25. FDF: 1. sklop kratkic (Darwinova nočna mora, Hiša iz trsk, Mrk, Casa Susanna)

Črtomir Kovač
Tinkara Uršič Fratina
Ronja Gorenc Didanovič

Darwinova nočna mora (Darwin’s Nightmare, rež. Hubert Sauper; Francija, Avstrija, Belgija 2004)
Piše: Črtomir Kovač
Ocena: +

Najuspešnejši film avstrijskega režiserja Huberta Sauperja, Darwinova nočna mora, je pretresljiv pogled v življenje na obalah Viktorijinega jezera v Tanzaniji. Film razišče posledice naselitve nilskega ostriža v jezero v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ne toliko v ekološkem, temveč družbenem smislu. Ribiči se vsak dan v razpadajočih lesenih čolnih odpravijo na ribolov, kjer posamezniki pod vodo podijo ogromne ostriže v mreže, ki jih ostali potem zvlečejo na krov. Na obali jih čakajo kupci – predstavnikih lokalnih tovarn, kjer se ribe predela v lepo pakirane fileje, pripravljene na izvoz v Evropo. Tu se pojavi zadnji del zgodbe nilskega ostriža, ruski piloti, ki v ogromnih zastarelih letalih prevažajo fileje na sever. Film je sestavljen iz posnetkov vsakdanjega življenja lokalcev in intervjujev z raznoraznimi ljudmi, na katere tako ali drugače vpliva ostriž.

Film nam izvrstno približa realnost življenja ob jezeru. Snemalni pristop »muhe na steni« in odločitev režiserja, da dovoli, da se intervjuvanke/ci prosto razgovorijo, nas postavi v osredje dogajanja. Montaža je prav tako skoraj brez napake, prizori trajajo dovolj dolgo, da gledalec procesira, kar se je zgodilo, vendar ne tako dolgo, da bi se vlekli. Samo zaporedje prizorov tudi večkrat pokaže tragikomično nezavedanje kapitalistov in evropskih politikov o dejanski situaciji povprečnega državljana Tanzanije, saj se vsak dan izvaža na stotine ton rib, medtem ko državi grozi lakota. Zgodbe nekaterih intervjuvank/cev, kot na primer prostitutke Eliza in varnostnika Raphaela, so nam tudi bolj osebno predstavljene, kar doda še eno raven čustvenega učinka filmu. Film pa se malo izgubi s svojim osredotočanjem na teorijo zarote, da ruski piloti v Tanzanijo tihotapijo orožje. Proti koncu to postane osrednja zgodba filma, ker pa dokumentarec v resnici ničesar ne razkrije in tihotapljenje do konca ostane teorija, bi verjetno to bolje delovalo kot stranska zgodba.

Darwinova nočna mora je film, ki te zaznamuje. Pretresljivi prizori revščine in lakote ostanejo v glavi še dolgo po ogledu in frustracija nad izkoriščevalskim sistemom, ki jih povzroča, se praktično izlije s platna v gledalčevo glavo. Sauper je skozi snemanje podob in besed drugih ljudi ustvaril eno izmed boljših kritik sodobnega imperializma.

Hiša iz trsk (A House Made of Splinters, rež. Simon Lereng Wilmont; Ukrajina, Danska, Švedska, 2022)
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Ocena: +

Na vzhodu Ukrajine, le 20 kilometrov od meje z Rusijo, biva skupina otrok, ki čaka na odločitev sodišča o skrbništvu nad njimi. Začasni dom, v katerem so lahko največ devet mesecev, je varen prostor, v katerem lahko stkejo prijateljske vezi in se vsaj za trenutek prepustijo otroški brezskrbnosti, vzgojiteljice pa se trudijo, da bi bilo njihovo bivanje kar se da prijetno.

V Hiši iz trsk spremljamo utrinke iz življenja otrok v tej ustanovi – kako jih vzgojiteljice zbudijo in z njimi zjutraj telovadijo, kako dekleta plešejo in pihajo milne mehurčke, fantje pa jih gledajo in se v sobah za zaprtimi vrati pretepajo. Izpostavljene so zgodbe nekaterih otrok: slišimo njihove pogovore s starši, ki se jim na telefon večinoma niti ne oglasijo, in še ko pridejo na obisk, zaudarjajo po alkoholu; priča smo veselju, ko, na primer, deklica Eva izve, da jo bo k sebi vzela babica, in žalosti, ko mora deček Kolja svojo sestrico in bratca pustiti sama v ustanovi, njega pa pošljejo v državno sirotišnico. Ko eno od deklet drugim napoveduje prihodnost iz čarobne krogle, se pokaže krutost njihove situacije – vsak od scenarijev, ki jih napove, je po svoje neverjetno žalosten in nepravičen, saj morajo v njem nedolžni otroci trpeti zaradi svojih nasilnih staršev, odvisnih od alkohola.

Dokumentarec je posnet z izrednim občutkom za detajle, izrazi otrok pa nam povedo več kot tisoč besed. Kljub ogromnemu trudu, ki ga vzgojiteljice vlagajo v to, da bi jim pomagale, se zavedajo, da imajo zvezane roke – mnogi se čez leta znova pojavijo v ustanovi, vendar tokrat v vlogi staršev, ki jim je bil otrok odvzet. Ker je film posnet v Ukrajini, kjer še vedno divja vojna, je še toliko bolj presunljiv, kljub temu pa je situacija predstavljena na univerzalen način in daje vedeti, da se take nepravičnosti dogajajo prav povsod.

Mrk (Pomračenje, rež. Nataša Urban; Norveška, 2022)
Piše: Ronja Gorenc Didanovič
Ocena: +

Srbska režiserka Nataša Urban nas s svojim celovečernim dokumentarnim prvencem Mrk popelje v Jugoslavijo med sončnima mrkoma v letih 1961 in 1999. Avtorica se v filmu sprehaja med spomini družinskih članov in prijateljev ter jih spretno dopolnjuje in postavlja v širši aktualnopolitični kontekst. To počne s pomočjo arhivskih televizijskih posnetkov, avtorskih analognih fotografij in besedilnih opisov dogodkov iz omenjenega obdobja, preko tega pa spretno sopostavlja subjektivno z objektivnim ter individualno s skupnostnim.

Pripovedi rišejo bogato sliko jugoslovanske družbe ter njenih raznolikih obrazov, s pomočjo katerih se skozi osebne pripovedi film loteva prikaza travmatičnih koščkov tistega časovnega obdobja, bolj pomembno pa kaže na različne načine spopadanja in racionalizacije z njim povezanih grozot. Najbolj izrazita je skoraj nostalgična osebna pripoved avtoričnega očeta, ki se iz časa spominja predvsem na trenutke preživete v objemu narave, daleč od krute vojne realnosti. Urban s tem na presunljivo oseben in iskren, a vendar ne obsojajoč način kaže na odtujenost in kognitivno disonanco dela nekdanjih prebivalcev Jugoslavije ob soočenju s krvavimi posledicami rastočih nacionalizmov v bivši državi. Pripovedne opise življenja v času vojne dopolnjuje filmska fotografija Ivana Markovica, ki gledalca začara ter odpelje na samo prizorišče dogajanja, hkrati pa z vstavljanjem krvavih kadrov prašičjega zakola skozi celotno delo spodbuja eksistencialna vprašanja o osebni odgovornosti, vojni in nacionalizmu.

Film se po skoraj dveh urah konča na samem začetku, ob sončnem mrku, ki je v 60. letih navduševal Jugoslovane. Skozi očrnele koščke stekla so navdušeno opazovali zgodovinski astronomski pojav, nekaj desetletij kasneje pa so se, prestrašeni zaradi vojne, polovičnih resnic in medijske manipulacije, pred njim skrivali z zatisnjenimi očmi in za zagrnjenimi zavesami. Avtorica tako metaforično ob spretni uporabi astronomskega pojava gledalca opomni predvsem na politični mrk tistega obdobja ter na njegove sledi danes, pri tem pa nas tiho opozarja na nesmiselnost vojne in pomen miru.

Casa Susanna (Casa Susanna, rež. Sébastien Lifshitz; Francija, ZDA, 2022)
Piše: Ronja Gorenc Didanovič
Ocena: o

Francoski režiser Sébastien Lifshitz z najnovejšim dodatkom neformalni trilogiji dokumentarnih filmov o transspolnosti raziskuje življenje transvestitov in transseksualnih žensk v Ameriki 50. in 60. let ter nam približa košček zgodovine, ki zaradi takratne tabuizacije tematike še danes ostaja večini nedostopen. Središče filma je t.i. Casa Susanne, idilična hiška skrita globoko na ameriškem podeželju; oaza, v kateri je kljub vsem preprekam institucionalizirane transfobije pod McCarthyjevo vlado vzcvetela skupnost ljudi, ki si je drznila prevpraševati takratne spolnoidentitetne norme.

Avtor ponovno oživi idejo Case Susanne s pomočjo transseksualnih dam Katherine in Diane, ki skozi prisrčni osebni pripovedi to navidez popolnoma običajno počitniško hišico umestita v širši politični kontekst in jo prikažeta kot eno izmed lepših točk na trnovi poti do lastne spolne samouresničitve. Njune zgodbe so dopolnjene z arhivskimi fotografijami Case, ki se obdana z zgodbami vseh svojih obiskovalcev zdi kot samostojna bit. Skoraj polovica trajanja filma pa je žal namenjena Bethy in Gregoryju, cisspolnima pripovedovalcema, ki sta zgodbi sekundarna, saj sta bila v času Casinega vrhunca sama še otroka in sta z njo povezana preko družinskih vezi in omejenih neposrednih izkušenj. Bethy in Gregoryju je tako posvečena skoraj enaka pozornost kot osebnim izkušnjam Katherine in Diane, ki sta soustvarjali in živeli realnost, o kateri teče beseda, kar v končni fazi film pusti prikrajšan za ostale morebitne osebne izkušnje, ki bi bolje dopolnile to zgodovinsko škrbino.

Mogoče najbolj moteč element filma pa je leča privilegija, skozi katerega je predstavljena skupnost, ki sta jo v resnici celostno definirala razred in rasa vpletenih (Casa je bila v svoji zasnovi namenjena le heteroseksualnim in poročenim moškim, in to, da so bili večinoma karierno uspešni ter beli, nikakor ni naključje). Tako transspolna realnost, ki je bila do tistih z manj socialnega in ekonomskega kapitala še bolj kruta in neizprosna, v filmu ostane popolnoma zanemarjena, srčno zatočišče, ki naj bi ga predstavljala Casa, pa razkošje, ki so si ga lahko privoščili le redki. Casa Susanne je kljub svojim napakam čuteč portret skupnosti, polne ljubezni in poguma, ki lahko, podobno kot hišica sama, služi kot prijeten pobeg od včasih boleče in neizprosne resničnosti zgodbe, ki jo pripoveduje.