7. 10. 2021 / Film/TV / Recenzija

Mesto žensk: VENERA: med ujetostjo in letenjem

Režija: Mala Kline
Igralska zasedba: Mala Kline
Datum izida: 3. 10. 2021 (27. festival Mesto žensk)
Ocena: 8

Motiv Botticellijeve Venere se pojavlja na modnih pistah, v glasbi, predstavah in revijah, postal je prepoznaven vpliv na umetniški izraz mnogoterih ustvarjalcev različnih smeri in tokov. Venera se je, spokojno stoječa v središču premikajoče se okolice, uveljavila kot simbol feminizma in sofisticirane ljubezni. Zaradi njene mojstrsko ujete lepote si želimo boginje po prvem ogledu videti še več in v drugačnih oblikah, vendar le, če so te zares dodelane.

Mala Kline nam s svojim plesnim filmom omogoči občudovanje poznane in oboževane slike na izviren način. Umetnino prikaže kot prehod iz fizičnega v sanjski svet, uporabi jo za izhodišče raziskovanja dvojnosti izkustva. Navdih za svoje ustvarjanje črpa iz sanj, ki ji izkristalizirajo prej nejasne koncepte. Ne omejuje se na fizično stvarnost, temveč sega čeznjo.

Venera: med ujetostjo in letenjem temelji na raziskovanju povezav med sliko, sanjami in telesom. V iskanju pomena podob nas režiserka skozi pomirjujočo naracijo popelje v spopad z vprašanji o ljubezni in čutenju, razvoju odnosov ter doživljanju narave, njene polnosti in spremenljivosti. Esenco umetniškega dela poskuša razkriti s pomočjo giba, intuitivnega, mogočnega zvoka violončela in govorjene poezije, ki se tekom filma združijo v nerazdružljivo celoto.

V filmu umetnica pleše na odru, na ogromno prosojno platno sredi njega pa je projicirano nekoliko modificirano Rojstvo Venere. Ostre linije čopiča so ohranjene izključno pri boginji, medtem ko so ostali liki rahlo motni in zamaknjeni. Na začetku se Mala premika za platnom in s tem daje vtis, da je le animacija, segment slike, ki ga stežka opazimo. Iz sledenja njenemu gibanju se kamera usmeri na projicirano Botticellijevo delo, na katerem potuje od ene podrobnosti do druge. Fokusira se na Venerino nežno obličje in golo telo, na pomenljivo zabrisane obraze ostalih likov, na plapolajoče blago. Sčasoma se režiserka postavi pred platno, s čimer sama vstopi v sliko, postane njen nepogrešljiv element, nova podoba, ki ukrade pozornost. Iz notranjosti se prične ukvarjati s tem, kako iti dlje od naslikanega, kako prodreti v takojšnje in neposredne izkušnje življenja. Razdvojenost med transcendentalnostjo in stvarnostjo se kaže skozi njeno silhueto, ki ni vedno jasna, včasih pa jih je celo več; nekaj je zamegljenih, ki ponazarjajo sanjske like, ena je razločna, ki predstavlja njeno telo. Eksplicitna dvojnost pomaga uvideti moč sanjskih podob, ki lahko resničnost spremenijo ali pojasnijo. Zaradi čudovitega dogajanja se izgubiš v plesnih gibih in hipnotičnih vizualizacijah, ki tvojo pozornost usmerjajo na zapletenost slike, ter v glasu in glasbi, ki tvoje misli nosita od Venerinega golega telesa do razmišljanja o mejah fizičnega sveta. Pozabiš, da gledaš film, ker tvoja občutja postanejo sestavni del vzdušja. Vsaj za trenutek najdeš bistvo v boginjinem ljubečem pogledu, v poklonu plodnosti in poželenju.

Venera je ikonična muza, ki kot vir inspiracije služi umetnikom, ki želijo opevani lepotici dodati nekaj avtentičnega, modernega, nikoli prej videnega. Mali Kline je uspelo oživiti klasično Botticellijevo delo, ne da bi v procesu podlegla predvidljivosti ali izgubila svoj umetniški glas. Ustvarila je estetsko poezijo, preko katere je zabrisala meje med sanjskim in fizičnim, med predstavljanim in prisotnim, med nedotakljivim in oprijemljivim.


Lektorirala: Nataša Martina Pintarič

Venera: med ujetostjo in letenjem (foto: Petra Veber)