• Datum objave: nedelja, 2. julij 2017
  • Dorijan Šiško: “Svet ni črno-bel in vprašanj je neskončno”

    Foto: Urška Boljkovac / Kino Šiška

     

    Dorijan Šiško je grafični oblikovalec, čigar raziskovanje in ustvarjanja vedno vodi tudi na druga področja vizualne umetnosti, kot sta ilustracija in multimedija. Tako raziskuje digitalno kulturo, internet, futurizem, znanstveno fantastiko, tribalizem, popularno kulturo in druge teme. Ob sodelovanju na razstavah je v preteklosti bil likovni urednik družbenokritičnega časopisa Tribuna, za oblikovanje slednjega je prejel tudi Brumnovo nagrado. Soustanovil je kulturno-umetniško društvo Kombajn in umetniško-oblikovalski kolektiv freštreš, ki redno izdaja maga/zin freštreš in organizira razstave in dogodke v Sloveniji in drugod.

     

    Šiškova značilna igrivost in humornost sta bili močno navzroči pri razstavi Tribe, pred kratkim na ogled v Kinu Šiška, kjer nam je predstavil alternativo sveta, v katerega smo trenutno (od)vrženi. Kot sam pravi, gre za »post-virtualen zabaviščni park prihodnosti«, znotraj katerega se je osredotočal na raziskovanje izpolnjevanja osnovnih človekovih potreb v prihodnosti. Ob lebdenju v v teoretsko-mitološkem svetu projekta je pustil obiskovalcu proste roke (oziroma glavo – roke so bile včasih dejavne) pri ugotavljanju lastne identitete in mesta, ki ga je v tej umetno konstruirani »plemenski vasi« zavzemal in sam (so)ustvarjal. Z izdelkom, vrednim več kot le hitrega ogleda in kratkega postanka, nam je Šiško podaril prostor, kamor smo lahko pobegnili – najprej fizično, kasneje še miselno ter ob veliki meri interakcije morda dobili tudi dozo navdiha ali (le?) oddiha.

      

    Foto: Dorijan Šiško

    Foto: Dorijan Šiško

     

     

    V Kinu Šiška si se leta 2014 predstavil z Vzporednimi naključnostmi. Tri leta kasneje si s samostojno razstavo Tribe ponovno vzel v roke neonske barve in neobremenjeno barvno kompozicijo. Kaj se je od tedaj spremenilo v tvojem delu?

     

    Težko objektivno gledam na svoje delo in obravnavam njegov razvoj. Mislim, da sem že takrat imel podobne konceptualne interese. Mogoče se je spremenil način mojega outputa. Takrat sem imel razstavo bolj ilustrativne narave, postavljeno v konteskt skozi grafično shemo, trenutno pa ustvarjam bolj medijsko mešane izdelke, ki uporabljajo elemente razmišljanja grafičnega oblikovanja, ilustracije, konceptualne umetnosti, multimedije itd. Seveda je tudi način mojega razmišljanja drugačen, bolj izpiljen, ampak mogoče manj obremenjen. V času od Vzporednih naključnosti sem začel mešati vse svoje umetniškooblikovalske nagone v en output, ki so bili prej nekako ločeni. O svojem umetniškem, ilustrativnem in grafičnooblikovalskem izražanju sem razmišljal kot ločenih kategorijah, ki jih sedaj dojemam kot eno.

     

    Z ustvarjeno »plemensko vasjo« si nas opomnil na izpolnjevanje osnovnih človekovih potreb v bodočnosti. Katero se ti zdi najpomembnejše vprašanje, ki si ga odprl?

     

    Primaren namen tega projekta ni bilo odpiranje kritičnih vprašanj, ampak plavanje v teoretsko-mitološkem svetu projekta. Ljudje imamo pravico, da si sami določimo kontekst in vprašanja. Če vidimo svet/stvarstvo optimistično, je pač optimističen, če ga vidimo pesimistično, je pesimističen. Vendar mislim, da utopije ne obstajajo. Svet ni črno-bel in vprašanj je neskončno.

     

    Kje sam vidiš in postavljaš mejo med brezskrbno zabavo in reflektiranim razmišljanjem, ko postavljaš razstavo? Ali sploh postavljaš to mejo?

     

    Poskušam mešati te koncepte in ustvarjati na način, ki me zabava – temu ne bi rekel brezskrbna zabava, saj to v svojem osebnem življenju ločim od dela. Vendar mislim, da skozi neobremenjene pristope velikokrat pridemo do bolj kreativnih, inovativnih rezultatov kot skozi nekatere sistemske, planirane načine. Verjamem v koncept flowa, tudi igra je lahko delo.

     

    Zdi se, da se giblješ med resničnostjo in domišljijo, ki sta prepleteni. Pa vendar, kateri pripisuješ primarno mesto?

     

    Težko rečem, kaj je primarne vrednosti; mislim, da ima oboje svoje mesto pri ustvarjanju. Tematike in sfere, ki jih raziskujem, se seveda dotikajo obojega. Verjamem v resnico, vendar mislim, da je dojemanje sveta lahko zelo subjektivno. Mnoge je strah tega dejstva in so zato prestrašeni pred umetnostjo; mislijo, da mora reflektirati svet na določen način, po njihovih klišejih in navadah.  Mislim, da ljudje lahko verjamejo, kar želijo, dokler ne škoduje drugim ali njim samim. Živimo v času, ko bomo ustvarjali neskončne virtualne svetove, ki lahko komurkoli pomenijo karkoli. Ko bodo ti prešli v mainstream, bodo sami postali resnica. Ljudje že zdaj verjamejo v koncepte, ki so še manj oprijemljivi kot digitalni svetovi, in jih imajo za “resnico”.

     

    Foto: Urška Boljkovac / Kino Šiška

    Foto: Urška Boljkovac / Kino Šiška

     

    Med drugim prevprašuješ odnos med virtualnim in realnim (prostorom). Ali spadaš med tiste, ki menijo, da se področji prepletata ali da gre za sferi, ki bi ju morali ločevati?

     

    Dilema je nekako podobna tisti med domišljijo in resničnostjo. Mislim, da se prepletata. Veliko našega sveta smo prenesli na virtualno raven, tako da imata nujno vpliv drug na drugega. Kakorkoli, mislim, da neizogibno živimo bolj v virtualnem svetu. Vendar dvomim, da nas bo ta posrkal vase in ustvaril distopijo, kot menijo nekateri. Mislim, da smo ljudje zelo prilagodljivi in bomo znali uravnotežiti naše navade, če ne drugače, pa skozi utopične zabaviščne vasice.

     

    Se ti zdi, da gre pri virtualnosti za smetenje naših možganov ali jo dojemaš v bolj pozitivni luči?

     

    Odgovor na to vprašanje je odvisen od tega, kaj dojemamo kot virtualnost. Če razmišljamo v smeri novih tehnologij, se mi zdi, da je potencial virtualnih svetov velik. Vendar je katerikoli medij možno zlorabiti za nevarne namene: propagando, reklame, manipulacijo. Mislim, da je negativen odnos do tega ali onega medija zaradi določenih predpostavk neproduktiven. Pri uporabi medijev moramo biti prisebni, saj nam tako ne morejo škodovati.

     

    Z veliko dozo  interakcije si obiskovalcu ponudil vstop v umetno kontruirani novi svet. Zakaj si se odločil ravno za ta pristop?

     

    Vedno me je zanimalo ustvarjanje mitologij, svetov, prostorov. V tem projektu sem želel združiti vse svoje kreativne nagone v eno sfero. Tukaj sem se lahko končno izrazil na različne načine skozi interaktivnost, multimedijo itd. Zdi se mi, da je za razvoj te teme pomemben takšen pristop. Nisem hotel ustvariti sterilnih kipov, ki bi postavljali koncepte pred obiskovalca. Ideja je bila združiti obiskovalca s prostorom, instalacijo, saj komaj s tem koncept zadovoljevanja človeških potreb dobi smisel. Ljudje tako postanejo del plemena.

     

    Morda si nas nehote spomnil na lahkotnost in enostavnost bivanja, vsaj za določen del prebivalstva, na katero danes večkrat pozabljamo ob vsakodnevnem hitenju. Si to načrtoval ali je prišlo kot posledica s »plemensko vasjo«?

     

    Framework te interaktivne vasi je postavljen kot nekakšen postvirtualen zabaviščni park prihodnosti. Če je projekt vspostavil takšne občutke,  je razstava dosegla neko raven interakcije, kar je bil del koncepta od samega začetka. To me veseli.

     

    Foto: Urška Boljkovac / Kino Šiška

    Foto: Urška Boljkovac / Kino Šiška

     

    Ali se je za paleto živih barv in raznovrstnih figur skrival optimizem?

     

    Sem optimist – mislim, da živimo bolje kot v preteklosti, vsaj naša generacija v Srednji Evropi.  Mogoče se tega ne zavedamo, ker nimamo konteksta. Zdi se nam, da je sedaj več vojn, grozot, korupcije, ampak mislim, da je to samo stvar spremenjene perspektive posameznikov in medijske izpostavljenosti. Včasih ni bilo toliko informacij in ljudje so lahko živeli v naivnosti. Sedaj pa ta izpostavljenost iz nas dela nihiliste. Digitalna doba nam prinaša pozitivne in negativne stvari.

     

    Ali ti je pri ustvarjanju pomembna odzivnost na družbenopolitično dogajanje ali se raje vračaš v svet osebne mitologije?

     

    Nihče se ne nahaja izven vpliva družbe. Izven družbe umetnost mogoče nima vrednosti. Karkoli delam, vedno sem pod vplivom družbe, sveta okoli sebe. Odzivnost na družbenopolitično dogajanje je mogoče prisotna, vendar se je ne zavedam. Svoj izraz iščem brez obremenjenosti nad trenutnim stanjem sveta. Če že, ob ustvarjanju razmišljam bolj o splošnem “zeitgeistu”, ne pa o specifičnih dogodkih na družbeni sceni.

     

    Nekje sem prebrala, da umetnost ni mogoča brez priseljencev. Glede na to, da sam trenutno ustvarjaš in bivaš v Berlinu, kako sam doživljaš migracijsko politiko, tako v Nemčiji kot v Sloveniji? Morda občutiš kakšne spremembe tudi na umetniškem področju?

     

    Mislim, da lahko migracije dobro vplivajo na razvoj človestva. Omogočajo mešanje kultur, spektrov človeštva, spodbujajo razvoj in empatijo. Seveda je vse odvisno od tega, kako je migracija sprejeta. Napetosti lahko vodijo do nasilja. Mislim, da Berlin ne bi bil, kar je zdaj, brez velikih migracij po padcu zidu. Te ga delajo tako raznolikega in živahnega. Mislim, da moramo biti čim bolj odprti in povezani. Samo tako bomo preživeli in občutili empatijo. Tehnologija in virtualnost sta dobri v smislu, da lahko medčloveške interakcije demokratizirata in jih razpneta čez ves planet. Spremembe bodo vedno prisotne. Mislim, da jih moramo sprejeti z veseljem.

    Sorodni članki: