1899 (1. sezona)
Avtorja serije: Baran bo Odar, Jantje Friese Režija: Baran bo Odar Scenarij: Baran bo Odar, Jantje Friese idr. Fotografija: Nikolaus Summerer Igralska zasedba: Emily Beecham, Aneurin Barnard, Andreas Pietschmann, Fflyn Edwards, Mathilde Ollivier, Jonas Bloquet Datum izida: 17. november 2022 (Netflix) Ocena: 6
Ustvarjalca Netflixove uspešnice Dark (2017–2020) se vračata z novo serijo v njunem značilnem slogu, polnem eksistencialnih vprašanj in vznemirljivih skrivnosti. Primerjavi med 1899 in njeno predhodnico se težko izognemo, saj se od začetka predstavlja kot njena naslednica v praktično vseh pogledih. Prav tako kot Dark ima 1899 izredno temačno atmosfero, ki jo gradi skozi podobno glasbo, estetiko in narativne zasuke. Čeprav sta si na prvi pogled seriji tako podobni, pa Baran bo Odar in Jantje Friese s prvo sezono 1899 ne dosežeta visokega standarda, ki sta si ga zadala s svojim prvencem.
1899 se dogaja na ladji Prometheus, ki leta 1899 pluje iz Evrope v ZDA. Že v prvi epizodi spoznamo raznolike in mnogotere glavne like na čelu z angležinjo Mauro Franklin (Emily Beecham). Maura je šolana zdravnica, ki jo še posebej zanimajo človeški možgani. Poleg nje se nam predstavijo še: nemški kapitan ladje in alkoholik s tragično preminulo družino Eyk Larsen (Andreas Pietschmann), skrivnostni in tihi Deček (Fflyn Edwards), Maurin shrljiv sosed Daniel Solace (Aneurin Barnard), francoska ne tako srečna mladoporočenca Clémence in Lucien (Mathilde Ollivier, Jonas Bloquet), prav tako francoski slepi potnik Jérome (Yann Gael), družina danskih verskih fanatikov z nosečo hčerko Tove in brazgotinastim sinom Kresterjem (Clara Rosager, Lucas Lynggaard Tønnesen) in še mnogo stranskih likov in negativcev.
Serija se loti ogromne, večjezične zasedbe dobro, liki so na prvi pogled edinstveni in zanimivi, vsak s svojimi lastnostmi in hitro očitnimi hibami, ki jih igralska zasedba odlično prikaže, kljub temu pa se hitro pojavijo težave. Ideja, da vsi govorijo različne jezike, je predstavljena odlično in daje vtis, da bo jezik zanimiva pregrada, ki jo bodo naši protagonisti morali rešiti, vendar sploh ni raziskana. V vsaki epizodi imamo dolge monologe v posameznih jezikih, kjer druga oseba pogovoru ne doprinese nič razen občasnega: “Ne razumem.” To ne pripelje do nobenega zapleta ali nesporazuma, nasprotno, liki se v ključnih momentih navidez magično razumejo. Poleg določene estetskosti in gledalčevega lažjega razlikovanja glavnih oseb vsa ta jezikovna raznovrstnost torej seriji ne doprinese ničesar substantivnega.
Medsebojni odnosi likov so večinoma površinski in nezanimivi, z nekaj izjemami, kot so Maura in kapitan, “japonka” Ling Yi (Isabella Wei) in kurjač Olek (Maciej Musial) ter španska “brata” Ángel in Ramiro (Miguel Bernardeau, José Pimentão). Poleg tega redkokdo doživi kakršenkoli razvoj, večina likov je na koncu sezone prav takšna kot na začetku. Razumljivo, saj je serija polna preobratov in osredotočena na zgodbo, epizod pa je le osem, torej časa za razvoj široke zasedbe preprosto ni bilo, kajne? Nasprotno, liki prevzamejo kvečjemu preveliko mero časa vsake epizode, ki pa je povečini namenjen njihovim predzgodbam. Le-te so v redu izpeljane, pogosto so same po sebi precej zanimive, odlično odigrane in nudijo vpogled v odnose med glavnimi osebami, vendar pa nič ne doprinesejo k osrednji zgodbi, veliki preobrat, ki sledi, pa jih tako ali tako naredi skoraj nepomembne.
S tem pridemo do glavne prodajne lastnosti 1899, raziskovanja skrivnosti ladnje Prometheus. Zgodbo serija zastavi zelo dobro, ampak jo izpelje precej neprepričljivo. Prvi dve epizodi gledalca zgrabita in ga ne spustita do konca, saj vsaka majhna ugotovitev pripelje do dveh novih vprašanj. Odgovori na ta vprašanja prihajajo počasi in gledalčevo zanimanje zanje ne pojenja vse do konca sezone. V srednjih epizodah, torej od tretje do sedme, pa se pojavijo težave s tempom, v glavnem zaradi prevelikega števila likov in njihovih stranskih zgodb. Poleg tega so nekateri vidiki zgodbe precej klišejski, čeprav v splošnem ne zmotijo, saj jih povečini popravi zadnja epizoda. Odgovor na glavno skrivnost, ki ga sicer dobimo že pred zadnjo epizodo, se izkaže za nepopolnega in sam konec sezone gledalca zagotovo preseneti. Zgodba 1899 je sama po sebi povsem zadovoljiva, toda problem je to, kako jo dojemajo njeni ustvarjalci. Nenehne reference na Alico v Čudežni Deželi in Platonovo Alegorijo o jami so le eden od načinov, s katerimi serija opozarja na to, kako globoka je, čeprav se hitro izkaže, da temu ni tako.
Najboljša vidika 1899 sta glasba Bena Frosta in fotografija Nikolausa Summererja, saj skupaj ustvarita napeto in srhljivo atmosfero, ki pogosto odvrne od pomankljivosti serije. Barve so temačne in zadržane, z izjemo posameznih prizorov, kjer določena barva, pogosto rdeča, izrazito izstopa in poudari počutje v prizoru. Glasba pa je vse prej kot zadržana, močni industrijski toni se mešajo s srhljivim šepetanjem in občasno tišino, ki je na nek način glasnejša od donečih elektronskih zvokov, ki jo obkrožajo.
1899 se torej začne izvrstno, ampak se v poznejših epizodah izgubi. Predstavi zanimive ideje in like, ki pa jih pelje v ne tako zanimive smeri. Napeta, čeprav občasno klišejska zgodba in izvrstna atmosfera sta dovolj, da zadržita gledalca od začetka do konca, vendar prva sezona 1899 ne ponuja ničesar več od približno osmih ur površinskega razvedrila.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček
