29. LIFFe: Dogman, Dovlatov, Jezdec, Smrt v enem kadru in Visoka družba

Dogman (rež. Matteo Garronem; Italija, Francija, 2018)

Piše: Aljaž Vogrin

Ocena: +

Nov film italijanskega režierja Mattea Garronea je milo rečeno nenavaden. Glavna skrb protagonista Marcella je mlada hči, toda ko se v sicer umirjeno življenje majhne italijanske skupnosti, kateri pripadata, usodno vmešajo čedalje bolj srhljivi izpadi Simonea, s kokainom zasvojenega grobjana, Marcellu postane jasno, da mora »prijateljevanju« z njim narediti konec. O skrajni destruktivnosti njunega odnosa priča dejstvo, da se je Marcello za Simonea pripravljen žrtvovati in mu stati ob strani tudi v karseda nevarnih situacijah, čeprav je v zameno prej deležen udarca kot zahvale. Ko situacija doseže vrelišče, skuje načrt …

Dogman ni za vsakogar, toda tisti, ki so pripravljeni sprejeti njegove brutalnosti, bodo deležni fascinantne karakterne študije, v kateri je neznansko dobronameren posameznik po neštetih provokacijah prisiljen pokazati svojo temno plat. Preprosta, a zelo učinkovita režija ter prav tak scenarij dodatno poudarita melanholičen konec – čeprav se zdi, da bi morali ob njem čutiti vsaj trohico zmagoslavja, ostane le praznina.

Dovlatov (rež. Aleksej German ml.; Rusija, Poljska, Srbija, 2018)

Piše: Lara Mihovilović

Ocena: +

Režiser Aleksej German ml. nam tokrat postreže z biografsko pripovedjo o Sergeju Dovlatovu, ki bi ji lahko rekli tudi Balada o neznanem avtorju, saj se film osredotoča na življenje ruskega pisatelja iz naslova, ko slednji še ni bil znan ustvarjalec. Mlad, talentiran pisatelj in novinar (Milan Marić) se na vse pretege trudi, da bi objavili njegove zgodbe, a vsepovsod naleti na zaprta vrata. Zgodba nas popelje v 70. leta 20. stoletja, čas Sovjetske zveze in komunističnega režima, ko je bilo tistim, ki so imeli drugačne nazore s strani vladajočih ustvarjanje praktično onemogočeno; če nisi bil v Društvu sovjetskih pisateljev, nisi mogel objaviti ničesar. Če nisi napisal tistega, kar ti je bilo naročeno, je bilo umetniško ustvarjanje nemogoče.

Pester krog marginalnih umetnikov, prijateljev in somišljenikov Dovlatova se zbira po boemskih kotičkih, kjer prebirajo poezijo, govorijo o umetnosti in iščejo pot iz brezizhodnega sistema. Protagonistova tesna prijatelja sta tudi slikar Davida (Danila Kozlovski) in pesnik Josif Brodski (Artur Besčastni), ki z Dovlatovim delita enako usodo – David umre, Brodskega izženejo. Dovlatov se odloči z ženo in hčerko vztrajati doma in odkrivati neprijetno sovjetsko življenje. Film se konča z družinskim prizorom, ki daje upanje, čeprav je znano, da se je resnično disidentsko življenje Dovlatova končalo v emigraciji.

Dovlatov je film o življenju majhnega umetniškega kroga, ki se znajde v primežu cenzure, zadušene umetniške svobode, uporništva in vere v moč besede. Poleg same zgodbe je film zanimiv zaradi orisa takratne ruske literarne scene, številnih aluzij, filozofskih traktatov in zanimivih intelektualnih dialogov, v katerih lahko občinstvo odkriva rusko književnost in življenje v sovjetski družbi. Dovlatov je ganljiv, življenjski, razmišljujoč in zabaven vpogled v svet umetnika.

Jezdec (The Rider, rež. Chloé Zhao; ZDA, 2017)

Piše: Žiga Fabjan

Ocena: +

Tradicionalen pristop z žanrom vesterna že dolgo ne more zajeti naglo spreminjajočega se ameriškega divjega Zahoda. Vpliva modernizacije ni opaziti le v materialnem, ki posameznika obkroža, temveč predvsem v načinu življenja. Ambivalentnost, ki je s tem povezana, se kaže v sočasnem izginjanju domnevno preživetega kavbojskega življenja (zastran samega ekonomskega preživetja) in vzpostavljanju vrednot in tradicij le-tega kot osrednjega temelja, na katerem kavboj gradi svojo identiteto.

Jezdec Chloé Zhao je po resnični zgodbi posnet intimen portret izseka življenja Bradyja Blackburna oziroma Bradyja Jandreaua – film namreč prepleta fikcijo in resničnost, dokudramo in neovestern. Jandreau, naturščik, »igra« samega sebe: po padcu na rodeu, ki je prikazan kar prek posnetka na njegovem pametnem telefonu, noče doumeti, da mora v dobro svojega zdravja opustiti ta šport.

(Ne)sprejemanje nastalega položaja je razvidno iz njegove odločitve, da se nemudoma vrne h konju, torej živali, ki ga je poškodovala, a obenem predstavlja pot v čas brezskrbnosti. Intimni prizori Bradyjevega zrenja iz oči v oči s konjem in jahanja po preriji delujejo kot boleč protipol tistim, v katerih mladi kavboj ugotavlja, da je trmarjenje na dolgi rok samodestruktivno. V teh antiteznih prizorih je Brady bodisi obkrožen z očetom in sestro z avtizmom (v njunih vlogah sta Tim in Lilly Jandreau) bodisi s prijateljem Laneom (Lane Scott), ki je po nesreči ostal delno paraliziran in nem. V njihovi družbi navsezadnje pride do spoznanja, da sprejemanje nove identitete v okolju, kjer je rasel in ga je venomer učilo pravega kavbojstva, še ne pomeni poraza. Ranjeno žival se namreč lahko odreši muk, človek pa jih mora prebroditi.

Smrt v enem kadru (Kamera o tomeru na!, rež. Shin’ichiro Ueda; Japonska 2017)

Piše: Urban Leskovar

Ocena: o

Zgodba filma Smrt v enem kadru se začne v zapuščenem kompleksu, kjer režiser Higurashi (Takayuki Hamatsu) s svojo filmsko ekipo snema nizkoproračunski zombijevski film. Situacija se poslabša, ko jih iznenada napadejo dejanski zombiji.

Film je v svojem bistvu ljubezensko pismo nizkoproračunskim grozljivkam – na komičen način obravnava težavno snemanje slednjih. Kasneje izvemo, da je zgodba, ki smo jo do zdaj gledali, le metanarativen element. Torej gre za film o snemanju filma. Ko se ta vložek, ki je (kot nakazuje naslov) posnet brez očitnih rezov, konča, spremljamo dogajanje, ki je privedlo do njegovega nastanka.

Na polovici so nam po hitrem postopku servirani prvič videni liki; odnosi med njimi zaradi časovne omejenosti izpadejo nedodelano in grobo. Sicer je zabavno spremljati nastanek na začetku videnega mini filma, kjer gre, kot je navada v nizkoproračunskih produkcijah, vse narobe, a celostno gledano ploščati liki brez vsakršne globine filmu naredijo medvedjo uslugo.

Visoka družba (High Life, rež. Claire Denis; Francija, Nemčija, Poljska, Velika Britanija, ZDA, 2018)

Piše: Gal Jerman

Ocena: +

Pri zamišljanju novega filma je bila prva podoba v glavi kontroverzne režiserke Claire Denis, ki je tokrat za spremembo snemala v angleškem jeziku, saj si nikakor ni uspela predstavljati francosko govorečih astronavtov, vrt v vesoljski ladji – slednji predstavlja Zemljo. Vedno je vedela, da bo svoj nov projekt odprla z idejo življenja v nemogočih razmerah zadušljivega in klavstrofobičnega plovila, ki drvi na sam konec vesolja. Ni pa slutila, da bo v tem vesolju prisotna še soba za »fukanje«, ki bo poleg vrta edina resnična distrakcija in razlog za preživetje skupine obsojenih kaznjencev, ki so misijo sprejeli kot edino možnost za svojo odrešitev. V ozadju znanstvene fantastike se skriva zgodba o nežnosti, zaupanju in iskrenosti. To ni film o seksu, temveč o seksualnosti.