19. Animateka: Intervju z Rokom Lončarjem in Karin Likar
Animateka je ob izvrstnih tekmovalnih programih in posebni pozornosti, ki jo je letos namenila francoski kinematografiji, ponovno postregla tudi s panoramskim pregledom ustvarjanja animacij v srednji in vzhodni Evropi. Koridor se je ob robu festivala pogovarjal z dvema študentoma, katerih deli sta bili zajeti v slednjem programu. Prednost damo odgovorom ustvarjalke, ob koncu sledita vprašanji, zastavljeni obema avtorjema.
Kivi (Karin Likar, 2022)
Linija dogajanja v tvojem filmu spominja na stare arkadne igre: protagonist se giblje in rešuje svojo zagato zgolj na vodoravni premici. Te navdihujejo tudi videoigre?
Videoigre so zanimive, vendar to ni bil navdih za linearno dogajanje. Animacija je bila narejena za končno nalogo v drugem letniku, navodila pa so bila, naj bo kader sekvenca. V zgodbi sem hotela pokazati neko premikanje, pot, zato sem kamero premikala horizontalno.
Glavni lik filma je ptič, ki mu grozi izumrtje. Ima tvoje delo tudi subtilno ekološko sporočilo?
Ko sem razmišljala o vrsti ptiča, ki bi ga uporabila, sem se spomnila na kivija in ob raziskovanju njihovega življenja (kje gnezdijo, kaj jejo, kdo so njihovi plenilci) sem se odločila, da je to popolna vrsta. Kiviji so majhni in precej nemočni, kar je dalo odličen kontrast jeze in močí mame kivi ob izgubi mladička.
Osrednja tema Kivija je pravzaprav družina. Kako se ta in druge vrednote na splošno odražajo v tvojem ustvarjanju?
Osrednja tema je bila mišljena vztrajanje in premagovanje ovir, ki so na poti. In seveda moč, ki jo vsak skriva v sebi, ne glede na to, kako majhen in nemočen je.
Moja družina je super. Podpirajo me pri mojem ustvarjanju in me potiskajo naprej, ko se hočem ustavit. Zaradi njih sem se usmerila v to bolj zabavno zgodbo, ki je imela prvotno bolj temačen konec.
Pripoved se odvije linearno. Zakaj si se odločila za takšen filmski jezik?
Namen naloge je bilo prikazati celotno dogajanje v enem samem kadru, zato sem se odločila premikati kamero horizontalno. Seveda bi bilo to premikanje lahko bolj dinamično, vendar bi potem zasenčila glavni lik – mamo kivija – na njeni poti.
Pomemben element tvojega filma je humor s slapstick podtonom. Kako pomembna ti je lahkotna narava tvojega dela?
Trenutno sem v predprodukciji diplomskega filma s težavnejšo temo, in priznam, da pogrešam to lahkotnost in ritem animacije. Skozi preizkušanje drugih načinov bom videla, kaj mi najbolj ustreza.
Pomračitev (Rok Lončar, 2022)
Tvoj film me spominja na Pink Floyd: »And everything under the sun is in tune/But the sun is eclipsed by the moon …« Kaj je bila tvoja inspiracija?
Želel sem ustvariti nekaj estetskega iz neprivlačnih elementov.
Osrednji del tvojega filma oscilira nekje med Caligarijem in Dalijem: surrealistična pokrajina in ekspresionistična arhitektura. Zakaj takšna scenografija?
Upodobil sem nekakšno drugo dimenzijo ali realnost, ki se skriva pod vso svetlobo in hrupom vsakdanjega življenja.
V filmu naravni pojav sončnega mrka dobesedno spremeni vedenje ljudi. Od česa je po tvojem mnenju odvisna psihologija posameznikov ali družbe?
Zgodbo sem snoval v smislu, da je psihologija vsakega posameznika odvisna od lastnega zadovoljstva.
Tvoji liki so sicer večplastni, a veliko bolj figurativni kot abstraktni. Ustreza to tudi sicer tvojim težnjam v likovni in video umetnosti?
Da. Cenim abstrakcijo, vendar menim, da je za širšo javnost manj razumljiva in če hočem preko videa posredovati sporočilo publiki, želim, da vsak gledalec lahko dojame bistvo.
Zvočna podlaga tvojega filma je precej zadržana, komaj slišna, atmosferična, podobna drone glasbi. Je to namerno?
Vsekakor. Bistvo animacije je, da lahko svet analiziramo s čim manj motečimi faktorji. Zato tudi sončev mrk. Mogoče se hecno sliši, vendar včasih se v temi vidi več kot pri belem dnevu. Pozitivno sem bil presenečen, ko so se med predvajanjem animacije slišali šumi iz publike.
Študiraš na eni od umetniških akademij v Sloveniji. V kakšni meri se po tvojem mnenju pristop do filmske in video umetnosti na tvoji šoli razlikuje od tistega, ki ga uporabljajo drugod?
Karin: Način dela se precej razlikuje. Na Šoli za umetnost Univerze v Novi Gorici smo na začetku študija seznanjeni s štirimi vejami umetnosti (animacija, video film, fotografija in novi mediji), ki jih čez leto raziskujemo in ustvarjamo. Imamo več manjših nalog, skozi katere se seznanjamo s pravili medija in načinom dela. V drugem letniku naredimo še nekaj nalog oziroma krajših del, v drugem semestru pa smo že pripravljeni na samostojen projekt, ki ga razvijamo s pomočjo profesorjev. V tretjem letniku se tako lažje lotimo diplomskega dela, saj smo že seznanjeni s potekom dela in našimi zmogljivostmi.
Res veliko delamo na zgodbi. Poleg glavnega ali glavnih mentorjev imamo tudi profesorje za scenaristiko, zgodboris, zvok, scenografijo, montažo, grafično podobo in druge, ki so z nami na različnih stopnjah dela in nam pomagajo pri nastajanju končnega izdelka.
Rok: Moj program na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (Video, animacija in novi mediji) se precej razlikuje od AGRFT, saj nam dajo več umetniške svobode, kar mi ustreza. Za Akademijo v Novi Gorici pa ne morem govoriti, ker njihovega programa ne poznam najbolje.
Glede na to, da je v Sloveniji praktično nemogoče ustvariti celovečerni animirani film[1]: kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Karin: Za tako velik projekt kot je celovečerni film še nisem pripravljena. Veliko dela gre v celoten proces, tako predprodukcijo in produkcijo kot postprodukcijo. Če bi imela ekipo, ki bi mi pri tem pomagala, bi seveda šlo hitreje in lažje, vendar bi se trenutno le pridružila kakšnemu projektu – da pomagam pri animaciji, da vidim potek dela in da se iz tega procesa naučim čim več. Drugače pa bi najraje ustvarila čim več različnih animacij, z različnimi temami in v različnih stilih, da vidim, kaj vse lahko naredim.
Rok: Zaenkrat se še bolj nagibam k izpopolnjevanju 2D in 3D animacije v različnih programih in še nisem razmišljal o kakšnem večjem projektu.
[1] Še vedno obstaja zgolj eden: Socializacija bika? (Zvonko Čoh in Milan Erič, 1998).
Uredila: Ana Jarc
Lektorirala: Ivana Rosa
