27. FDF: 1. sklop kratkic (Osem razglednic iz utopije, Nočni obiskovalci, Edina zemlja)

Lina Horvat
Črtomir Kovač

Osem razglednic iz utopije (Opt ilustrate din lumea ideala, rež. Christian Ferencz-Flatz in Radu Jude; Romunija, 2024)
Piše: Lina Horvat
Ocena: +

»Prekinjamo program z izrednimi novicami! Škampji čips se vrača v Romunijo!«

Osem razglednic iz utopije je filmski esej, ki iz na videz banalnih arhivskih posnetkov TV-reklam sestavi pomenljiv, smešen in nepričakovano oster komentar o post-ceaușescujevski Romuniji. Režiserja Jude in Ferencz-Flatz sta spretno sestavila kolaž, ki ni zgolj nostalgična zabava, temveč lucidna analiza države v tranziciji. V njem razkrivata, kaj se zgodi, ko družba iz socialističnega pomanjkanja preklopi na divje potrošništvo. S tem ilustrirata, da tranzicija ni bila zgolj ekonomska sprememba, temveč vizualna in psihološka revolucija – nenaden vdor zahodnih idealov.

Film je v svoji zasnovi relativno preprost, a v tej preprostosti izredno učinkovit. Gre za t. i. found-footage dokumentarec, ki arhivske posnetke s premišljenim sopostavljanjem preuredi v nove pomene in kontekste. V tem primeru gre za kičaste TV-oglase iz devetdesetih – obdobja, ko je kapitalizem v vzhodnoevropskih državah šele začenjal kazati svoje zobe. Struktura filma temelji na osmih delih – osmih razglednicah – od katerih vsaka raziskuje drugo temo tranzicijskega obdobja, začenši z zgodnjim kapitalizmom, ki je bil takrat še nov in zanimiv, pa vse do zelene revolucije. Reklame se začnejo z otroško nedolžnimi skeči o vitezih, nato pa prehajajo v vse bolj ekscesne in sugestivne podobe, od delnic, čistil, seksi nogavic pa do alkohola. Slednji je bil sicer, vključno s seksizmom, nekakšna stalnica v vseh časovnih obdobjih. Ženske so zreducirane bodisi na objekte poželenja bodisi na depresivne gospodinje, moški pa so uspešni podjetniki in/ali uživači.

Jude in Ferencz-Flatz s humorjem, a tudi z ostro analitično ostjo pokažeta, kako se obljube novega sistema izražajo v vizualnem jeziku oglasov. Grandiozne motive nacionalne zgodovine in njenih herojev postopoma nadomešča podoba »novega romunskega človeka«, ki odprtih rok sprejema vsakršen čudežni izdelek, vsako neverjetno storitev. Ob tem film ne ostaja le pri ironiji, ampak odpira tudi resna vprašanja o manipulaciji, spolnih stereotipih in vulgarizaciji družbenih vrednot. V novo nastali potrošniški družbi vrednote ne izhajajo več iz zgodovinske identitete ali kolektivnih izkušenj, temveč jih narekuje logika trga. Oglasi posameznika ne nagovarjajo (več) kot razmišljujočega človeka, temveč zgolj kot kupca, ki potrebuje le dovolj prepričljivo zgodbo, da bo odprl denarnico. Dokumentarec ob tem razgali mehanizme zapeljevanja in manipulacije, ki tudi do danes niso izginili, temveč so se le malce posodobili. Obljube hitre sreče, popolnega telesa in blagovne odrešitve so ostale enako – če ne še bolj – zapeljive, le da danes nosijo bolj uglajeno podobo, recimo v obliki hashtagov in vplivnežev.

Ne glede na to, ali film spremljamo z zgodovinsko distanco ali skozi prizmo lastnih izkušenj s postsocialističnim kapitalizmom, je učinek enak – smeh, ki se sčasoma sprevrže v streznitev. Osem razglednic iz utopije ni le zbirka bizarnih reklam, temveč mojstrsko zmontiran filmski komentar o – spreminjajoči se – kulturni identiteti naroda in o vlogi kapitalizma kot kulturnega arhitekta.

Nočni obiskovalci (The Night Visitors, rež. Michael Gitlin; ZDA, 2023)
Piše: Lina Horvat
Ocena: +

Ameriški režiser Michael Gitlin v dokumentarcu Nočni obiskovalci s tankočutno natančnostjo razkriva skriti svet nočnih insektov, ki jih pogosto ignoriramo ali kvečjemu dojemamo zgolj kot nadlogo. V tem nas hitro prepriča, da so molji in vešče veliko več kot le neopazni prebivalci teme – so ključni del ekosistema, nosilci presenetljive lepote, ki odpirajo tudi filozofskega vprašanja o naši percepciji sveta. Zakaj te drobne nočne živali nezadržno vleče k svetlobi? Je to zgolj naključna evolucijska napaka ali fenomen, ki odseva nekaj bolj univerzalnega – večni paradoks slepega sledenja?

Film nas z vizualnega vidika nepričakovano osupne – s skrajno bližnjimi posnetki razkriva dih jemajoče podrobnosti kril in teles teh krhkih bitij, ki v objektivu kamere zasijejo v vsej svoji zapleteni strukturi in barvitosti, obenem pa ustvarja atmosfero, ki ni zgolj naravoslovna, temveč tudi hipnotično poetična. Gitlin te živalice ne le dokumentira, temveč tudi poetizira. Vsak kader izraža spoštovanje in čudenje nad naravo in njenimi raznolikostmi – bodisi skozi počasne, hipnotične posnetke utripanja njihovih kril ali preko sanjavih kadrov gozda in natančno restavriranih zbirk insektov. Tako z estetsko dimenzijo presega zgolj informativno vrednost in gledalca vodi skozi skoraj meditativno izkušnjo opazovanja.

Film prepleta različne pripovedne metode, od pričevanj snemalne ekipe na terenu in pogovorov s strokovnjaki do bolj umetniških, poetičnih pasaž, ki z ritmično montažo in skrbno uokvirjenimi, skoraj wesandersonovskimi kadri ustvarjajo sanjavo, skoraj nadrealistično atmosfero. Ta občutek dodatno stopnjuje nežna, ambientalna glasba, ki mestoma preide v eksperimentalne zvoke, posnemajoče šelestenje kril ali utripanje svetlobe. Režiser se posluži še arhivskih virov – od kratkih pripovedi do zgodovinskih novic o moljih in veščah, ki razkrivajo, kako so jih ljudje skozi stoletja interpretirali.

Gitlin v zgodbo – poleg znanstvenega vpogleda – premišljeno vpleta filozofske razmisleke in neodgovorjena vprašanja mnogih žužkoslovcev. Zakaj molje in vešče tako neustavljivo privlači umetna svetloba? Je to zgolj biološki refleks ali nekaj globljega, skoraj erotičnega? Človeškega? Ali gre za neko arhaično hrepenenje po orientaciji v svetu? In nenazadnje – ali se v tej slepi privlačnosti skriva tudi zrcalna podoba nas samih, naših lastnih neustavljivih nagnjenj in obsedenosti? Film se ne zadovolji z enoznačnimi odgovori (saj teh ni), temveč gledalca vabi k premisleku. Prav ta odprtost in subtilna poetika naredita Nočne obiskovalce nekaj več kot le informativni – à la Discovery Channel – dokumentarec. Spremenita ga v unikatno doživetje, ki v sebi združuje znanost, umetnost in filozofijo.

