterni preobrazbi da kredibilnost.

Šulík je dejal, da »lika na poti srečata različne ljudi, ki predstavljajo številne poglede na našo preteklost in skupaj ustvarjajo sliko sveta, v katerem živijo, njegovih vrednot.«[1] A nespretno prepletanje preteklega in sedanjega, med katerima korelacija ni vzpostavljena, film zanese v zastranitve, zaradi katerih se izgubi rdeča nit in je končni vtis bolj kot ne razvodenel.

[1] Vir: www.liffe.si/index.php/slv/program/abc-seznam-filmov?film=prevajalec; pridobljeno 25. november 2018.

Suspiria (rež. Luca Guadagnino; Italija, ZDA, 2018)

Piše: Aljaž Vogrin

Ocena: o

Predelava kultne italijanske grozljivke, ki jo je leta 1977 posnel Dario Argento, ni povsem posrečena. Najbolj očitna pomanjkljivost je razvidna že v okornem uvodu; sicer izvirne snemalne kote kvari bliskovita montaža, ki se kasneje vrne zmeraj, ko se zdi, da je z njo konec. Filmu je treba priznati ambicioznost – original se z njo ni ponašal, čeprav je po drugi strani niti ni potreboval. Odločitev režiserja Luca Guadagnina, da ne bo zgolj poustvaril najbolj zapomnljivih delov izvirnika, je pohvalna, dejstvo, da je zgodba mlade ameriške balerine Susie Bannion (Dakota Johnson), ki se je prisiljena soočiti s tem, da plesno akademijo, kamor je pred kratkim prispela, vodi zbor čarovnic, postavljena v Berlin leta 1977, pa s seboj prinaša osvežujoč politični podton. Nova Suspiria je zanimiv film, ki ga v najboljših trenutkih krasijo močni motivi in dialogi, v najslabših pa ga neznansko ovirata pretencioznost in že omenjena vprašljiva režija. Gledano v celoti je izkušnja torej nekoliko mlačna.

Vrhunec (Climax, rež. Gaspar Noe; Francija, 2018)

Piše: Aljaž Vogrin

Ocena: +

Nova stvaritev francoskega režiserja Gasparja Noeja se začne z besedami: »Predstavljamo vam film, ki je ponosen na to, da je francoski.« Da je to mišljeno ironično, je očitno, nekoliko manj razvidno pa je, da se bo ironija v filmu začela takoj in se stopnjevala vse do tragičnega konca. Skupina plesalcev se namerava po vajah sprostiti in zabavati, a njihov položaj nekoliko zaplete dejstvo, da je v sangrio, ki jo pijejo, pomešan LSD. V trenutku, ko začne energična, a ponavljajoča se zmes plesnih točk in neskončnih debat o seksu presedati, se zgodi natanko to, kar bi pričakovali – položaj postopoma, a zanesljivo uide izpod nadzora. Vrhunec resda ni triler ali grozljivka, pa vendar so mnoge situacije v njem tako tesnobne in skrajne, da ima z omenjenima žanroma veliko skupnega. Spretna, visoko stilizirana režija poskrbi, da so občutja občinstva vsaj deloma podobna tistim, ki jih doživljajo liki. Mestoma težko prebavljiv, a odličen film.