27. Sarajevski filmski festival: Sklop kratkic (Titan, Women Do Cry, Bad Luck Banging or Loony Porn, Sanremo, Murina)
Titan (Titane, rež. Julia Ducournau; Francija, 2021)
Ocena: +
Titan je v Sarajevo prišel kmalu po zmagi v Cannesu in je eden izmed tistih filmov, ki gledalcu ne pustijo dihati niti za trenutek: najsibo zaradi njegovih body horror elementov, ki se lahko enačijo s filmi Davida Cronenberga, fetišizacije nasilja, značilnega za italijanski giallo, ali nenavadnih seksualnih praks, za katere se težko najde kakšna ustrezna primerjava; glavna junakinja Alexia namreč občuje kar z avtomobili.
A to ni osrčje zgodbe, temveč le njena fasada. Najpomembnejši del Titana je namreč odnos med Alexio in Vincentom, gasilcem, ki je pred leti izgubil svojega sina v požaru. Alexia tako zanj postane sredstvo, s katerim zapolni čustveno vrzel, njun odnos pa je recipročen, ker junakinja v Vincentu odkrije skrbnega očeta, ki ga prej nikoli ni imela.
Njuno skupno potovanje je prežeto z ubijalskim suspenzom. Nemalokrat sem se med ogledom zavedel, da imam roke zarinjene globoko v sedež, pulil sem si lase in ob tem začuda užival, mnogi so pokrčili noge in se zvili v fetalni položaj, veliko je bilo smeha, ki je prevzel vlogo obrambnega mehanizma, medtem ko so ogorčeni kriki projekcijo spremljali vse do odjavne špice. Film te preprosto posrka vase, zgrabi za vrat in vodi do brezhibno izpeljanega klimaksa, v katerem je ves vložen trud poplačan. Ogled definitivno priporočam, zase pa vem, da sem Titan po vsej verjetnosti gledal prvič in tudi zadnjič v življenju.
Women Do Cry (Жените наистина плачат, rež. Vesela Kazakova, Mina Mileva; Bolgarija, 2021)
Ocena: –
Ženska, ki trpi za poporodno depresijo, skoraj skoči z balkona. Devetnajstletnica se spopada z aidsom. Štorklja je brutalno ustreljena in strmoglavi z dimnika … Takole ustvarjalci Women do Cry opisujejo zgodbo svojega filma. Ta se odvija kot razdrobljen kompozitum različnih vinjet, ki nerodno prehajajo med sabo, medtem ko se večina prizorov proti koncu sprevrže v dvoboje kričanja, pospremljene s sila nenavdihnjenim dialogom, ki ideje filma gledalcem v glavo vbijajo malone z macolo.
Moteča je tudi nasilno vrinjena kvirovska komponenta, ki v zgodbi, zasnovani kot ljubezensko pismo ženstvenosti, odvrača pozornost in je tako le sama sebi namen.
Zaradi vsega kričanja filmu ob klimaksu zmanjka naboja, rezultat pa je vrhunec, ki izpade medlo. Women do Cry je eksces prisiljene drame in brezpredmetno matranje živcev, film, ki vas bo navdahnil le, če se radi kopate v banji lastnega samopomilovanja.
Bad Luck Banging or Loony Porn (Babardeală cu bucluc sau porno balamuc, rež. Radu Jude; Romunija, 2021)
Ocena: o
Kaj se zgodi, ko učiteljica zgodovine posname pornografski filmček, ki po nesreči pristane na spletu? S tem problemom se ukvarja Bad Luck Banging. Zgodba se začne z eksplicitnim seksualnim prizorom, v katerem ne umanjkajo bičarska sladostrastja, šeškanje in globoki vzdihi. Video s svojo neposrednostjo šokira, kar je v nadaljevanju uravnoteženo s popolnim kontrastom. Učiteljica se namreč izkaže za razgledano in docela racionalno osebo, ki je poleg tega tudi sposobna pedagoginja.