Po ogledu filma molji in vešče ne bodo več le neopazni, nezaželeni gosti, ki jih odganjamo iz sob, ali bežne sence, ki jih ignoriramo ob uličnih svetilkah. Gitlin te stvarce prikaže ne le kot živa bitja, temveč kot ogledalo naših lastnih fascinacij in iluzij – nekaj, kar nas hkrati privlači in bega, a česar ne bomo nikoli popolnoma razumeli.

Edina zemlja (No Other Land, rež. Basel Adra, Yuval Abraham, Hamdan Ballal, Rachel Szor; Palestina, Norveška, 2024)
Piše: Črtomir Kovač
Ocena: +

Edina zemlja je projekt palestinskega aktivista Basela Adre in izraelskega novinarja Yuvala Abrahama, v katerem dokumentirata naslije, ki ga izraelska vojska in izraelski naseljenci že leta izvajajo nad prebivalci Masafer Yatte na Zahodnem bregu v Palestini. Načrtno rušenje vasi, zatiranje svobode gibanja in omejevanje osnovnih človekovih pravic so vsakdanja realnost za Palestince, ki živijo na tem območju. Basel Adra želi z dokumentiranjem izraelskega nasilja nadaljevati boj svojega očeta, ki že dolga leta organizira skupnost v mirnem uporu proti svojim okupatorjem.

Film je izredno pretresljiv, prikazuje rušenje domov in prisilno izselitev več tisoč ljudi. Izraelska vojska in oboroženi civilisti se znašajo nad palestinskim prebivalstvom, verbalno nasilje pogosto preide v fizično, ki se konča tudi v smrtnih žrtvah. Pri tem posnetke rušenja domov in vojaškega nasilja sopostavi z vpogledom v vsakdanje življenje prebivalcev Masafer Yatte. Odrasli sedijo na plastičnih stolih in se smeje pogovarjajo, otroci pa se igrajo na soncu. Basel večere preživlja s šišo v ustih, govori o bencinski črpalki, ki jo upravlja njegov oče, in se s tem skuša zamotiti od neprestanega stresa izraelske okupacije. Še posebej izstopajo pogovori med njim in Yuvalom, Izraelcem, ki na videz stoji na strani zatiranih, saj nam pokažejo ogromen prepad med njima, ki ga dobronamernost ne more premostiti. Yuval preprosto ni podvržen eksistencialnemu strahu, ki preveva Basela in ostale Palestince, zato je lahko idealističen in poln optimizma, medtem ko Basel nad njegovo naivnostjo pogosto zgolj zmajuje z glavo.

Ravno Yuvalova, torej izraelska perspektiva je vidik filma, ki ga kritizirajo mnogi Palestinci, med drugim tudi kampanja PACBI (Palestinian Campaign for the Academic and Cultural Boycott of Israel), ki meni, da: »Palestinci ne potrebujejo validacije, legitimizacije ali dovoljenja Izraelcev, da bi pripovedovali o svoji zgodovini, svoji sedanjosti, svojih izkustvih, svojih sanjah in svojem uporu.« Yuval verjame v sožitje med obema ljudstvoma na ozemljih, kjer trenutno živita, in to tudi neposredno izrazi. Nikoli ne prizna, da je zemlja, na kateri živi on, nekoč bila tudi palestinska in da se je na njej zgodilo ravno to, kar zdaj dokumentira in skuša preprečiti. Čeprav večinoma ostaja tih in ne zavzame popolnega antisionističnega stališča, pa tudi ni glasnen zagovornik obstoja izraelske države in se aktivno trudi za izboljšanje pogojev palestinskega ljudstva.

Film tako ostaja pomemben kljub temu, da o situaciji v Palestini ne razkrije ničesar zares novega in ne zavzame posebej radikalnega stališča. Zahodni publiki predstavi zgodbe, ki morajo biti slišane, in s tem pripomore k palestinski poziciji v diskurzu o obstoju apartheidskega režima v Izraelu, ki zdaj že več kot eno leto vrši genocid v Gazi in že veliko dlje nasilno okupira palestinska ozemlja.