22. Animateka: 2. sklop kratkic (Pasje uho, Karies, Decorado)

Črtomir Kovač
Pika Kovač

Pasje uho (Kutyafül, rež. Péter Vácz; Madžarska, 2025)
Piše: Črtomir Kovač
Ocena: +

Pasje uho prikaže eno popoldne v življenju enajstletnega Bercija. Fant skozi interakcije z družinskim psom razkriva svoja potlačena čustva in nasilne družinske odnose, s katerimi je odraščal. Starša sta v filmu povečini odsotna, z izjemo telefonskega pogovora z mamo, s tem pa Péter Vácz vse like izredno prepričljivo gradi skozi oči mladega fanta. Berci psa nadira s stavki, ki jih je najverjetneje slišal od staršev, žuga mu, ga pošlje v kot, porisan z otroškimi risbicami, in ga udari s šibo, skrito na vrhu omare.

A vendar to ne tako zelo prikrito namigovanje na družinsko nasilje ne pomeni, da je film težak ali pretirano žalosten. Pasje uho namreč temačne trenutke izkoristi za to, da podkrepi vesele prizore, pri čemer mu pomagata živahna digitalna 2D animacija, ki z močnimi črnimi robovi in pastelnimi barvami spominja na ilustracije v slikanici. Berci in pes sta od začetka kot komična nasprotnika v bitki moči, v kateri zmaga dlakavi navihanec, potem ko se mu dokončno uspe prebiti v hišo in skriti pod kavč. Komičnost se kmalu prelevi v grozo, ko začne Berci nad psom izvajati vedno hujše nasilje, sprva verbalno, nato pa tudi fizično. Fant in pes se nato pobotata in počasi spoprijateljita, kar se zaključi v katarzični igri, v kateri razmečeta pisarno Bercijevega očeta.

Razvoj glavnega lika podkrepijo raznoliki glasbeni motivi. Sprva je to klasična skladba, ki se jo mora Berci naučiti igrati na violončelo. Naloga, ki mu jo je dala mama, mu spodleti, klasična glasba pa deluje tudi na simbolni ravni, saj prikazuje odraslost ali samostojnost, na katero Berci še ni pripravljen. Prizor igre in razdejanja pisarne po drugi strani spremlja rokerski komad, ki deluje kot simbol otrokovega upora oziroma sproščanja potlačenih čustev. Sestavljanka preproste, a čustvene zgodbe, prikupne animacije in tematsko smiselne glasbene podlage gledalcu omogoči, da se kljub strnjenosti zgodbe glavnima likoma Pasjega ušesa dodobra približa in z njima sočustvuje.

Karies (Caries, rež. Aline Höchli; Švica, 2025)
Piše: Črtomir Kovač
Ocena: +

Kako je videti notranjost naših ust? Morda v njih živijo majcene figurice, ki iz lukenj v naših zobeh polnijo vedra s skrivnostno črno snovjo, s katero nato na zobe naslikajo prikupno zlobne pošasti. Komičen, a na trenutke presenetljivo ganljiv kratki film Aline Höchli spremlja eno od figuric, ki živi v ustih mladega vremenarja. S preprostim risanim slogom animacije absurdna komičnost celotne situacije pride še bolj do izraza, saj se ogabne situacije na platnu gledalcu ne gnusijo, ampak delujejo skorajda prikupne. Kombinacija tega z absurdnostjo in latentnim občutkom gnusa gradi unikatno atmosfero, ki nas z lahkoto popelje v čarobni svet ustne votline.

Kariesna figurica pa je nekoliko tragičen lik. Na začetku je namreč popolnoma osamljena, čeprav je na videz zadovoljna, ko ustvarja svoje umetnine. Medtem ko vremenar spi, prosto skaklja po njegovih zobeh in riše, ko pa se ta zbudi, se mora ubožica skrivati pred zunanjimi nevarnostmi, kot so zobna ščetka in hrana, ki jo moški golta. Na srečo se ji kmalu pridružijo tri prijateljice, ki v usta pripotujejo skozi pljunek užaljene kuharice, potem ko je ta pristal v vremenarjevem krožniku juhe. Skupaj dokončno porišejo njegov zob, kar pripelje do obiska pri zobozdravniku in konca njihovim dogodivščinam.

Film ima za vse svoje glavne junake srečen konec: vremenar je zdrav in se veselo poljublja z novo punco, kariesi pa prav tako veselo pripotujejo v njena usta po njunih jezikih. Gledalca po koncu čaka še en opomin na ustno higieno v obliki logotipa Colgate, narisanega v slogu animacije. Je celoten film pravzaprav reklama za dentalnega mogotca, ali pa je to zadnja šala, s katero nas je želela režiserka presenetiti? Tega nikoli ne izvemo, a prav zaradi takšnega konca, ki je celotno dvorano pognal v smeh, film ohrani svoj specifični čar.

Decorado (rež. Alberto Vázquez; Španija, Portugalska, 2025)
Ocena: +
Piše: Pika Kovač

Celovečerni animirani film Decorado gledalca sili k preizpraševanju resničnosti in lastne eksistence skozi oči glavnega lika, mišaka Arnolda, ki se sam pri sebi sprašuje, ali ni svet, v katerem živi, ena sama kulisa oziroma decorado. Alberto Vázquez, režiser in soavtor scenarija, ki deluje tudi kot stripar, je ponovno dokazal, da je z razumevanjem in obvladovanjem animacije kot izraznega medija mogoče prikazati stvarnost z enako mero provokacije in emotivnosti kot to stori igrani film – morda celo bolje.

Znotraj morja možnosti upodobitve mu uspe najti pravo mero absurdnega prikaza, ki učinkuje neposredno in surovo. Za njegove filme je značilno, da pripovedovanje spominja na basen, človeški svet pa zastopajo živali – satirično zastavljeni liki, ki delujejo precej človeško. Vsak še tako za ušesa privlečen in bizaren prizor se zdi upravičen in ne zahteva dodatnega prevpraševanja, saj gre za povsem nov in prej neobstoječ fiktivni svet. Eden takšen primer je goba, ki moleduje Alrnolda, naj kupi njegove otroke, saj potrebuje denar, da nahrani sebe in druge člane družine, ki so že začeli jesti drug drugega. Zelo morbiden prizor, sicer humorno prikazan in dolg le nekaj sekund, pusti gledalcu globlji vtis, še posebej zato, ker je le eden v nizu podobno nazornih.

Mišak Arnold, ki mu je glas posodil španski igralec Asier Hormaza, išče službo, a vsaka izložba, mimo katere se sprehodi, nosi napis, da ne zaposlujejo posameznikov, katerih ime se začne s črko A, ali pa da ne zaposlujejo miši v srednjih letih, poleg tega pa službo išče vsak dan že več let. Na tovrstnem prikazu brezizhodne ujetosti, ki vzbuja tesnoben občutek in se prepleta s komičnim, je nekaj kafkovskega. Komičnost se dodatno stopnjuje tudi v ponavljanju besednih zvez in imen likov, ki se skladajo z njihovimi osebnostmi (ali vsaj s tem, kako jih dojemajo drugi), na primer Pollo Crazy, po omembi katerega vsakič dodajo: “Ta Piščanec je res krejzi.”

Filmu so že takoj očitali politično nekorektnost zaradi prikazovanja nasilja, zmerljivk, mimobežnega naslavljanja tabujev in karikiranega prikaza kapitalizma in politike. Prednost animacije je, da gre lahko do določenih skrajnosti umetniškega izraza, posledično pa je lažje zabrisana tudi meja politične korektnosti. Gledalci se sprašujemo, do katere mere je prikupno narisani film sploh mogoče jemati resno, saj se slednji ukvarja predvsem s svetom, v katerem je vse postavljeno na glavo in še potencirano, ter blodnjo, v kateri nekateri prizori delujejo, kot da nimajo smisla. Prav ta pod vprašaj postavljena “resnost” odpira vrata v prostor, kjer je skoraj vse dovoljeno. Prek družbene kritike, ki je spretno vpletena v zgodbo filma, se izkaže, da je tudi naš svet prav tako bizaren kot ta v filmu, in zato je družbena kritika še toliko bolj na mestu.