25. FDF: 2. sklop kratkic (Patrick in kit glavač, Bella Ciao – Za svobodo, Vse, kar diha, Nažrli se bomo do smrti)

Alen Golež
Črtomir Kovač
Tinkara Uršič Fratina

Patrick in kit glavač (Patrick and the Whale, rež. Mark Fletcher; Avstrija, 2022)
Piše: Alen Golež
Ocena: o

Tako kot Netflixova z oskarjem nagrajena uspešnica, My Octopus Teacher (2020), je tudi Patrick in kit glavač dokumentarec o strastnem potapljaču na dih, ki se na morsko bitje naveže kot na sočloveka. Tudi način, na katerega nam oba filma skozi ta vznemirljivi odnos približata zadevno živalsko vrsto, je enak: žival opisujeta s človeškimi lastnostmi in hkrati izpostavljata njeno inherentno drugačnost, ne le od človeka, temveč tudi od drugih živali. Hobotnice in kiti namreč nosijo tujost, ki pa ni tujost tuzemskega, denimo muhe ali kokoši, temveč tujost vesoljskega – predvsem zaradi njihove izkazane inteligence in življenja pod vodo.

Kot poudari tudi sam Patrick, so kiti kot »vesoljci na Zemlji« in film to uspešno prikaže s posnetki njihove sublimnosti, ko drvijo skozi vodo ali pa v njej mirujejo v vertikalnih položajih, postavljeni v krog, kot da prisostvujejo na kakem telepatskem koncilu. V teh mirujočih trenutkih njihova veličina zares spominja na nezemljane, natančneje na tiste iz Prihoda (Arrival, 2016). Nanje pa spominja tudi človekova nezmožnost, da bi jih razumel, saj je jasno, da je njihovo klikanje z usti del zapletenega načina sporazumevanja. Patrick meni, da jih bomo z razvojem tehnologije morda lahko kmalu razumeli in se od njih tudi marsikaj naučili. Tukaj v sliko stopi »človeškost« kitov oziroma njihovo preseganje človeka. Njihova najbolj zanimiva in hkrati tragična lastnost je njihova družabnost, navezanost na drug drugega. Ta je tako izrazita, da jih pogosto zapelje v smrt, kar lahko vidimo na primerih množičnih naplavitev in pobojev kitov skozi lov. Namreč namesto da bi zbežali in se rešili, ti morski velikani skušajo nesebično pomagati svojim bližnjim, zaradi česar zlahka nasedejo ali so ubiti.

Navkljub zanimivosti teme pa skuša Patrick in kit glavač nekoliko preveč na silo narativizirati Patrickove interakcije s kitom (pravzaprav sta kitovki dve), saj te še zdaleč ne tvorijo tako dinamičnega naslovnega odnosa, kot smo ga videli v My Octopus Teacher. Kit pač ni hobotnica, nima »rok« in ne počne veliko zanimivih reči, zato večina filma sestoji iz tega, da s Patrickom drug drugega zgolj opazujeta. S tega vidika lahko filmu očitamo predvsem predolgo minutažo, sploh zato, ker ne ubere bolj drznega avdio-vizualnega pristopa. Kiti glavači se nam tako po eni uri posnetkov začnejo zdeti nekoliko dolgočasni, s čimer film pod vprašaj postavi lastno tezo o njihovi vesoljskosti. Kajti resničnih vesoljcev se gotovo niti v sanjah ne bi mogli naveličati v tako kratkem času … kajne?

Bella Ciao – Za svobodo (Bella Ciao – Per la liberta, rež. Giulia Giapponesi; Italija, 2022)
Piše: Črtomir Kovač
Ocena: o

Bella Ciao je pregled izvora in vpliva pesmi istega imena, ki je po koncu druge svetovne vojne postala neuradna himna italijanskega partizanskega gibanja. Pesem z nejasnim izvorom se dandanes, skoraj stoletje kasneje, po neštetih priredbah in izvedbah, smatra kot vsesplošen simbol upora proti represiji. Večino filma zavzamejo intervjuji z veterani partizanskega gibanja, glasbeniki s priredbami Belle Ciao, zgodovinarji in tudi političnimi aktivisti, vmes pa film dopolnjuje arhivsko gradivo iz srede dvajsetega stoletja in dramatični posnetki intervjuvank/cev.

Bella Ciao nam skozi samo zgodovino pesmi želi približati nek splošen nauk, da ne glede na njihovo poreklo ljudi združuje želja po svobodi. Film se začne z montažo YouTube posnetkov izvedb pesmi v različnih jezikih in ta mednarodnost skladbe je ena izmed tem, s katerimi se režiserka najbolj ukvarja. Sporočilo univerzalnosti boja za svobodo pa, čeprav je pomembno, do konca filma ostane na precej banalni ravni. Avtorji filma so se namreč odločili, da pesem in boj za svobodo ločijo od kakršnega koli političnega sporočila, to bolj ali manj tudi dobesedno povedo v filmu. Svoboda je obravnavana kot nek univerzalni ideal in boj proti fašizmu je enačen z bojem za zahodno demokracijo. S tem film ostane na zelo varnih tleh, saj politično ne pove ničesar takega, s čimer se potencialno velika večina ljudi ne bi strinjala. Zelo neposredno obravnava boj Kurdov, vendar tudi njihovo gibanje depolitizira in jim kot glavnega sovražnika postavi ISIS, univerzalno osovraženo teroristično skupino, ne pa interesov zahodnih držav, ki jim dejansko preprečujejo samostojnost. Poleg svobode se film ukvarja z izvorom pesmi, torej vprašanjem, ali so jo partizani zares peli. Tu se dokumentarec najde in gledalcu dobro predstavi obe plati zgodbe ter pusti, da se na podlagi dokazov in pričevanj odloči sam.

