24. FDF: Nuklearna družina (Nuclear Family)
Režija: Travis in Erin Wilkerson Premiera (Slovenija): 12. 3. 2022 (Festival dokumentarnega filma) Ocena: 7
Nuklearna družina, novi film ameriškega režiserskega para Travisa in Erin Wilkerson, ki je bil premierno predvajan na Mednarodnem festivalu dokumentarnega filma v Yagamati, nato pa še na letošnjem Berlinalu, me je že takoj na začetku malo zmedel. Travis Wilkerson, ki je v filmu tudi pripovedovalec, govori o svoji mami, ki naj bi bila obsedena z nuklearno vojno med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo, ta njena obsedenost pa je kumulirala v družinskem road tripu po ameriškem srednjem zahodu, kjer se v zemlji skriva največ silosov z nuklearnimi raketami. Ob tem pokaže video, v katerem mama (domnevno) občuduje moč medkontinentalnih raket Minuteman III, ki nosijo nuklearne konice in bi lahko ubile »milijone komijev«. Ob gledanju tega prizora sem mislil, da je občudovanje režiserjeve mame pristno, vendar sem tekom filma pa ugotovil, da je – tako kot Wilkerson, seveda – v resnici nasprotovala nuklearnemu orožju in taktiki »vzajemnega uničenja«.
To me je malce razočaralo, saj bi takšen kontrast med občudovanjem atomskega orožja v otroštvu in groza pred njim v odraslosti Wilkersonoma služil kot dober pripovedni material. Njun novi film je namreč nastal, ker se je Travis odločil, da bo po več kot tridesetih letih, zdaj s svojo družino, opravil isti nuklearni road trip. Ta tako služi kot rdeča nit, vizualno naracijo pa spremlja njegov glas, ki pripoveduje o nuklearnih silosih, testiranju atomskega orožja in ekoloških posledicah tega početja, zraven pa vpleta tudi epizode iz »osvajanja« ameriškega zahoda oziroma genocida nad domorodnim prebivalstvom v 19. stoletju. Večina nuklearnih silosov je namreč postavljenih na okupirani zemlji velikih planot Kolorada, Nebraske in Wyominga, kjer so nekoč prebivala ljudstva Cheyennov in Arapahov. Kot intermezzo se pojavljajo tudi vložki Erin Wilkerson, ki dokumentira razširjenost invazivnih poljskih rastlin na teh območjih.
Film tako skuša povezati snop problemov: zahodni militarizem, kolonializem, genocid in ekološko katastrofo. Bližino teh pojavov avtorja poskušata prikazati z vodilno metaforo, ki se skozi film ponavlja kot refren ali celo kot nekakšna mantra: »Z orožjem zavzemi ozemlje. Ozemlje spremeni v orožje. Orožje nameri vsem v glavo.« Ta metafora je – sploh ob spremljavi posnetkov silosov, polnih nuklearnega orožja, ki trohni v zemlji – sprva precej učinkovita, a se v filmu pojavi tolikokrat, da izgubi svoj pomen. Tako je tudi povezava, ki jo poskuša prikazati film, sicer resnična in strašljiva, ni pa ravno razsvetljujoča. Po eni strani je namreč izjemno specifična: gre za nuklearno strategijo in krvavo zgodovino Združenih držav Amerike, ki sicer ni nepomembna za ostali svet, vseeno pa je ne moremo kar tako posplošiti. Po drugi strani pa se predstavlja kot univerzalna; sploh za tiste dele filma, v katerih Erin Wilkerson našteva domorodne in invazivne vrste poljskih cvetlic, se zdi, da so nagnjeni k posploševanju in k izrazu nekega gibanja invazije in zavzemanja, ki naj bi povezovalo teme, ki jih film odpira.
Poleg tega je dokumentarec tudi precej monoton. Road trip predstavlja zgolj vizualno ozadje za globok in resen pripovedovalčev glas, nima pa nobene pripovedne funkcije. Pripovedovalec, njegova žena in trije otroci v filmu ne delujejo kot liki, o katerih bi kaj izvedeli, ampak bolj kot statisti, ki polnijo kadre, zato da se v njih nekaj dogaja. To niti ne bi bil nujno problem – kot like bi lahko nenazadnje razumeli tudi nuklearne silose – če film brez tega ne bi izpadel kot ponavljajoče se zaporedje prizorov silosov, pokrajine, družine, arhivskih posnetkov nuklearnih testov in občasnih polaroidnih fotografij rastlin. Filmu bi tako koristil nek pripovedni mehanizem, ki bi ga naredil bolj dinamičnega; to funkcijo bi lahko imel recimo kontrast z road tripom, na katerega se je odpravila Wilkersonova družina, ko je bil le-ta najstnik, a teh razlik in vzporednic film ne izpostavi.
Vredno se mi zdi omeniti, da se v filmu pojavljajo tudi povsem faktične netočnosti. V nekem trenutku pripovedovalec govori o grozljivem pomisleku, ki so ga imeli ameriški znanstveniki pri projektu Manhattan. Zdelo se jim je namreč teoretično možno, da detonacija atomske bombe sproži verižno atomsko reakcijo dušika v atmosferi, ki bi dobesedno uničila življenje na Zemlji. Ta pomislek je res obstajal, a je v filmu rečeno, da so znanstveniki verjetnost tega dogodka ocenili tudi na 10 odstotkov, kar pa nikoli ni bila resna ocena. Arthur Compton, ki je odobril prvi poskus detonacije atomskega orožja, je meje še sprejemljive verjetnosti tega dogodka postavil pri 3 proti 1.000.000, izračuni pa so pokazali, da je še manjša kot to. To je sicer kar velika verjetnost (verjetnost, da boste zadeli vse številke na Eurojackopotu, naj bi bila okoli 1 proti 60.000.000), je pa zelo daleč od desetodstotne. V kontekstu celote je to morda majhna napaka, a kaže določeno površnost, ki je pri dokumentarnih filmih vedno nezaželena. Nuklearna družina je tako sicer vizualno dodelan, hkrati simpatičen in globoko strašljiv film, ki pa, z vidika pripovedne učinkovitosti, globine uvida in natančnosti raziskave, ni noben presežek.
Lektorirala: Ivana Rosa
