To jest wojna//To je vojna – izbor protestniških plakatov z vsepoljske ženske stavke
Kdaj: 5.–26. 3. 2021 Kje: Galerija Alkatraz, AKC Metelkova mesto; razstava je bila postavljena tudi v virtualni galeriji spletnega portala spol.si. Razstavljajoče umetnice: Anna Kniejewska, Dagmara Skwarska, Agata Królak, Karolina Brzuszek, Zuzanna Stach, Ola Jasionowska Kuratorstvo: Lucija Zajc, Eva Jus, Saša Nemec, Ana Grobler, Tamara Klavžar
Razstava je del letošnjega 22. mednarodnega festivala Rdeče zore in se je bila na ogled v Galeriji Alkatraz. Ime festivala Rdeče zore je bilo prevzeto po junakinji Zori iz romana Die rote Zora und ihre Bande, ki ga je leta 1941 napisal nemški pisatelj Kurt Kläber. Množični štirinajstdnevni protesti so v oktobru 2020 izvali poljske umetnice različnih generacij, da utemeljijo svoje politično mnenje o pravici do abortusa s pomočjo uporniških plakatov, pri čemer je večina umetnic zaradi velike udeležbe protestnikov/-ic spletni dostop do njih dovolila vsem, ki so se udeležili/-e boja proti odločitvi poljskega ustavnega sodišča.
Na osrednji razstavi festivala spoznamo simbol strele, ženskih teles in gesel odpora ter animacijo, vse s skupnim sporočilom – to je umetniško izražanje svobode ženskega telesa. Poljske umetnice utemeljujejo prepričanje, da ženska telesa niso last nikogar drugega kot njih samih. Razstavljeni plakati so javno dostopni na družbenih omrežjih, za uporabo na protestnih akcijah in navsezadnje kot dela na razstavi. S preprostimi oblikami, močnimi barvami ter simboličnimi in hkrati jasnimi sporočili nam prikazujejo problematiko sprejetih zakonov o človekovih pravicah žensk in vseh, ki se identificirajo kot ženske. Predstavljajo dolgotrajen in kompleksen proces borbe za osebne človekove pravice žensk in manjšin – razstavljene vizualne podobe plakatov in videa presegajo meje strahu, žalosti in jeze, saj se osredotočajo na optimistično prihodnost.
Umetnice so izbrale pet barv (belo, črno, rdečo, modro in roza); nekatere od njih nastopajo tudi kot državni simboli Poljske. Bela barva na poljski zastavi predstavlja mir in upanje za vse državljane, medtem ko predstavlja rdeča številne boje za svobodo skozi stoletja. Prej omenjeni simbol strele, ki ponazarja boj za ženske pravice, je bil prvič predstavljen na protestu leta 2016. Oblikovala ga je Ola Jasionowska in je osrednji motiv razstave To jest wojna//To je vojna – delo z naslovom Strajk kobiet / Ženski štrajk je v galeriji prikazano kot projekcija. Gre za silhueto ženskega profila na belem ozadju in z rdečim simbolom strele namesto las.
Levo od nje visi plakat avtorice Dagmare Skwarske s podobo stilizirane vulve, v središču katere je postavljena dlan z iztegnjenim sredincem. To je edini razstavljeni plakat, ki neposredno ne vključuje simbola strele. Prikazuje direktno idejo o lastnem samolastništvu in s subtilnimi rožnatimi odtenki prikazuje dragocenost obstoja spola/bitja. Ob pogledu na ta plakat je začutiti prikrito jezo in razočaranje nad politično odločitvijo. Način vzpostavljanja družbenega nadzora nad ženskami in manjšinami (med katere spadajo tudi osebe skupnosti LGBTIA+), vzbuja zaskrbljujoč občutek nemoči in nevidnosti. Kljub temu da so v prejšnjem stoletju feministična društva in podporniki dosegli nek napredek na tem področju, se zdi, da se vse pomika nazaj s svetlobno hitrostjo, pri čemer izgubljamo občutek do vseh soljudi in navsezadnje do samih sebe.
Na nasprotni steni visijo trije posterji, izmed katerih sta prva dva brez naslovov. Na prvem z leve proti desni vidimo črno žensko figuro z belo krono, plavajočimi lasmi in strelo kot simbolično vulvo (delo Karoline Brzuszek). Če podrobno pogledamo, je glava nagnjena rahlo navzdol, kakor da se skriva ali se nečesa sramuje, in je v nasprotju s krvavo rdečo solzo in izstopajočo belo krono, ki mogoče skrivata drugačno sporočilo. Na drugem posterju pred barom v modrih odtenkih lebdi močno rdeča strela (delo Ole Jasionowske). Verjetno z belo osamljeno figuro v ospredju in temno oddaljeno množico prikazuje distanco med družbenimi in osebnimi vrednotami. Na zadnjem je črna vaza z razpoko v obliki strele, simbola ženske, ta pa namiguje na eksplozijo, ki jo opazimo na vrhu stilizirane posode v podobi bele iskrice. Ampak kljub namigovanju na glasen pok čaka, da se razleti zaradi razpoke, ne zaradi vžiga iskre (delo Anne Kniejewske z naslovom Nie jestem naczyniem / Nisem posoda).
Zraven videa visi delo brez naslova (delo Agate Królak). Preprosta rdeča ženska figura na belem ozadju z osredotočenim izrazom in zaščitno masko na obrazu nas opazuje in v svojem položaju z levo nogo ter trupom tvori strelo. Neenakomerno pobarvana, skoraj otroška risba človeške podobe z dvignjeno nogo namiguje na branjenje pred nasilnim vedenjem.
Razstavo zaključuje animacija z naslovom Boję się / Bojim se avtorice Zuzanne Stach. Delo vizualizira avtoričine osebne odtenke strahu z žalostjo. V hitri animaciji se poosebljeni obrazi v temno rdeči barvi, na katerih se izraža strah, neprestano menjavajo s simboli strele in svetlo vijoličnimi solzami, ki tečejo po obrazih z napisom “bojim se”. Večkratni ogled videa omogoči ogled vsakega posameznega obraza in njegove zgodbe. Video, ki je sestavljen iz hitrih kadrov, dolgih skoraj manj kot sekundo, si gledalec lahko razlaga kot misli, ki se ponavljajo v vrtincu neskončnosti.
Naslov razstave ponazarja napore upornikov na Poljskem, ker imajo tako večjo moč, da se nas dotaknejo z vzbujanjem solidarnosti, saj to ni vojna z orožjem – vse bolj se zdi, da je to vojna s srci in besedami. Gre za boj za osebne človekove pravice, ki se zdi kot Sizifovo delo, napor brez predaha in zavedanja, da se nikoli ne bo končal. Pri tem se sploh ni treba osredotočiti ali na spol ali na deljenje na moške in ženske ali na zmago ene ali druge strani. Vsako delo predstavlja svoje področje, za katero se bori, najsibo to boj proti nasilju, družbenim normam ali strahu.
Uredil: Jernej Čuček Gerbec