Bella Ciao je sentimentalen pogled na vpliv partizanske pesmi iz druge svetovne vojne, ki s prizori sončnih zahodov in tabornega ognja v počasnem posnetku na najbolj klišejske načine poskusi v gledalcu vzbuditi čustveno reakcijo. Vendar pa je tudi občasno ljubko ljubezensko pismo uporu in prav zanimiva raziskava izvora ene najbolj slavnih pesmi dvajsetega stoletja. Bella Ciao je tako zmešnjava tako na ravni kakovosti kot tematike, ampak navkljub vsemu očarljiv in zabaven film.

Vse, kar diha (All That Breathes, rež. Shaunak Sen; Indija, VB, ZDA, 2022)
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Ocena: +

V New Delhiju, enem najbolj onesnaženih mest na svetu, z neba padajo črni škarniki. Bolezni in smrti teh ptic ujed, ki so za New Delhi kot golobi za Benetke, so le en od mnogih pokazateljev ekološkega kolapsa, ki se odvija v tem mestu. Brata Saud in Nadeem jima v svoji improvizirani garažni bolnišnici pomagata in jih zdravita, kakor le zmoreta glede na slabo opremljenost prostora. Upajoč na mednarodno finančno pomoč se prijavljata na razpise in izobraževanja v želji, da bi lahko zgradila kliniko.

V filmu, med drugim nominiranem za oskarja, spremljamo brata v vsakdanu njunega življenja, od reševanja, operiranja in hranjenja ptic, pa tudi v bolj običajnih trenutkih, ko sta pri obroku z družino, se pogovarjata o finančnih problemih ali obiščeta grob matere. Prav v teh trenutkih se kaže, kako velik pomen ima za njiju pomoč pticam. Njihove bolezni so nespregledljiv dokaz, kako onesnaženo je mesto, kar je hkrati prikazano tudi prek njunega stalnega preverjanja, ali na čistilcu zraka gori rdeča luč, in skrbi za zdravje otroka. Dogajanje v mestu je naslikano kot neločljivo povezano z živalskim svetom – vidimo, kako se po ogromnem smetišču plazi želva, nočni ples ob ognju na ulici s spreminjanjem fokusa preide na polža, ki počasi leze po robniku, jate škarnikov pa jadrajo med dimniki, iz katerih se vali gost dim.

Preprosta zgodba dveh bratov, ki opravljata plemenito delo, nosi močno naravovarstveno sporočilo. Vse, kar diha, nam pokaže, da je prav vse, kar diha, pomembno in vredno pomoči, pa naj bo to ptica ujeda, želva, ki se plazi po gori odpadkov, drobna veverica, ali človek v stiski. S tem, ko brata pridobita financiranje in uspešno zgradita kliniko, se film konča z upanjem na vsaj malenkost boljšo prihodnost.

Nažrli se bomo do smrti (Eating Our Way to Extinction, rež. Ludo Brockway, Otto Brockway; VB, 2022)
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Ocena: o

Pereča problematika podnebnih sprememb je tema, ki jo dokumentarni filmi pogosto raziskujejo. Nažrli se bomo do smrti je eden takih filmov in poudarja, da je eden od največjih dejavnikov za segrevanje ozračja živinoreja ter da je največ, kar lahko posameznik naredi, to, da spremeni svojo prehrano in živalske beljakovine zamenja z rastlinskimi.

Pravzaprav gre za zelo konvencionalno posnet in montiran dokumentarni film. Sestavljajo ga posnetki narave, intervjuji s strokovnjaki o različnih temah, režiserjevi komentarji, posneti medtem ko počasi hodi proti kameri, in voice-over uveljavljene_ga igralke_ca, tokrat Kate Winslet. Ustvarjalci so se tudi osebno podali na teren, najsi bo to na škotske obale, kjer so iz grmovja z daljnogledi opazovali ribiče, ki so v vodo, v kateri gojijo ribe, dodajali strupene kemikalije, ali pa na konferenco visokih uradnikov Evropske unije, da bi politike vprašali, zakaj velikanskih subvencij, ki jih namenjajo živinorejcem, raje ne preusmerijo v gojenje rastlinskih beljakovin.

Dokumentarec nas uspešno šokira s kvantitativnimi podatki in posnetki živali, ki umirajo v prenatrpanih hlevih ali gnijejo v zastrupljenih vodah, s čimer verjetno pri marsikomu sproži premislek o tem, s čim se prehranjuje. Problem dokumentarca je v tem, da vso odgovornost prelaga na posameznika – skoraj popolnoma zanemari pomen sprememb na odločevalni ravni – institucionalni, državni in svetovni. Prej omenjeni prizor s konference EU ima namreč predvsem humorni učinek in odločevalcev ne izpostavi kot tistih, ki nosijo najpomembnejšo vlogo. Res je, da je pomembno, da vsak posameznik spremeni svoje navade, vendar bomo zelo težko prišli do izpolnitve zavez pariškega sporazuma brez sprememb v politiki.

Zaradi pomembnosti teme, ki jo obravnava, bo film najverjetneje prišel do širše množice gledalcev, kar je seveda pomembno in dobro, saj bodo tako lahko dejstva, ki jih navaja, dosegla več ljudi. Kljub vsemu pa je dokumentarec slogovno nemarkanten in v vizualnem smislu služi kot nezanimiva podlaga za sicer pomembne informacije.