Film je razdeljen na tri dele. V prvem junakinjo spremljamo na sprehodu po mestu, kjer jo na vsakem koraku obdajajo reklamni panoji, ki jih polni široka diverziteta brhkih teles. Opozarja predvsem na prisotnost erotičnosti povsod okrog nas; erotičnosti, ki se razgalja v mnogih reklamah in jo samoumevno sprejemamo, medtem ko stimulativni filmček, ki je bil narejen za lastne potrebe, zbuja moralno ogorčenje.
Drugi del je lepljenka različnih arhivskih in avtorskih posnetkov, v kateri se težka romunska preteklost združuje s socialnimi nepravičnostmi, globokoumnimi citati in hudomušnimi slovarskimi definicijami. V problemskem smislu se nadaljuje jukstapozicija pornografskega posnetka in dejstev, ki jih ljudje spet brez problemov sprejemamo kot samoumevna. A drugi del ne učinkuje kot del celote, ampak kot nekakšen eksperimentalni vrivek, ki neposrečeno dolgovezi in filmu naredi več škode kot koristi.
Tretji del je zasnovan kot debata med učiteljico in starši otrok, ki sčasoma postaja vse bolj farsičen, junakinja pa se na koncu prelevi v seksualno boginjo, ki staršem usta zapre kar z gumijastim penisom. Gre za drzen in jedko ciničen film, ki navdušuje s svojo neposrednostjo in elegantno izpeljanimi skoki med mnogimi skrajnostmi, ki jih ponuja. Škoda le, da se drugi del izgubi v svoji pretencioznosti.
Sanremo (rež. Miroslav Mandić; Slovenija, Italija, 2020)
Ocena: +
Zgodba Sanrema se odvija v domu za ostarele, ki postane kulisa za nenavadno prijateljstvo med Dušo in Brunom. Zaplet filma se skriva v dejstvu, da oba trpita za demenco, druži pa ju le skupen spomin na popevko, ki se je leta 1964 predvajala na istoimenskem glasbenem festivalu.
Vse to je izpeljano s premišljeno tenkočutnostjo. Tempo zgodbe je nadvse ležeren in gledalcu dopušča, da uživa v vsakem kadru posebej, s tem pa se izpostavlja najmočnejši del filma, za katerega je zaslužen direktor fotografije Peter Zeitlinger. Hladne barve se tako v kombinaciji z mistično difuzno svetlobo vzpostavljajo kot reprezentacija dementnega uma, ki mu spomini postajajo vse bolj neoprijemljivi.
Veliko je tudi neostrine in distorzije, scenografija pa nemalokrat prevzema vlogo tretjega protagonista, ki mu je ob skopem dialogu naložene veliko narativne teže. Sanremo je eno izmed presenečenj letošnjega Sarajevskega filmskega festivala, saj v minimalističnem izrazu najde jezik, v katerem zamolčani stavki in geste postajajo bolj prezentni, kar mu omogoča, da nagovarja preko neizrečenega.
Murina (rež. Antoneta Alamat Kusijanović; Hrvaška, Brazilija, Slovenija, 2021)
Ocena: +
Četudi jo obdajajo toplo morje, idilične plaže in množica užitkov, ki jih ponuja obmorsko življenje, si sedemnajstletna Julija želi le enega: oditi daleč stran. Prav to možnost ji ponuja očetov prijatelj in mamin skrivni ljubimec Javier, ki ji obljublja boljše življenje, vključno s študijem na Harvardu, naivna najstnica pa postane žrtev svojega idealizma in se prepozno zave, da so Javierjeve obljube prazne.
Murina je pretanjen preplet različnih interesov in neusahljivih želja, ki koprnijo na soncu hrvaške obale. Posebej navdihujoči so prizori, posneti v temačnih globočninah morja, kjer Julija in njen oče s harpuno lovita murene. To je njuna najgloblja vez, ki se začne ob Javierjevi prisotnosti krhati. Šarmantnega milijonarja si Julija namreč izbere za nadomestnega očeta.
Na prvi pogled gre za dokaj prežvečeno formulo, saj smo filme, ki raziskujejo odnos med posesivnim očetom in neizživeto hčerjo, videli že ničkolikokrat. A Murina z objektivno reprezentacijo interesov vseh vpletenih likov v bahtinovskem smislu učinkuje docela polifono, v čemer presega zgodbe z enako premiso.
Lektorirala: Nataša Martina Pintarič
