25. FDF: 3. sklop kratkic (Epicenter, Veseli delavec)
Epicenter (Epicentro, rež. Hubert Sauper; Avstrija, Francija, 2020)
Piše: Alen Golež
Ocena: +
Kuba – največji otok Karibskega otočja, nekdanja španska in ameriška kolonija ter, kot slišimo v uvodu Epicentra, zgodovinsko središče treh pojavov: suženjstva, imperializma in globalizacije moči. Ti pojavi so med seboj seveda prepleteni in priznani avstrijski dokumentarist Hubert Sauper Kubo in njeno romantizirano podobo raziskuje prav v odnosu do tega prepleta.
Suženjstvo – kubansko prebivalstvo sestoji iz potomcev osvobojenih sužnjev in zatiranih ljudstev, uvoženih z vsega sveta. Krištof Kolumb, tako rekoč prvi trgovec s sužnji v Amerikah, je prav s pristankom na Kubi odkril Novi svet. Imperializem – najprej so si jih lastili Španci, ki so tam pomorili domorodce, dokler ni ZDA začela vojne in tja razširila svojo znano obliko »svobode«. Ko so odšli, so na oblasti kajpada pustili sebi naklonjeno vodstvo, katerega nasledniki so bili zrušeni v kubanski revoluciji. Globalizacija moči – globalizirana trgovina je nujna za blaginjo in s trgovinskimi embargi, kakršne Kubi postavlja ZDA, je mogoče zatreti kogarkoli, sploh komunistične upornike, ki so že tako v neprivilegiranim položaju.
Sauper se v dokumentarcu na lastno roko in s kamero, ki jo drži v njej, poda na obubožane havanske ulice, ki dajejo vtis povojne ali postapokaliptične krajine, podobne tistim v serijah Postaja 11 (Station Eleven, 2021–2022) in Zadnji med nami (The Last of Us, 2023–). Omet odpada ali ga sploh več ni, trgovci uporabljajo starinske tehtnice, trgovine so kot izropane, treningi baletne šole se odvijajo v dvorani, ki bolj kot telovadnica izgleda kot skladišče. Toda te kulise niso žalostne, kot bi iz opisa gotovo pričakovali, temveč nas vseskozi presenečajo, saj so naseljene s prizori zabave, igrivosti in neke vrste ravnodušnosti do pomanjkanja neposredne vizualne estetike. Medtem ko si gledalci mislimo, »oh, kako je vse razpadajoče in grozljivo,« subjekti Sauperjeve kamere plešejo tango, pripovedujejo o svojih sanjah ali pa samozavestno kritizirajo turiste in Ameriko. Propadanje pročelij in interierjev tako dobi močan antiimperialistični naboj ter postane skoraj romantično.
Vsekakor je nujno imeti v mislih, da je to zgolj del resničnosti kubanskega življenja, saj se film nikoli ne obrne k tistim najbolj obubožanim ali tistim, ki so zaradi vsesplošnega pomanjkanja zdravil v državi prepuščeni bolezni, niti ne prevprašuje odgovornosti tamkajšnjega režima za stanje, v kakršnem je Kuba. Toda tega ne smemo vzeti kot pomanjkljivost, kajti Epicenter je v prvem planu film o sreči, o tem, kako lahko izgleda zadovoljno življenje sredi navideznega opustošenja. S tem pa opolnomoči našo domišljijo in nam da pomembno perspektivo, da obubožanega Drugega ne dojemamo zgolj kot večno žrtveno jagnje globalnega kapitalizma.

Veseli delavec (The Happy Worker, rež. John Webster; Finska, 2022)
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Ocena: +
Raziskave kažejo, da bi delavnik lahko s petih dni skrajšali na štiri, saj v večini pisarniških okolij razporeditev dela ni optimalna. V štirih dneh bi lahko opravili enako količino dela, kot ga v trenutni organizaciji v petih. Zakaj tega potem ne naredimo?
Veseli delavec pod drobnogled vzame delo v velikih korporacijah. Sestavljen je iz pogovorov s strokovnjaki, kot je na primer antropolog David Graeber, in posamezniki, ki so bili na delovnem mestu v izredno stresnih razmerah in tako klinično izgoreli. Njihov skupinski pogovor in posamezni intervjuji prikažejo nevzdržne razmere, v katerih so delali, in hkrati osvetlijo dejstvo, da je situacija podobna v večini korporacij. Komentarji strokovnjakov so na eni strani prikazani z animacijami, po drugi pa s pisarniškim okoljem, v katerega namesto odraslih postavijo male otroke. S tem je humorno, vendar hkrati čisto plastično prikazano, kako nečloveški so pogoji dela in da bi se morali spremeniti hkrati s spremembami, ki se dogajajo širše v družbi.
Filmu za iztočnico služi star Ciin priročnik z nasveti, kako s sistematičnimi uničevalnimi akcijami učinkovito onesposobiti nasprotnika – te se izpisujejo pred nami, medtem ko so take situacije tudi zaigrane, na primer čim več distrakcij, ko sodelavka drugi nekaj začne govoriti ravno takrat, ko je ta zatopljena v delo, ali pa za odločitev so potrebne vsaj tri osebe in situacija, ko mora zaposleni dobiti potrditev treh različnih nadrejenih, da lahko začne z opravljanjem nekega dela. Tako film na sarkastičen način prikaže nesmiselne načine, ki upočasnjujejo delo, ustvarjajo stresno okolje in posledično vodijo v nezadovoljstvo uslužbencev.

Uredila: Vanja Gajić in Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček