19. 3. 2022 / Film/TV / Recenzija

24. FDF: 2. sklop kratkic (Odpuščanje, Temnordeči gozd, Dan potem)

Odpuščanje (rež. Marija Zidar; Slovenija, Srbija, Kosovo, Črna gora, 2021)
Piše: Tjaša Šteblaj
Ocena: +

Dokumentarni film Odpuščanje režiserke Marije Zidar nas popelje v zakotno visokogorje Albanije, kjer raziskuje večletni družinski spor, ki svoj vrhunec doseže z umorom osemnajstletnega dekleta. Priča postanemo zunanjim pritiskom na očeta ter družino žrtve, od katerih se pričakuje, da storilčevi družini ne le odpustijo, pač pa se z njimi tudi spravijo, saj tako narekuje Kanon, starodavno plemensko pravo.

Dokumentarni film je izvrstna pripoved, ki se umika zunanjim posegom ali sprotni pripovedovalčevi naraciji in tako prepusti, da zgodbo povedo prizori sami. Je zgodba o moderni eksploataciji tradicije in o tem, kako težko je v družbi, kjer ni konsenza o vrednotah, razreševati spore. Hkrati pa nam da priložnost, da smo priča naraciji na osebni ravni in nas potisne v intimo partikularne družinske tragedije. Kljub napetosti, ki jo čutimo skozi razvoj zgodbe, je poglavitno, da se ne obremenjujemo s samim razpletom. Že na začetku nam postane jasno, da bo sprava stežka dosežena, saj prihaja do razhajanj že v samem pričevanju o umoru. Prav zato pa nam dokumentarec ponudi pronicljiv vpogled v posamezne osebe, raziskuje njihove vrednostne sisteme, preizprašuje, kdo nosi odgovornost konflikta, predvsem pa nas kot gledalce postavlja pod vprašanje: čemu se sploh razpleta tak spektakel? Ne samo to, film prav tako subtilno priča o globoko zakoreninjeni patriarhalni tradiciji, ki jo za moment preseka ravno oseba, od katere bi to najmanj pričakovali.

Temnordeči gozd (Dark Red Forest, rež. Jin Huaqing; Kitajska, 2021)
Piše: Tjaša Breznik
Ocena: +

Je naš (evropejski) vsakdanjik res izgubil vso mističnost? To se povprašam ob prizorih Temnordečega gozda, ki prikazuje tako (nam) oddaljeno vsakodnevno življenje nun, ki prebivajo (in predvsem veliko molijo) visoko v tibetanskih gorah. Vsako njihovo dejanje je prežeto z duhovnostjo, vsaka najmanjša gesta je ritualizirana, torej ovenčana s pomenom. Ženskam obritih glav zremo v obraz, ko se pogovarjajo s svojim duhovnim vodjo: soočeni smo z njihovo odkrito tožbo in odzivom na rečeno, vendar ob tem nikdar ne uzremo gurujevega zapovedujočega obličja. Poudarek je tako res le na budističnih praktikantkah in njihovi želji po razumevanju suter ter dejavnostih, ki spadajo k izbrani duhovni poti.

V filmu je, kot predvideno, zelo močna rdeča barva. Rdeča, ki lahko vzbudi asociacije na kri, jezo, strast, trpljenje, nenazadnje pa tudi na radost in deluje potemtakem zelo živo. Vanjo so odete nune, dokler živijo (ždijo) na tem svetu (gori). Ko umrejo, njihovo obleko sežgejo, trupla pa prepustijo jastrebom v užitka poln obed. Prizor, ki kriči, naj vklopimo perspektivo kulturnega relativizma, nas nevsiljivo, ampak predirno nagovarja k spraševanju o kulturi in morali. V svetu, ki nas neposredno obdaja, se to zgodi redko. Ko pa naletimo na kulturno ali duhovno prakso, na kateri nam je pravzaprav vse tuje, lahko končno ponovno premislimo samoumevnost naših vsakdanjih navad. S tem prizorom se razodene pomembna komponenta dokumentarnega filma: pokazati nekaj nedostopnega in s tem razširiti obzorja gledalcu, ki je, hočeš nočeš, pripet na svoj prirojen kulturni pogled na svet. Odločitev, da avtor filma ne bo dodal nobene glasbe ali pripovedovalca, se zdi zelo smiselna, saj gre z roko v roki s tematiko dokumentiranega. Budističnim nunam je tako podaril močnejši značaj in jasen glas; njihovo sakralno petje na pravih mestih prodira v ušesa in tvori nadzemeljsko vzdušje. Film nas obenem nagovarja k političnemu razmisleku, ko mimogrede zabeleži usodo gorskega samostana in nun, ki so se primorane vrniti v profani svet. Ogledani dokumentarni film je dokaz, da se zmore z nevsiljivostjo povedati zelo veliko, kajti ustvarjalec s svojo skromno prisotnostjo pušča zgodbi, da prosto in neprisiljeno teče. Jasni kadri in občasni zapisi dogodke osvetlijo dovolj, da zgodbo nemoteno spremljamo. Končno sliko pa si vendarle kreiramo samostojno in predvsem prek vizualnih ter slušnih dražljajev, ki jih je kamera spontano zajela.

Dan potem (Anyadin…, rež. Kamar Ahmad Simon; Bangladeš, Francija, Norveška, 2021)
Piše: Neža Vilhelm
Režija: Ocena: +

Raketa je zmahani, stoletje star parnik, ki pluje po Gangesu. Kljub temu, da je videl že precej boljše čase, je še vedno priljubljen med domačini in turisti. Medtem ko na reki vlada pravi prometni kaos, ni na krovu nič boljše. Spremljamo različne ljudi, ki preganjajo dolgčas na krovu. Reveže, ki posedajo po palubi in se pogovarjajo o tem, kako povezati konec meseca z začetkom. Spoznamo žensko, ki spremlja invalidnega moža; ne more mu pomagati, saj nima denarja za zdravnike. Na to, da z reveži družba lahko pometa kjerkoli, opozarja tudi prigoda, kjer zaposleni na parniku ne spusti človeka na stranišče, ker je to pač rezervirano za višji sloj. Morda se zdi absurdno, ampak položaj revežev je absurden. Mladi vloger prvič potuje na takem parniku in z navdušenjem snema vse, kar se mu zdi pomembno. Govori o sledilcih, o spletu … opisuje svet, ki njegovim sopotnikom ni znan. Ti spremljajo tudi snemanje filma in se čudijo, saj v njem ne bo glasbe, plesa, junaka in junakinje. Le kakšen film bo to? Na ladji se oblikuje svoj svet, v katerega iz resničnosti vdirajo radijska poročila o bližajočih se volitvah. Parnik Raketa je sodobna bangladeška družba v malem.