20. Animateka: Slepa vrba, speča ženska (Blind Willow, Sleeping Woman)
Režija in scenarij: Pierre Földes
Igralska zasedba: Ryan Bommarito, Shoshana Wilder, Marcelo Arroyo, Pierre Földes
Datum izida: 29. 11. 2023 (Slovenija, Animateka)
Ocena: 8
Mednarodno priznan in včasih kontroverzen japonski avtor Haruki Murakami je leta 2006 izdal zbirko kratkih zgodb z naslovom Slepa vrba, speča ženska, a pri istoimenskem animiranem celovečercu in režijskem prvencu skladatelja in vizualnega umetnika Pierra Földesa ne gre za priredbo tega specifičnega literarnega dela, pač pa za skupek na prvi pogled naključnih zgodb iz Murakamijevega opusa. Földes zgodbe postavi pod skupen narativen dežnik, ki gledalcu ponuja eksistencialno potovanje skozi preplet likov in pripovedi, kot vodilo med njimi pa služi potres v Tokiu leta 2011.
Spremljamo zgodbo Komure (Ryan Bommarito), nekoliko zmedenega mladega bankirja, in njegove žene Kyoko (Shoshana Wilder), ki se je po potresu znašla v nekakšnem posttravmatskem transu. Iz njega se prebudi, ko brez besed in le s sporočilcem na listku zapusti Komuro in začne svoje življenje na novo. Komura si v službi vzame teden dni dopusta, da najde mačko, ki mu jo je zapustila Kyoko, in da sodelavčevi sestri dostavi škatlo z neznano vsebino. Vzporedno se odvija zgodba Komurinega osamljenega sodelavca, Katagirija (Marcelo Arroyo), ki se z antropomorfno dvometrsko žabo (Pierre Földes) odpravi na misijo – Tokio mora namreč rešiti pred novim potresom, ki naj bi ga povzročil speči črv v podzemlju mesta. Obe zgodbi se tekom filma spretno izmenjujeta in ena drugo dopolnjujeta, tako da dobimo relativno celostno sliko prebivalcev Tokia iz tega alternativnega vesolja.
Stilizirana animacija skozi metodo rotoskopiranja natančno uprizarja zgodbo, hkrati pa s pomočjo fantazijskih segmentov, ki prikazujejo sanje in privide junakov, ustvari čaroben ambient. Opazen je poglobljen razmislek o urbanem okolju, saj se poleg naših junakov skozi Tokio popolnoma nemoteno gibajo tudi prozorni obrisi ljudi, mogoče njihovi duhovi ali sence. To pripomore k občutku, da ne le zgodbe, pač pa tudi mesta samega ne omejujejo zemeljski fizikalni zakoni. Tako premišljena tehnika dobro izkoristi široko polje možnosti, ki jih ponuja animacija in ustvari čudovito ravnovesje med domišljijskim in resničnim svetom, ločnica med njima pa postane subtilna. Čeprav je Slepa vrba, speča ženska četrta filmska interpretacija Murakamijevih zgodb v zadnjih letih, je gotovo ravno zaradi animiranega medija najbolj uspešen poskus celostnega prikazovanja elementov magičnega realizma in poetične atmosfere njegove proze.
Tudi vsebinsko je zgodba prepletena s klasičnimi elementi Murakamijeve literature. Pogosto so mačke in druge živali upodobljene s pomočjo čarobnih ali antropomorfnih lastnosti, prav tako pa delo raziskuje murakamijevske tematike osamljenosti, bolezni in moško-ženskih odnosov. Pri tem se tudi v animirani obliki delo ne uspe otresti pogoste kritike Murakamijevega pisanja, ki se nanaša na enodimenzionalne prikaze ženskih likov. Ženske so v stranskih vlogah zgodbe večinoma predstavljene mistično in skrivnostno, zgolj kot objekti moškega hrepenenja, ne pa kot liki, ki imajo svojo voljo – so le točke na poti moških v zgodbi. Čeprav je taka reprezentacija tudi problem Murakamijeve proze, ostaja avtor pri svojih predstavah žensk kljub temu v večini besedil manj dobeseden in ekspliciten, vsaj ko pride do njihovih teles. Če širše pogledamo njegov literarni opus, lahko razumemo predstavo ženskosti kot odsev odtujenega in osamljenega moškega ter njegovih frustracij in/ali fantazij. Režiserju sicer te ideje v celoti ne uspe prenesti na platno oziroma je kontekstualizirati. Zaradi stalne prisotnosti obrisov golih ženskih teles, ki so v filmu le za okras, vsebinsko pa ne igrajo nobene vloge, in ob pomanjkanju drugačnih prikazov žensk taka reprezentacija izpade kot objektifikacija. Tako kot odtujenega ne vidimo le Komure, protagonista zgodbe, pač pa tudi avtorja oziroma režiserja samega, kar je gotovo najbolj moteč element filma.
V filmu gre za zgodbe, sestavljene iz spominov in fantazij, na katere vplivajo posamezni vtisi potresa, med katerimi včasih s težavo najdemo jasne povezave in širši smisel. Težko se je otresti občutka, da gre za konstelacijo zgodb in likov, ki so bili prisilno postavljeni v skupen kontekst in bi verjetno bolj prišli do izraza v samostojnih zgodbah. Celota tako izpade zgolj kot nostalgičen vpogled v katalog Murakamijevih del, namesto da bi nosila globoko sporočilo sama po sebi. Kljub nekaterim kritikam in vsebinskim pomanjkljivostim pa Slepa vrba, speča ženska ponuja očarljiv sprehod po svetu Murakamijeve domišljije, ki bo za ljubitelje animacije in avtorjevih del prijetna filmska izkušnja.
Uredil: Alen Golež
Lektoriral: Grega Pignar
