19. Animateka: Sklop kratkic (Moja romanca z zakonom, Srebrna ptica in mavrična riba, Divji planet)

Ronja
Gorenc Didanovič

Moja romanca z zakonom (My Love Affair with Marriage, Signe Baumane; Latvija, ZDA, Luksemburg, 2022)

Ocena: +

Po filmu Rocks in My Pockets iz leta 2014 se latvijska animatorka Signe Baumane vrača z introspektivnim in drznim celovečercem Moja romanca z zakonom. Zgodba spremlja latvijsko deklico Zelmo ter njeno spopadanje s pričakovanji in pritiski na mlado žensko. Zelma je od mladih nog postavljena v kalup ženskosti – njen življenjski cilj naj bi namreč bil iskanje prave ljubezni, ki pa se mora manifestirati v skromnosti in podložnosti svojemu moškemu partnerju. Skozi zgodbo spremljamo Zelmino ponotranjenje teh norm kot poskus oblikovanja sebe v žensko »vredno moške pozornosti«. Skupaj z junakinjo navigiramo njeno prvo ljubezen, prijateljstvo, seks, izgubo ter dva neuspešna zakona – vse izkušnje, ki se v praksi oddaljijo od obljubljenega ideala ter pripeljejo Zelmo do eksistencialnih vprašanj o identiteti, spolu in ljubezni.

Moja romanca z zakonom je vizualno in vsebinsko bogato delo, polno natančno preračunanih sopostavitev. Dvodimenzionalni izgled junakov je kontrasten trodimenzionalnemu, skoraj plastičnemu ozadju. Prav tako se v filmu izmenjujejo zabavne glasbene točke z igrivimi animacijami, ki razkrivajo kemično ozadje naših občutij. Znanstvene sekvence je Yajun Shi namerno animiral v popolnoma drugačnem slogu kot preostanek filma, saj tukaj delčki soočijo naravno z družbenim. Film se loti tudi razlik med globalnim vzhodom in zahodom ter sovjetskim komunizmom in kapitalizmom, ki mu je sledil, a implicitno pride do zaključka, da je patriarhat paraziten – ljudje smo ne glede na svoje ozadje vpeti v njegova pričakovanja in norme.

Čeprav film ni popolnoma avtobiografski, nosi delčke Zelmine zgodbe v sebi vsak izmed nas; opominja nas na našo zgodovino, nastanek norm, ki oblikujejo percepcije možnega in dovoljenega, hkrati pa nam vliva upanje, da bomo, tako kot Zelma, tudi sami našli svoje mesto pod soncem, četudi bo to znotraj okov patriarhalne družbe.

Srebrna ptica in mavrična riba (Silver Bird and Rainbow Fish, Lei Lei; ZDA, Nizozemska, 2022)

Ocena: o

Film Srebrna ptica in mavrična riba je animiran esej, ki riše zgodbo avtorjeve (Lei Lei) družine in njihov boj, da bi preživeli burna politična gibanja na Kitajskem v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Gre za ganljivo osebno izpoved o razpadajoči družini – zgodba je pripovedovana skozi zvočne intervjuje, ki jih je avtor opravil z očetom ter dedkom. V posnetkih torej prepoznamo glasova dveh različnih generacij, ki skozi svoje oči pripovedujeta zgodbo o izgubi in smrti v družini, kulturni revoluciji ter prevratu iz individualizma v kolektivizem v državi.

Vizualno je film eksperimentalen – Lei se igra z mešanico črno-belih fotografij in propagandnega materiala, ki jo dopolnjuje z glinenimi figurami. Z glino živahnih barv prekriva obraze družinskim članom, kar sicer pustim fotografijam doda živahno dimenzijo ter jasno prikaže čustveno razumevanje opisanih dogodkov.

Avtor metaforično svoje družinske člane predstavi kot ptice v kletki, posameznike v avtoritarnem kitajskem sistemu, kjer ni prostora, da bi razprle svoja krila. Lei se sicer širše do zgodovinsko-političnega konteksta ne opredeljuje, prikaže zgolj družinsko zgodbo, ki ni ideološko pogojena, niti ne obsoja zatiralskega sistema, v katerem se zgodba odvija. Mogoče ravno zato zgodbi manjka globine, avtorju namreč skozi pripoved ne uspe popolnoma pridobiti gledalčeve pozornosti. Deloma lahko za manko identifikacije z liki krivimo tudi izbrano metodo animacije – stilistično so barvne glinene figure na pustih fotografijah zanimiva izbira, hkrati pa je očitno, da ima taka forma omejeno manipulabilnost in zmožnost prikaza široke palete čustev opisanih v zgodbi. Tako gledalca sicer pronicljiva družinska zgodba, ki hkrati oriše zahodnemu občinstvu manj znan košček zgodovine, zaradi kombinacije monotone pripovedi ter sicer inovativne, a ponavljujoče se animacije, žal pusti ravnodušnega.

Divji planet (La planète sauvage, René Laloux; Francija, Češkoslovška, 1973)

Ocena: +

Režiser René Laloux nas s svojo animirano klasiko Divji planet popelje v enkraten domišlijski svet, ki pa se pod znanstvenofantastično površino izkaže za pretresljivo podobnega našemu. Zgodba se odvija na oddaljenem planetu Ygam, kjer vlada rasa modrih orjakov Draagov, ki je zasužnjila človeku podobna bitja Ome. Film sledi Omu Terru, ki se po otroštvu, preživetem kot hišni ljubljenček Draaga Tiwe, odloči pobegniti. Na poti ga posvoji skupina osvobojenih Omov, ki se upirajo izkoriščanju in prevladi Draagov, in Terra navdihnejo z »revolucionarnim duhom«, ki Ome vodi vse do upora proti zatiralcu.

Film je animiral Roland Topor v nizkocenovni tehniki izrezanke, kar pa kvaliteti filma nič ne odvzame – inovativna bitja raznolikih barv in oblik ter fantazijske pokrajine še vedno slikajo popolno podobo visokotehnološke, distopične družbe na planetu Ygam. Prav tako gremo težko mimo briljantne psihedelično džezovske glasbene opreme Alaina Goraguerja, ki nedvomno dodaja k hipnotičnemu občutku filma.

Tehnična izvedba filma še zdaleč ni edina lastnost, ki dela Divji planet brezčasen. Delo se precej očitno dotika našega razumevanja vrednosti življenja, (ne)razvitosti, rasne in kulturne nestrpnosti ter represije v političnih sistemih. Četudi so junaki preprosti, zgodba pa precej enodimenzionalna, avtor gledalca prisili v poistovetenje z Omi (predstavniki tragične prihodnosti človeške rase), posledično pa postavlja ogledalo družbi, v kateri živimo, ter prevprašuje njene strukture moči. Laloux je pri prikazu sporočila filma neposreden, aktualno družbo dekonstruira na preprost, tipiciran način, a mu hkrati ne moramo očitati klišejevstva, saj je zgodba kljub očitni sporočilnosti pravilno predvidela distopično, nestrpno prihodnost, ki na vsebinski ravni skoraj 50 let po filmu postaja ponovno relevantna.