20. 3. 2022 / Film/TV / Recenzija
Martin Justin (1998) je kot mnogo drugih študent filozofije in primerjalne književnosti. Piše literarne in filmske kritike, eseje in članke, rad ima večino napisanega v prozi, poezije pa se malo boji. Ko ne bere, tipka ali spi, živi prav običajno: lahko ga celo srečate, ko se sprehajate po Ljubljani. Morda vas bo grdo pogledal, a v resnici ne misli nič slabega.

24. FDF: Odločna liderka (Strong Female Lead)

Režija: Tosca Looby
Igralska zasedba: Julia Gillard (arhivski posnetki)
Ocena: 8

Leta 2010 je Avstralija dobila prvo žensko premierko. Mesto je zasedla Julia Gillard po tem, ko je z mesta vodje vladajoče avstralske laburistične stranke odstopil premier Kevin Rudd. Kljub javnemu navdušenju nad prelomnim dogodkom je Gillard zaradi te poteze takoj naletela na ostre kritike: njena menjava Kevina Rudda je bila videna kot zahrbten politični umor, primerjana je bila celo z Lady Macbeth. Zatem so se podobni javni napadi zgolj stopnjevali: ko je po volitvah istega leta vstopila v vlado z Zelenimi in se kljub predvolilnim obljubam zavezala k uvedbi davka na izpuste ogljikovega dioksida, je bila na protestih redno ozmerjana z »lažnivo prasico« in »čarovnico«. Ko je Avstralijo leta 2011 obiskal Barack Obama, so mediji na podlagi nekaj sproščenih gest in prijateljskih trepljajev spekulirali o domnevni zaljubljenosti premierke. Ko je po selitvi v The Lodge, avstralski 10 Downing Street, še naprej neporočena živela s svojim partnerjem, frizerjem Timom Mathiesonom, so jo na radiju začeli spraševati, če le-ta ni morda gej. Seveda so vsi neprestano govorili tudi o njenem (domnevno slabem) stilu oblačenja in dejstvu, da nima otrok, kar naj bi kazalo na njeno »čustveno hladnost«, o njenem zasebnem življenju pa je bila posneta tudi kratka tv serija At Home with Julia.

To pogosto izjemno mizogino javno kampanjo proti Julii Gillard, ki je trajala vsa tri leta njenega predsedovanja avstralski vladi, dokumentira Odločna liderka, novi film avstralske režiserke dokumentarnih filmov in producentke Tosce Looby. Sestavljen skoraj izključno iz odlično zmontiranih arhivskih posnetkov televizijskih in radijskih pogovorov, utrinkov iz parlamenta in javnih nastopov – izvirne so zgolj infografike in glasba – kronološko sledi premierkinemu mandatu, pri čemer se osredotoči predvsem na nekaj najpomembnejših dogodkov in oseb. V ospredje je na primer postavljen antagonizem med Julio Gillard in vodjem opozicije, Tonyjem Abbottom, ki nekakšen dramatični vrhunec doživi z njenim viralnim »govorom o mizoginiji«, v katerem Abbotta kritizira zaradi njegovih preteklih  seksističnih izjav in izpostavi njegovo hipokrizijo pri poudarjanju »ničelne tolerance« do mizoginije, kot mu to politično koristi. Pogosto se pojavlja tudi figura Alana Jonesa, radijskega voditelja (vzporednice z Alexom Jonesom se ponujajo kar same, vendar je Alan morda bolj podoben Rushu Limbaughu), ki skozi celotno trajanje njenega mandata o Gillard širi sovražno retoriko, ob smrti njenega očeta pa reče celo, da je ta »umrl zaradi sramu« nad svojo hčerko.

Kljub osredotočanju na nekaj vodilnih figur in dogodkov pa film ne izgubi širše perspektive. Deluje namreč kot dobra študija dejstva, da je polje javnega – v tem primeru predvsem medijev, ki oblikujejo politično debato – strukturirano na način, ki onemogoča enakovredno sodelovanje in obravnavo žensk. To je recimo jasno vidno pri obtožbah o političnem umoru. Strateško delovanje, ki je Julio Gillard pripeljalo do mesta premierke, morda res ni bilo najbolj kurtoazno do njenega strankarskega kolega, a bi bilo, če bi šlo za moškega, prej videno kot znak politične odločnosti in sposobnosti, ne pa izdaje in brezčutnosti. Podobno velja za obtožbe o laganju glede ogljičnega davka ali sumih o davčnih nepravilnostih skoraj dvajset let pred tem. Vzeti iz konteksta so ti pomisleki lahko legitimni: premierka je res prelomila svojo obljubo glede obdavčitve izpustov in če obstajajo sumi, da je na začetku svoje kariere kot pravnica svojemu takratnemu partnerju pomagala pri nezakoniti prilastitvi sredstev, mora javnost to vedeti. A obstaja meja, nad katero izražanje teh legitimnih pomislekov postane sovražna kampanja z namenom prevzema politične moči in Odločna liderka jasno pokaže, da je bila v primeru Julie Gillard ta meja rutinsko prestopljena.

Dokumentarcu tako uspe stkati nekaj precej subtilnih vsebinskih poant, medtem ko pri vzbujanju čustev uporablja bolj neposreden pristop. Posamezne vsebinske sklope na primer povezujejo glasbeni vložki v stilu Philipa Glassa, v katerih večglasni pevski zbor ponavlja najbolj udarne besedne zveze prejšnjega segmenta, na primer »lažniva prasica« ali »ne bom poslušala lekcij«. Poleg tega ne prizanaša s čustveno nabitimi odlomki. Pojavi se na primer premierkin govor, ki ga je imela v parlamentu ob smrti svojega očeta, in kolaž tiktokov, ki imajo za zvočno podlago njen viralni govor. Jasno je, da film hoče, da gledalci in gledalke med ogledom globoko čutimo, predvsem jezo nad seksizmom in navdušenje nad Julio Gillard, in zdi se mi, da je potrebno ob gledanju to ozavestiti. Hkrati pa tega filmu ne bi zares očital. Bolj velja obratno: v resnici je precej izjemno, da lahko politični dokumentarec vzbudi tako močen odziv – prvič, od kar obiskujem FDF, se je namreč zgodilo, da je po projekciji nekaj gledalcev celo zaploskalo.


Lektorirala: Ivana Rosa