27. FDF: Prisluškovanje banalnosti zla (Prestreženi)

Iva
Katušin

Naslov: Prestreženi (Intercepted)
Režija: Oksana Karpovič
Fotografija: Christopher Nunn
Montaža: Charlotte Tourrès
Datum izida: 29. 8. 2024 (Ukrajina), 17. 2. 2025 (Berlinale)
Ocena: 5/5

»Pravim ti, mama, tukaj ubijamo ljudi.«
»Ali si prepričan, da so to ljudje? To niso ljudje.«

Ukrajinsko-kanadsko-francoski dokumentarni film Prestreženi režiserke Oksane Karpovič prikazuje vojno v Ukrajini skozi telefonske pogovore med ruskimi vojaki in njihovimi svojci, ki jih je ukrajinska obveščevalna služba prestregla med marcem in novembrom 2022. Telefonske pogovore režiserka kombinira s statičnimi prizori posledic ruske invazije, s čimer ustvari močno avdio-vizualno podobo, ki nas popelje pod površje vojne realnosti.

Gledalci prisluškujemo pogovorom, v katerih govorci ne skrivajo svojih resničnih čustev in prepričanj. Razkrivajo sovražen in podcenjujoč odnos do Ukrajincev, poveličevanje ruskega vodstva in prezir do Zahoda. Slišimo nonšalantna priznanja ruskih vojakov o ropanju, pobijanju in mučenju civilistov, medtem ko se njihovi sogovorniki, med katerimi prevladujejo ženske, nemalokrat nad tem navdušujejo. Svojim sinovom, bratom in možem brezbrižno odgovarjajo, da si »hoholi« (ruska etnična žaljivka za Ukrajince) to zaslužijo. Ob tem je mogoče zaznati tudi zavist do sosedov, ki, kot presenečeno ugotavljajo ruski vojaki, živijo bolje od njih. Zaslišimo tudi dvomljivce, ki so jim brezupne razmere na fronti prišle do živega in skušajo domačim dopovedati, da ruski vladi ni mar zanje in da so žrtve shizofrene propagande.

Začetni entuziazem napadalcev se sčasoma razblini, ruski vojaki so čedalje bolj razočarani, obupani in prestrašeni, kar se pri marsikaterem sprevrže v apatijo in razčlovečenje. Najbolj pretresljiv je telefonski pogovor, v katerem vojak mami opisuje sadistično mučenje in izživljanje nad ukrajinskimi ujetniki, nakar ona hladno odvrne: »Če bi bila jaz tam, bi uživala tako kot ti. Sploh se ne bi mogla zadržati. Ti in jaz sva enaka.«

V dolgih in širokih posnetkih razstreljenih mostov, uničenih cest, sledov tankov v blatu, skeletov bombardiranih domov in šol je mogoče zaslutiti življenje, ki je tam nekoč bilo, obenem pa ti prizori predstavljajo nekakšen kontrapunkt pretresljivi zvočni podlagi, saj vizualne podobe nikoli direktno ne ilustrirajo slišanega, četudi prikazujejo posledice vojne. Spoji zvoka in slike ponujajo dovolj prostora za predelovanje in kontemplacijo povedanega, saj omogočijo, da besede v nas zares izzvenijo in se nam zložijo v glavi. Zlasti presunljivi so odseki, v katerih so sovražni telefonski pogovori kombinirani s posnetki domačinov, ki se jim je življenje obrnilo na glavo, a vztrajajo v tej novi normalnosti. V vrstah čakajo na humanitarno pomoč ali evakuacijo, pometajo črepinje in popravljajo okna, ki so se raztreščila ob raketnih napadih, obdelujejo vrtove, medtem ko se otroci igrajo na gugalnicah … Alkimija filma je torej v montaži , zlitju zvoka in slike, ki narekuje tudi sam ritem in tempo filma.

Odmik od siceršnje zvočno-slikovne podobe je segment, posnet v ukrajinskem zaporu, v katerem v tišini, brez besed, opazujemo ruske vojne ujetnike. Nečloveška moč vojne in imperialistična narava ruske agresije, o katerima pričajo prej slišani zvočni posnetki, je tako globoka, da se pred nami izrišejo abstraktne, skoraj pošastne podobe govorcev, zato Karpovič pripravi obliko soočenja med gledalci in ruskimi vojaki. Na samem koncu filma tako napadalcem pogledamo v oči – spremljamo jih, kako v vrsti čakajo na kosilo in nato s pladnji sedejo za mizo, kako ležijo v posteljah in brezizrazno strmijo v prazno. Gre skorajda za obliko humanizacije, saj so zaporniki videti povsem banalni in običajni, obenem pa režiserka s tem delom filmu doda novo plast diskurzivne moči, saj se zapor izriše kot ostra alegorija. Resnična ječa ruskega naroda je Rusija sama – njihova vlada in politika, ki ne dopuščata kritike in demokratične razprave, jih zapirata tako psihično kot fizično in nimata nikakršnega spoštovanja do lastnih ljudi.

Vojni dokumentarec Prestreženi ponuja srhljiv vpogled v mentaliteto ruske družbe in odgovornost posameznika za rusko invazijo na Ukrajino. Zvok in slika, ki ustvarita šokanten, čustveno napet filmski prostor, odsevata brezobziren odnos do posameznika znotraj ruskega imperialističnega projekta ter razkrivata vseobsežno učinkovitost njegovega propagandnega aparata. Gre za pomemben politični in zgodovinski dokument, ki podvomi v trditve o zgolj Putinovi vojni ter ostro obsodi tako aktivno kot pasivno vpletenost ruske družbe v vojno v Ukrajini.

Uredila: Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar