23. 12. 2024 / Film/TV / Recenzija

21. Animateka: Dogodivščine princa Ahmeda in Indigo modra

Dogodivščine princa Ahmeda (Die Abenteuer des Prinzen Achmed, rež. Lotte Reiniger; Nemčija, 1926)
Piše: Iva Katušin
Ocena: +

Na letošnji Animateki se je v sklopu retrospektive »Nikoli kot prvič!«, v katero so uvrščeni filmski prvenci največjih imen avtorskega animiranega filma, v Slovenski kinoteki odvila projekcija filma Dogodivščine princa Ahmeda, najstarejšega ohranjenega nemega animiranega celovečerca. Osupljivo delo Lotte Reiniger iz leta 1926, zasnovano na zbirki pripovedk Tisoč in ena noč, je s klavirjem in klaviaturami v živo spremljala izvrstna Polona Janežič.

Nemška režiserka Lotte Reiniger je svoj nemi animirani film ustvarjala tri leta in pri tem iznašla tehniko animacije s silhuetami, ki temelji na manipulaciji izrezkov iz kartona in tankih plasti svinca pod kamero. Z neverjetno natančnostjo je izrezljala sličico za sličico, velika odlika Dogodivščin princa Ahmeda pa so hipnotične žive barve, ki napolnjujejo ozadje za črnimi silhuetami. Vznemirljiva klasika animacije nas popelje na Bližnji vzhod, kjer zlobni čarovnik ukani mladega princa Ahmeda, da zajezdi letečega konja. Tako pogumni Ahmed, ki se avantur nikoli ni branil, odleti na pot okoli sveta, kjer se v trenutku zaljubi v prelepo Pari Banu, vladarico otoka duhov. Da bi se lahko s svojo izvoljenko srečno vrnil domov, mora premagati čarovnika, pri čemer združi moči z Aladinom in njegovo magično svetilko. Medtem ko Ahmedove romantične podvige spremljata hudomušen humor in pridih dekadence, fascinantne prizore bojevanja s čarovnikom bogatijo pisani vizualni učinki.

Dogodivščine princa Ahmeda so vsekakor paša za oči, po zaslugi mojstrske klavirske spremljave Polone Janežič pa pravi tour de force avdiovizualne domišljije. Njena avtorska glasba je fantazijski sagi vlila še več magije in pravljičnosti, silhuetnim podobam, ki elegantno izražajo čustva le s telesnimi gibi, pa dodala temperament in s tem okrepila najbolj napete prizore. Čeprav bi glede na vsebino filma v glasbeni spremljavi pričakovali orientalske melodije, je bila klavirska partitura Polone Janežič nadvse moderna. Filma ni le spremljala, niti ga ni zgolj dopolnjevala, ampak je vanj vnesla novo življenje, govorico emocij, ki je z dinamičnimi melodijami nagovorila gledalca.

Vir: Animateka

Indigo modra (Kék Pelikan, rež. László Csáki; Madžarska 2023)
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Ocena: +

Animirani dokumentarec Indigo modra s klasično 2D animacijo predstavi zgodbo treh prijateljev na Madžarskem v devetdesetih. Ko so se končno odprle meje, so Madžari lahko prosto potovali, a so bile vozovnice pregrešno drage in so si jih lahko privoščili le redki. Trojica je odkrila enostaven način, kako lahko vozovnice ponaredijo – in s tem so začeli tudi služiti.

Režiser László Csáki je deset let snemal intervjuje: najprej le s skupino ponarejevalcev, nato pa je svojo raziskavo razširil tudi na izkušnje posameznih kupcev ponarejenih vozovnic, predstavnikov organov pregona in nekdanjih uslužbencev madžarskih državnih železnic. S tem je nabral več kot 40 ur zvočnega materiala, ki ga je nato uporabil v dokumentarcu. Film je sicer dramaturško zasnovan kot nekakšen triler s primesmi komedije, ki v krajši sekvenci poseže tudi po elementih grozljivke. Spoznamo glavne akterje, ki po nekaj neuspelih poskusih namešajo pravo kombinacijo čistil in nato na véliko začnejo ponarejati vozovnice – najprej le zase, potem pa tudi za druge. Sčasoma oblasti postanejo sumničave in zaženejo preiskavo, s tem pa se vedno bolj gradi napetost, ali jih bodo ujeli. Z vpeljevanjem žanrskih elementov in prek uporabe igrive, dinamične animacije, mešanica drobcev intervjujev zariše zgodbo, ki ima našo pozornost vse do konca.

Z odločitvijo za animirano tehniko so ustvarjalci ohranili anonimnost vpletenih, hkrati pa jim je to dalo popolno ustvarjalno svobodo pri tem, kako in na kakšen način zgodbo povedati. Večina filma je animiranega v izrazito barviti 2D tehniki. Svet je konstruiran v živih barvah, ki jih sicer ne bi povezovali s postsocialistično družbo, te pa zavzemajo velike površine, medtem ko so detajli zarisani z minimalnimi posegi linij. Liki so tako zasnovani vizualno karikirano, a ravno to jim vrisuje prepričljive karakterne značilnosti. Prehodi med posameznimi kadri in prizori so pogosto ustvarjeni z abstraktnim prehajanjem, s katerim je dogajanje še bolj tekoče in dinamično, kar ustreza tudi grajenju napetosti. V dogajanje so umeščeni tudi kratki neanimirani deli, v katerih vidimo detajle, kot so na primer človeške roke ali vozovnice, posnete s super 8 kamero, s čimer vzbujajo občutek tistega časa.

Film uspešno prikaže nedolžne začetke poskusov ponarejanja, ta nedolžnost pa vztraja prav do konca, tudi ko se razrase v dobičkonosen posel. »Krasti drugemu človeku je zločin, ampak krasti državi je veličastno,« pravi eden od ponarejevalcev. In Indigo modra ni le dokumentiranje tega dogajanja in časa, temveč tudi prikaz tega, da njihovo delovanje pravzaprav ni bilo zločinsko, ampak so bili prav oni »the good guys«, ki so s svojim ponarejanjem delali dobro za ljudi, škodili pa prav nikomur.

vir: animateka


Uredila: Tinkara Uršič Fratina in Alen Golež
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar