10. Kurja polt: 2. sklop kratkic (Koala kravatar; Marcel, školjka v šolnih)

Ana Jarc
Tinkara Uršič Fratina

Koala kravatar (Koara kachô, rež. Minor u Kawasaki; Japonska, 2005)
Piše: Ana Jarc
Ocena: +

Tamura je koala. No, človeška koala. Njegovo telo je sicer prekrito z dlako, ima smrček in, skratka, je koala, a njegova postava in misli so človeške. Je običajen vodja prodaje uspešnega podjetja, sodelavci (ali morda raje sodelavke) ga imajo radi in tudi njegovo ljubezensko življenje ni čisto nič nenavadno. Ali pač? Tamura čez noč postane osumljenec umora svojega dekleta – so mu podtaknili? Ima razcepljeno osebnost? Zakaj so, z izjemo koale, šefa zajca in prodajalca kuščarja, vsi drugi liki navadni ljudje?

Vprašanja vam lahko pri ogledu takšnega filma samo škodijo. Tukaj jih lahko zberemo zgolj nekatera, na katera ne boste našli odgovora, denimo: ali so vse leteče veverice v tem svetu videti kot plišaste igrače? Kako deluje »samooživitev«? Če je Tamura edina koala, zakaj so v časopisu zavoljo anonimnosti s črnim prečrtali samo njegove oči? Zakaj je njegovo sojenje glasbena točka? Kako je prodajalec kuščar vedel, v katero revijo v lokalni trgovini skriti namig, da jo bo Tamura odprl in ga videl? In tako naprej.

Absurdni svet koale v kravati kljub nizkemu proračunu ponudi izjemno zapletene razplete, ki spominjajo na najbolj zabavne teorije zarote, ter z njimi tako pristen smeh, ki ga lahko izzove samo najčistejša oblika absurda.

Koala kravatar. Vir: Festival žanrskega filma Kurja polt

Marcel, školjka v šolnih (Marcel the Shell with Shoes On, rež. Dean Fleischer Camp; ZDA, 2021)
Piše: Tinkara Uršič Fratina
Ocena: +

Marcel (Jenny Slate) je drobna, tri centimetre visoka govoreča školjka v rozastih šolnih. S svojo babico Connie (Isabella Rossellini) živi v hiši, ki se oddaja na strani Airbnb, zaradi česar se vanjo začasno vseli Dean (Dean Fleischer Camp), amaterski ustvarjalec filmov. Ta začne snemati dokumentarec o tem malem prisrčnem bitju, ki za fotelj uporablja rozino, za prevozno sredstvo, da se hitreje premika po hiši, pa teniško žogico.

Mokumentarec, ki je mešanica igranega filma in stop animacije, težke teme osamljenosti in žalovanja odpira na izredno občutljiv in pronicljiv način, hkrati pa z dobro mero humorja poskrbi za sproščeno vzdušje. Marcel je nadvse prikupen in gledalcu_ki prirase k srcu ne glede na starost, babica Connie pa s svojo modrostjo odpira oči tako Marcelu kot tudi nam. Vzdušje filma dodatno podpira tudi nenasičena fotografija, okopana v mehki kalifornijski svetlobi, in premišljeno kadriranje, ki subtilno prikaže, kako droben je Marcel v hiši, kjer je še do nedavnega živel s svojo družino in prijatelji. In čeprav so liki animacijsko zelo enostavni, na naša čustva vplivajo mnogo bolj, kot bi morda pričakovali: Marcel in Connie sta narejena le iz školjke, na katero so pritrjene drobne noge in plastično oko, animirana sta v tehniki stop-motion, računalniško pa so jima dodana le drobna usteca. S tem ustvarjalci pokažejo, da tudi minimalistično zasnovani liki lahko dosegajo (in celo presegajo) like iz filmov velikih studiev, v animacijo katerih je vloženega ogromno časa in denarja (s tem pa ne gre reči, da zaradi tega niso dobri filmi). Veliko zaslugo za to imata tudi Jenny Slate in Isabella Rossellini, ki sta izjemni in drobnima školjkama vdihneta dušo.

Marcelu, školjki v šolnih uspe pokazati, da rek »manj je več« še kako velja – tako pri animaciji kot tudi v samem liku Marcela, saj se v tej mali, počlovečeni školjki skriva prisrčna, skrbna in sočutna, a hkrati na trenutke tudi cinična in nejeverna oseba, ki jo v trenutku vzljubimo in je še dolgo ne bomo pozabili.