Kot tretja v sklopu razstav se Ponovitev ukvarja s prepoznavanjem in vrednotenjem umetniškega dela z njegovim ponavljajočim se, a vedno drugačnim umeščanjem v prostor. Vabi nas, da se aktivneje pogovarjamo o intimnejšem procesu nastajanja umetniških del in občasno poškilimo tudi na umetniški trg.
To pot je ekscentričen tudi naslov celotne razstave, ki se glasi CEP, CEP, CEP in aludira na kardinalno delo na razstavi z naslovom Cepi se!. Izkušnjo uživanja v izvrstnih in po pričakovanju všečnih slikah spodnese antipatičen način, kako je razstava zapakirana kot celota.
Ob takšni nasičenosti družbe z intervencijami v obliki različnih shodov in demonstracij lastna opredelitev za pripadnika neke supine namreč ni več tako preprosta. Objektivno izkušnjo Sebastiana Junga je zato mogoče doživeti kot naključni mimoidoči, potuhnjen simpatizer ali zanikovalec zanikovalcev.
Medsebojno prepletenost zvoka na trienalu lahko lahko metaforično povežemo s samo naravo globalizacije – tudi v pretežno odprtem prostoru, naj gre za tovarno v Melju ali za planet Zemlja, je nemogoče ubežati tistemu, kar se je že zgodilo; tistemu, kar je človeštvo že zagrešilo.
Ob pogledu na ta plakat je začutiti prikrito jezo in razočaranje nad politično odločitvijo. Način vzpostavljanja družbenega nadzora nad ženskami in manjšinami (med katere spadajo tudi osebe skupnosti LGBTIA+), vzbuja zaskrbljujoč občutek nemoči in nevidnosti.
Krožna oblika manjšega prostora Mestne galerije daje razstavi nekoliko intimnejši utrip, v nasprotju s tem pa se zdi, da razstavljeni izdelki odpirajo široke svetove v stranske ulice raznih svetovnih mest. Razstava tako svojemu okolju doprinese zanimiv pogled, saj bi v Novi Gorici ulice takšnega obsega in izgleda težko našli.
Objame nas na prvi pogled idilična scenografija s hišo v naravnem zimskem okolju, pred katero vidimo ponosnega lastnika v lovski opravi s konjem in psom, na desni pa dve veliki lovski trofeji. Nekaj sekund zatem podobo prekine migetajoča svetloba stroboskopa in ko skušamo s pogledom zajeti celoto kulise pred sabo, nas nežno poprši sneg.
Koridor – križišča umetnosti že od leta 2014 deluje kot samoorganizirana študentska kulturna platforma, ki v veliki večini deluje na prostovoljni bazi. Z v zadnjem času povečano in izboljšano kritiško dejavnostjo želimo narediti korak k profesionalizaciji, zatorej bomo veseli vsakršne podpore. Ta bo namenjena izključno izboljševanju platforme.